ZDoh-2 člen 96, 96/2, 96/2-2. SZ-1 člen 4, 4/1, 7, 7/1. SPZ člen 105, 105/1. URS člen 14.
dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - dohodnina od dobička iz kapitala - davčna oprostitev - stalno prebivališče - pogoji za davčno oprostitev - etažna lastnina - načelo davčne pravičnosti
Po prvem odstavku 105. člena SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. S pogodbama z dne 17. 12. 2020 tako tožnica v stvarnopravnem pomenu stvari ni odsvojila stanovanjske hiše dvema kupcema, temveč je odsvojila dve stanovanji s pripadajočim zemljiščem. Oprostitev bi ji bila priznana (kot je pravilno navajala toženka na obravnavi), če bi tožnica prodala stanovanjsko hišo (enemu ali več kupcem, kjer bi imela stalno prebivališče), torej eno nepremičnino. Ker pa je stanovanjska hiša etažirana, je tožnica prodala dve stanovanji (oziroma eno stanovanje in 9/20 drugega stanovanja) v stanovanjski hiši, kar v pravnem smislu predstavlja dve stvari oziroma dve nepremičnini.
Oprostitev plačila dohodnine za stanovanjsko hišo z dvema stanovanjema je namreč določena za primer, ko se kot kapital odsvaja stanovanjska hiša in ne dve stanovanji v stanovanjski hiši s pripadajočim skupnim zemljiščem, kot je to pravilno izpostavljala toženka na glavni obravnavi.
brezplačna pravna pomoč - pooblaščenec - vročanje poziva na dopolnitev po določilih zup - nepravilno vročanje
Sodišče ugotavlja, da je imela tožnica že od vložitve prošnje za dodelitev BPP dalje pooblaščenca in ima tožnica prav, ko meni, da poziv na izjasnitev ni bil pravilno vročen. Po določbi prvega odstavka 88. člena ZUP se namreč v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, pisanja vroča njemu. Sodišče tako sodi, da je bil tožnici poziv za izjasnitev z dne 4. 9. 2024 vročen nepravilno, ker ji ni bil vročen po pooblaščencu; gre za kršitev prvega odstavka 88. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP. Ker se po določbi četrtega odstavka 88. člena ZUP šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu, tako velja, da poziv za dopolnitev vloge tožnici ni bil vročen in tako ni imela možnosti pojasniti okoliščin in dejanskega stanja v zvezi z njenim neto prihodkom. Glede na navedeno pa organ za BPP tudi ni imel podlage, da o prošnji za dodelitev BPP odloči glede na znane podatke spisa. Iz navedenega razloga sodišče šteje, da tudi v ponovljenem postopku tožnica ni imela veljavne možnosti za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
Iz tako velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, bi morala po mnenju sodišča tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.
javni poziv - nepovratna finančna spodbuda - nova naložba - obnovljivi viri energije - energetska učinkovitost stanovanjskih stavb - prepozna vloga
Določbe javnega poziva, da se lahko vlagatelj prijavi na javni poziv od dneva objave v Uradnem listu RS, da javni poziv velja do objave zaključka javnega poziva v Uradnem listu RS, ter da je vloga, s katero se vlagatelj prijavi na javni poziv, pravočasna, če je oddana v času trajanja tega javnega poziva, so po presoji sodišča jasne, in so posledica prej opredeljenih posebnosti konkurenčnega postopka javnega poziva in značilnosti delovanja toženke, ki sredstva dodeljuje v omejenem in določenem obsegu.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - sorazmernost ukrepa - uporaba prava EU - začasna odredba
V tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni s strani, in na drugi strani določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca," lahko pripeljejo do zakonite izdaje ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda.
Ker tožena stranka ni upoštevala standarda iz prava EU, da je treba v zvezi z določbo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 upoštevati vse "ostale" dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca in ne zgolj, ali se je določen varnostni incident zgodil, ali se ni zgodil, sodišče v tem primeru ne more ugotoviti oziroma potrditi, da je tožena stranka z omenjeno "socialno motnjo", katero je tožena stranka upravičeno vključila v utemeljitev akta in v dokazno oceno, pomeni tako pravno kršitev , da gre že za resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.
Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi", kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v centru za tujce.
Iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali gre pri odločbi toženke št. Bpp 478/2023 z dne 1. 12. 2023 in izpodbijanem sklepu sploh za isto upravno zadevo. Sodišče tukaj dodaja, da naj bi tožnik v obeh zadevah zaprosil za pravno svetovanje in zastopanje v istem kazenskem postopku, ni pa v zvezi s tem iz izpodbijanega sklepa mogoče razbrati, ali je bilo tožnikovo premoženjsko stanje v obeh zadevah enako in gre torej tudi v tem smislu za isto zadevo. To je pomembno, ker tožnik zatrjuje, da toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala tega, da so ga po podaji prve prošnje za Bpp z dne 15. 2. 2023 prizadele poplave, v katerih je izgubil premoženje oz. mu je to bilo uničeno. Na toženki je, da se v izpodbijanem sklepu do tega opredeli in obrazloži, zakaj meni, da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek tožnika, od trenutka izdaje odločbe v prejšnjem postopku nista spremenila.
davek od dohodkov pravnih oseb - oslabitve sredstev - davčno nepriznan odhodek iz naslova oslabitve - nepremičnina
Nosilni razlog davčnih organov za davčno nepriznanje odhodkov iz naslova slabitve zemljišč je, da tožnik poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje, in vrednosti pri uporabi, v okviru ugotavljanja nadomestljive vrednosti, ni ugotavljal za isto vrsto sredstev.
Zaradi napačne metode tožnik s cenitvami, ki jih je uporabil v okviru testa slabitve, ni uspel ustrezno izkazati nadomestljive vrednosti sredstev, kot to vrednost določata SRS 1.33 (2006) in MRS 36, posledično pogoji za davčno priznanje odhodkov po tretjem odstavku 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - javni red - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - test sorazmernosti
Pridržanje v smislu odvzema prostosti je "resen" oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", medtem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti.
V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo realne grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti. To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.
ZDDD člen 2, 2/3, 3, 3/1, 4, 4/1, 6, 6/4, 6/5. ZGD-1 člen 481, 481/3.
davek na dediščine in darila - prenos poslovnega deleža - razpolagalni pravni posel - neodplačna pridobitev poslovnega deleža
Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po presoji sodišča bi to namreč utegnilo nakazovati, bodisi da je tožnik delež prejel od z delodajalcem (če je bil tožnik pri družbi v delovnem razmerju) povezane osebe, bodisi da je tožnik delež prejel zaradi vzpostavitve oz. utrditve korporacijskih razmerij v družbi, kar bi lahko narekovalo obdavčitev z dohodnino. In to je pravno relevantno vprašanje v tej zadevi, saj je po 2. členu ZDDD predmet obdavčitve le prejem premoženja (kot dediščina ali darilo), ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 (prvi odstavek), o čemer se davčna organa nista izrekla.
Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka.
Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi C., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-6, 36/1-7. ZDavP-2 člen 90.
davek od premoženja - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nerazumljiva tožba - zavrženje tožbe - materialna izčrpanost pravnih sredstev - izčrpanost pravnih sredstev - nevložitev pritožbe
Ker je bila pritožba zavržena, se šteje, kot da (sploh) ni bila vložena. To pa pomeni, da o pritožbi ni bilo vsebinsko odločeno, posledično pričujoča tožba v upravnem sporu zaradi vsebinskega neizčrpanja pritožbe ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zoper odločbo FURS z dne 22. 5. 2023 na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Ker torej pritožba zoper odločbo FURS z dne 18. 9. 2023 ni bila vložena, čeprav je bila mogoča, je sodišče (tudi) tožbo zoper to odločbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
GZ člen 82, 82/1. ZUP člen 214, 214/1. ZIN člen 7, 7/3.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradnja brez gradbenega dovoljenja - nelegalna gradnja - rok za izpolnitev obveznosti - obrazloženost odločbe - neobrazloženost
Zgolj navedba, da je določen rok za izpolnitev inšpekcijske odločbe ustrezen glede na zahtevnost del, brez dodatne utemeljitve pravnorelevantnih okoliščin, pri čemer pa v postopku ni prerekano, da je tožnica izpodbijano odločbo prejela v začetku oktobra 2021, da gre za edini vhod v mansardo stanovanja, da stopnice stojijo že desetletje, tožnici pa je bila izrečena tudi še druga inšpekcijska odločba z istim rokom izpolnitve, po presoji sodišča ne zadosti ustrezni obrazloženosti upravne odločbe ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin (obseg potrebnih del, iskanje izvajalcev, letni čas in dejstvo, da sporno stopnišče in vrata predstavljajo edini vhod v mansardo stanovanjske hiše, saj je bilo notranje stopnišče odstranjeno).
davek na dediščine in darila - darilo - prenos poslovnega deleža - razpolagalni pravni posel - nepopolno dejansko stanje
Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi B., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za brezplačno pravno pomoč - ustavna pritožba - nerazumljiva vloga - dopolnitev vloge - poziv k dopolnitvi vloge
Glede na to, da je toženka na eni strani ugotovila, da je tožnikova prošnja nekonkretizirana, je nerazumljiva njena ocena, da dopolnitev prošnje ni bila potrebna. Ob ugotovitvi, da tožnikova prošnja ni dovolj konkretizirana, in še posebej ob dejstvu, da je tožnik že v prošnji zaprosil za rok, v katerem bi lahko prošnjo dopolnil s predložitvijo osnutka ustavne pritožbe, bi morala toženka po presoji sodišča tožnika pozvati, da konkretizira okoliščine oziroma dejstva, zaradi katerih meni, da je sodna odločba, ki jo želi izpodbijati z ustavno pritožbo, nezakonita oziroma mu krši določeno pravico, ali mu vsaj omogočiti, da svojo prošnjo dopolni.
Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije člen 110, 110/1, 110/2, 110/5.
Informacija, da so se v preteklosti preverjana dokazila o poreklu filipinskega blaga izkazala za neupravičeno izdana, sama po sebi še ne vzpostavlja upravičenega dvoma v tej zadevi izdan obrazec A. Tovrstni dvom mora biti konkretiziran z okoliščinami obravnavane zadeve. Tako izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 110. člena Izvedbene uredbe, v delu, kjer določa, da se v podporo zahtevi za preverjanje pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne.
ZMZ-1 člen 15. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - nevaren pes - ugriz psa - smrt - usmrtitev živali
Glede na določilo prvega odstavka 26.b člena Zakona o zaščiti živali zadostuje za odvzem psa in odreditev skrbniku takojšnjo namestitev v izolatorij okoliščina, da je pes z ugrizom povzročil smrt človeka ali je podan sum posebno hude telesne poškodbe in za ta ukrep po zakonu niso predpisani še dodatni pogoji.
dohodnina - odmera dohodnine - zaposlitev pri tujem delodajalcu - državljan zaposlen v Avstriji - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo in z dela - povračilo stroškov v zvezi z delom - predpisani obrazec
V kolikor je imel davčni organ navkljub predloženemu in s strani delodajalca požigosanemu obrazcu (brez podpisa odgovorne osebe) pomisleke glede pravilnosti oziroma verodostojnosti posredovanih podatkov, je tožečo stranko sicer lahko pozval na predložitev dodatnih dokazil, vendar pa bi po mnenju sodišča moral poziv oblikovati tako, da bi bilo tožeči stranki, ki v postopku pred izdajo odmerne odločbe še ni imela odvetnika, jasno, kaj se od nje pričakuje oziroma zakaj upravni organ predloženega obrazca ne šteje za ustreznega.
kmetijsko zemljišče - promet s kmetijskimi zemljišči - status kmeta
V ospredju predkupne pravice ni zaokroževanje kmetijskih gospodarstev in posledično zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave. Zaokroževanje kmetijskih zemljišč je element razlikovanja med predkupnimi upravičenci s statusom kmeta, ni pa to temeljni namen, ki mu sledi ZKZ in zaradi katerega je uzakonjena predkupna pravica. Z vidika uveljavljanja predkupne pravice drugega kmeta je treba šteti, da je predkupna pravica uzakonjena in namen ZKZ dosežen že, ko kmetijsko zemljišče pridobi v last tisti, ki je bolj povezan s kmetovanjem in je njegov socialni položaj od njega odvisen in bo zato ohranjal njegovo pridelovalno funkcijo. Predkupne pravice drugega kmeta tako zakon ne veže na oddaljenost njegovih zemljišč od kmetijskih zemljišč, ki so predmet prodaje, in na velikost slednjih zemljišč. Sodišče zato ocenjuje, da ni mogoče očitati zlorabe statusa kmeta in z njim povezane predkupne pravice zgolj zato, ker gre za kmetijska zemljišča manjšega obsega, ki so od prebivališča predkupnega upravičenca oddaljena okoli 13 km, zlasti ne s stališčem, da na ta način ne bo prišlo do zaokroževanja kmetijskega posestva, če je bila predkupna pravica uveljavljena z namenom ohranjanja pridelovalne funkcije zemljišč.
Z vidika uporabe pravilnih določb v postopku prodaje ni bistvena dejanska raba, temveč namenska raba nepremičnin, kot je razvidna in prostorskih aktov. Dokler je nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, zanjo velja režim prodaje kmetijskih zemljišč po določbah ZKZ, kar velja tudi za možnost uveljavljanja predkupne pravice. Ta ni vezana na dejansko, temveč na namensko rabo nepremičnine.
ZVet-1 člen 53, 66. ZJZP člen 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1. URS člen 74. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna.
Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo.
Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi na območju države sploh ne gre za režim izključnih koncesij, ampak za mrežo javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1)
upravni spor - odločanje drugostopenjskega organa - procesne predpostavke za vložitev tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Predmet odločanja v upravnem sporu je lahko le tisti dokončni upravni akt, s katerim je po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Odločba drugostopenjskega organa, s katerim se zavrne pritožba in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, ni tak akt.