O pogojnem odpustu (v zvezi z njim tožnik zahteva dodelitev BPP) odloča komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 105. člena ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). To odločbo pa komisija za pogojni odpust izda po določbah ZUP. ZIKS-1 namreč v prvem odstavku 8. člena določa, katere odločitve se sprejemajo v postopku po določbah ZUP, med njimi pa je tudi odločba, ki jo izda komisija za pogojni odpust (glej prvi odstavek 8. člena v povezavi s 107. členom ZIKS-1). Ker torej komisija za pogojni odpust odločitev izda po določbah ZUP, gre skladno z drugim odstavkom 2. člena ZUP za upravno zadevo. Za upravni postopek (ki ni sodni postopek) oziroma vlaganje vlog ali pravnih sredstev v upravnem postopku pa BPP (kar velja tudi za BPP v obliki pravnega svetovanja) po določbah ZBPP ni mogoče dodeliti.
V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Toženka je ugotovila, da je bilo o tožnikovih zahtevkih za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje in II. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Kopru I K 64337/2022 že pravnomočno odločeno, v zvezi s tožnikovim zahtevkom za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje oziroma za vložitev ZVZ, pa se je v času odločanja toženke, o isti zadevi že vodil upravni postopek.
Tožnik predloga za vrnitev v prejšnje stanje ob vložitvi tožbe z dne 26. 8. 2024 ni podal. Tožnikova pooblaščenka in tožnik sta razloge za zamudo roka za vložitev tožbe po pozivu sodišča za izjasnitev sicer pojasnjevala v njunih vlogah z dne 17. 10. in 25. 10. 2024, česar pa po presoji sodišča ni mogoče šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj tega v svojih vlogah nista izrecno zahtevala.
Glede na to, da gre pri vsakem zaslišanju priče za en sam zaključen narok, saj je za zaslišanje vsake priče posebej izdelan zapisnik o zaslišanju priče in se na vsak posamezni zapisnik na koncu podpišejo vsi prisotni, s čimer se narok zaključi, vsako naslednje zaslišanje priče pa predstavlja poseben narok, bi po presoji sodišča morala tožena stranka zaslišanja prič, ki so bila opravljena istega dne, šteti za posamezna preiskovalna dejanja in tožniku odmeriti nagrado za vsako zaslišano pričo posebej.
OT predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve za drugo in vsako naslednje očitano (in ne kaznivo) dejanje. Navedeno določbo je treba po mnenju sodišča tolmačiti tako, da je vsako nadaljnje očitano dejanje treba šteti kot dejanje, za katerega so v obtožnici oziroma v zahtevi za preiskavo podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno dejanje in se ga tako tudi dokazuje. Navedeno pa pomeni, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo posebej za vsako od dejanj, ki tvorijo (nadaljevano ali kolektivno) kaznivo dejanje.
Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka.
Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.
S predlogu priloženo odločbo, na katero se predlagatelj v predlogu sklicuje, je izkazano, da je zavezancu z izvršljivo in pravnomočno odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ki jih ta prireja preko spleta brez predpisane koncesije vlade. Predlagatelj je predlog oprl še na svojo ugotovitev dejstev v postopku nadzora prirejanja iger na srečo po spletu oziroma drugih telekomunikacijskih sredstvih, in sicer, da zavezanec navedene odločbe ne spoštuje oz. je ni izvršil. Vsa navedena dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na citirano zakonsko določbo prvega odstavka 107.a člena ZIS sodišču dopušča, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade.
S tem, ko je upravni organ tožnici dal možnost, da se o mnenju Občine Ajdovščina izjavi, je postopal v skladu z določbami ZUP, ki v 9. členu določa, da je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), v četrtem odstavku 146. člena pa določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Upravni organ je tako ravnal pravilno in zakonito, saj je tožnici v skladu z določbami ZUP dal pravico do izjave, na tožnici pa je bila nato odločitev, ali bo to možnost izkoristila.