Ugotovljeno je, da je poškodba zapustila pri tožnici trajne posledice, predvsem znatno omejeno gibljivost levega gležnja in prikrajšavo leve noge za 1,5 cm. To tožnici otežuje hojo, počepanje in poklekanje in je tožnica zaradi tega prikrajšana za nekatere aktivnosti, ki ji v življenju veliko pomenijo. Ta dejstva opravičujejo tožnico do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Njene duševne bolečine so znatne, saj ji posledice poškodbe onemogočajo izletništvo, hojo v gore in ples, s čimer se je ukvarjala pred poškodbo. Otežujejo ji tudi opravljanje domačih del. Toda tožnica bo kljub temu lahko ohranila pretežen del življenjskih aktivnosti.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje
Odločilni okoliščini za odločitev o sporu sta bili ugotovitvi, da je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje iz stanovanjskega fonda bivše JLA 2.10.1991 in da toženka pred tem ni bila imetnica stanovanjske pravice na kakšnem stanovanju. Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno uporabili določila 58. člena stanovanjskega zakona (SZ), ko sta odločili, da mora toženka izprazniti sporno stanovanje in ga praznega izročiti lastnici, to je tožnici. Ta je namreč po določilu prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali bivši zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij, dogovorjen s tako imenovano Brionsko deklaracijo, kot zmotno meni revidentka, ker z njim ni bilo vzpostavljeno formalnopravno stanje pred 25.6.1991. Republika Slovenija je dne 25.6.1991 postala samostojna in neodvisna država, v skladu z načelom efektivnosti pa je bila tudi edina oblast na svojem teritoriju. Zato po 25.6.1991 na njenem območju stanovanjski organi bivše JLA niso mogli več razpolagati s stanovanjskim fondom bivše federacije. Glede na tako stanje dne 2.10.1991 izdana stanovanjska odločba, s katero je stanovanjski organ bivše JLA dodelil toženki sporno stanovanje, ni bila veljavna. Toženka je zato v spornem stanovanju brez veljavnega naslova. Zato sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da toženka ni pridobila stanovanjske pravice na spornem stanovanju, da ga zaseda brez veljavnega naslova in da ga mora zato izprazniti.
V zvezi z večjim številom storjenih prekrškov zoper varnost cestnega prometa in zoper javni red in mir (8) v obdobju štirih let je utemeljena ocena o nevarnosti za javni red države.
Po določilu drugega odstavka 128. člena stanovanjskega zakona (SZ), lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Po določilu tretjega odstavka 60. člena ZSR pa je bila odpoved stanovanjskega razmerja utemeljena tudi v primeru, če družinska stanovanjska hiša sicer še ni bila dograjena, imetnik stanovanjske pravice pa bi jo lahko glede na vse okoliščine primera (premoženjske razmere, stopnja dograditve objekta in podobno) dogradil (v krajšem časovnem obdobju). Navedena materialnopravna določila sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili pri odločanju o predmetnem sporu. To pa pomeni, da je tožena stranka po določilu drugega odstavka 128. člena SZ upravičeno odklonila prodajo spornega stanovanja tožnici.
Dobička, ugotovljenega z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, ki se všteva v dohodnino, ni mogoče uspešno izpodbijati v postopku odmere dohodnine.
posojilo - obveznosti posojilojemalca - rok za vrnitev posojila - tuja valuta
Revizijsko sodišče ocenjuje, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po njegovi presoji sta sodišči druge in prve stopnje materialno pravo pravilno uporabili, ko sta s sodbama naložili tožencu, da plača tožniku 20.000,00 DEM v protivrednosti domače valute, ker je toliko znašala tudi toženčeva obveznost do tožnika iz posojilnega razmerja (določilo 562. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker tožnik ni posodil tožencu višjega zneska, to je tudi razlike 5.000,00 DEM, sta sodišči druge in prve stopnje ta presežni del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnili.
revizija - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji
Revizija kljub izrecni trditvi o nejasnih sodbenih razlogih vsebinsko napada predvsem sprejeto dejansko presojo, pri čemer postavlja direktni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti zatrjevane procesne kršitve, niti tiste, na katero je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).
pristojnost in sestava sodišča - sodna pristojnost
V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe v delu, katere predmet je bila ugotovitev ničnosti upravne odločbe, je opozoriti na sledeče:
pristojnost (sodišča) je procesna predpostavka, ki mora biti podana, če naj sodišče obravnava konkreten spor ter o njem tudi meritorno odloči. Če namreč ni podana pristojnost sodišča, to ne sme postopati in o sporu ne sme meritorno odločati ter mora tožbo zavreči. Odločanje o neveljavnosti pravnomočne upravne odločbe ne spada pod sodno oblast ter je zato sodna pot sploh nedopustna. Ti procesnopravni zaključki temeljijo na določilu 16. člena ZPP (ki v drugem odstavku določa, da kadar sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno ne redno sodišče ne kakšno drugo z zakonom ustanovljeno sodišče, temveč kakšen drug domači organ, se izreče za nepristojno in tožbo zavrže) in na določilu 282. člena ZPP (po katerem predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost). Sodišče druge stopnje, ki je potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, s katerim je tožnik terjal ugotovitev ničnosti upravne odločbe, je glede na navedene predpise pravilno uporabilo določila zakona o pravdnem postopku in zato ni zagrešilo opisno uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina -duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - skaženost
V obravnavanem primeru ugotovljena dejstva omogočajo sklepanje, da je tožnikova prikrajšanja mogoče uvrstiti med večje škode. Njegove življenjske aktivnosti so toliko zmanjšane, da je invalidsko upokojen (rojen 16.5.1941) z ugotovljeno 35 odstotno stopnjo invalidnosti. Za težja fizična dela ni sposoben, pa tudi za daljšo hojo, stojo in opravljanje aktivnosti čepe ali kleče. V vseh ostalih aktivnostih je omejen. Gre za zmanjšano mobilnost zaradi omejene gibljivosti levega kolka in levega kolena. Obseg škode, ki jo zaradi duševnih bolečin v posledici navedenih prikrajšav prestaja tožnik, je velik in se, kot navaja revizija s sklicevanjem na dejanske ugotovitve (izvedensko mnenje) povečuje. Na poklicnem področju (tožnik je bil šofer) so posledice škodnega dogodka povzročile popolno nesposobnost, ta pa invalidsko upokojitev. Obseg prikrajšav v zasebnem življenju po opisanem stanju tožnikovo škodo iz tega naslova brez dvoma tudi uvršča med škode večjega obsega.
izredna pravna sredstva - revizija - dovoljenost revizije - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Če je tožnik menil, da je dejansko stanje drugačno kot je bilo ugotovljeno na prvostopenjskem sodišču, bi moral ugotovitve sodišča izpodbijati že v pritožbi, ne pa da šele v revizijskem postopku skuša izpodbijati dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je bilo osnova za uporabo materialnega prava pri prvostopenjskem in drugostopenjskem odločanju. Ker glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 387. člena ZPP pa v reviziji ni mogoče navajati novot, revizijsko sodišče dejanskega stanja, ugotovljenega na prvostopenjskem sodišču in ki ga v reviziji izpodbijanem delu tudi drugostopenjsko ni spreminjalo, sploh ni preizkušalo.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinska odgovornost - hujša kršitev delovnih obveznosti - izredna pravna sredstva - revizija - revizijski razlogi
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnik resnično prizadeval, da bi bila sredstva za plačilo dolga ob dospetju pravočasno zagotovljena, in sodišča druge stopnje, da je tožnik storil vse, kar se je lahko v takšnem primeru od njega pričakovalo, znaki hujše kršitve delovne obveznosti, malomarnega izpolnjevanja delovne obveznosti niso podani.
ZPP (1977) člen 354, 354/1, 354/1-10, 354/1-13, 386, 393.
delovno razmerje pri delodajalcih - disciplinska odgovornost - kršitev delovnih obveznosti
Če je sodišče v obrazložitvi odločbe kršitev delovne obveznosti utemeljilo tudi z nekaterimi določbami pravilnika, po katerih kršitev delovne obveznosti ni bila kvalificirana, s tem ni spremenilo dejanskega stanja in kvalifikacije kršitve.
Načelo pravičnosti je način razlage pravnih norm, ne pa uporaba materialnega prava.
ZS člen 3.ZOFVI (1991) člen 16.ZOsn člen 89, 137. ZPP (1977) člen 385, 385/1, 385/1-1, 385/3, 393.
delovno razmerje pri delodajalcih - sklenitev delovnega razmerja - razpis - izbira kandidata
Če je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovilo, da odlok ni v skladu z zakonom, s tem ni storilo nobene bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, ker gre v tem primeru za uporabo materialnega prava.
Na podlagi Ustave in zakona o sodiščih so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in Zakon. Drugi predpisi so pravni temelj za odločanje le takrat, če je v posameznem zakonu tako izrečno določeno.
Revidentka, ki se zoper prvostopno sodbo, s katero je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložen, ni pritožila, lahko z revizijo izpodbija le tisti del drugostopne sodbe, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, in prvostopna sodba spremenjena tako, da se izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno ne odloži, ampak izvrši.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VS30364
ZPIZ člen 124. ZPP (1977) člen 221, 221/3.
sodni postopek - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev - zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnega invalida II. in III. kategorije invalidnosti - dejstva, katerih ni treba dokazovati
Po določilu tretjega odstavka 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki se po zakonu domnevajo, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšna domneva je na primer uzakonjena v zadnji (16.) alinei prvega odstavka 19. člena novele zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS, št. 71/93 - v nadaljevanju ZZZPB), po kateri nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom organizacij oziroma delodajalca, če ne uveljavlja pravic v organizaciji oziroma pri delodajalcu in ne zahteva sodnega varstva v skladu z zakonom. Po tem določilu se v primeru, da delavec ni uveljavil predsodnega in sodnega varstva obstoj delavčeve volje ali soglasja iz 1. in 15. alinee za prenehanje delovnega razmerja predpostavlja. Sodišče ob ugotovitvi, da je delavec opustil vložitev pravnih sredstev, šteje za dokazano, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji. Samo v takem primeru, ko se na podlagi zakonske presumpcije domneva na obstoj drugega dejstva, se sodišče ni dolžno ravnati po določbi 220. člena ZPP, ampak je vezano le na ugotovitev domnevne baze.
Delavcu preneha delovno razmerje brez njegovega soglasja med drugim v primeru, če postane njegovo delo zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu trajno nepotrebno - po izteku 6 mesecev po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja (prvi odstavek 36.e člena in 12. točka prvega odstavka 100. člena ZDR). Določba 36.d člena omenjenega zakona določa za nekatere delavce, ki so bili po predpisanem postopku določeni za nepotrebne, določene ugodnosti oziroma posebne pravice v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Delavcu invalidu, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko pokojnino, lahko po prvem odstavku tega zakonskega določila preneha delovno razmerje le z njegovim soglasjem. Soglasje delavca po prvem odstavku 36.d člena ZDR je pravno dejanje, za katero omenjeno določilo predpisuje pravne posledice. Da bi imela volja delavca invalida, da mu zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu delovno razmerje preneha, določene pravne posledice, mora izpolnjevati določene pravne zahteve. To pomeni, da mora biti pravno veljavno izražena, torej razumljivo izjavljena, svobodna in resna. Neizjavljeno soglasje ne more imeti pravnih učinkov. Izražena volja pa mora biti tudi dejanski izraz delavčeve prave volje. Da je soglasje po prvem odstavku 36.d člena ZDR pravno upoštevno, mora biti dano pred izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja, ne pa sočasno ali celo pozneje.
Tožnikovo ravnanje, usmerjeno v prekinitev poslovnega razmerja med imenovanim zavarovancem in toženo stranko zato, da bi se sklenila enaka zavarovalna pogodba o življenjskem zavarovanju s tujo firmo, pa predstavlja, tudi po presoji revizijskega sodišča, dejanje, s katerim se slabi akvizicijska mreža. Takšno dejanje tožnika je bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, saj pomeni kršitev sprejete obveznosti zastopnika, da za drugo organizacijo ne opravlja niti istovrstnih niti drugih del in nalog (3. alinea 13. člena pravilnika o zavarovalnih zastopnikih).
delovno razmerje pri delodajalcu - nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev
Domneva, da je delavec soglašal s prenehanjem delovnega razmerja, če ni vložil ugovora zoper sklep, ne more biti sprejemljiva, saj se pojavi vprašanje, če nevložitev pravnega sredstva, ne da bi bila predpisana drugačna, sicer možna pravna ureditev, že kaže jasno voljo delavca invalida o prenehanju delovnega razmerja. Če pa ni jasno izražene volje, ni mogoče govoriti o tem, da mu je delovno razmerje prenehalo odvisno ali neodvisno od njegove volje.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - neopravičena odsotnost z dela
Ne glede na dejstvo, da priznanje bolniškega staleža res ni edini in izključujoči element za ugotovitev upravičene odsotnosti z dela, kot to pravilno poudarja revizija, čeprav je prav zaradi točno predpisanih postopkov in zahtev lahko v večini primerov odločujoč, ni mogoče govoriti o tem, da je revidentu uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju z dela odsoten upravičeno. O upravičeni odsotnosti od dela v njegovem primeru ni mogoče govoriti, ker na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče ugotoviti, da bi po 18.12.1991 bil upravičen do bolniškega staleža oziroma da je bil z dela res odsoten zaradi začasne nezmožnosti, ki jo je povzročilo vnetje stare poškodbe, niti ni bilo ugotovljeno, da bi lahko koristil dopust. Ob takem dejanskem stanju pa je možno samo zaključiti, da je bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da so bile tudi pravilno uporabljene določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja.
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 46.
delovno razmerje pri delodajalcih - plače in drugi prejemki - nadomestilo plače
Delavki, ki je pri zasebnem delodajalcu opravljala kvalificirana dela trgovske prodajalke, pripada po 46. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci plača oziroma nadomestilo plače, kot je določena za delavce razvrščeno v IV. skupino, ne glede na dejansko izobrazbo.
ZDSS člen 14. ZPP (1977) člen 362, 362/2, 373, 373/1, 373/2.
delovno razmerje pri delodajalcu - disciplinski postopek - sodni postopek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP), o vloženem pravnem sredstvu pa odloči sodišče druge stopnje praviloma brez obravnave (1. odstavek 362. člena ZPP). Načelo neposrednosti pa je varovano tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato to sodišče le na seji senata in brez na obravnavi ponovljenih, pred sodiščem prve stopnje neposredno izvedenih dokazov, ne sme spremeniti dejanskega stanja (2. odstavek 362. člena ZPP v zvezi s 1. in 2. točko 373. člena ZPP).