nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - komunalna opremljenost zemljišča
Možnost izvedbe priključkov na javno omrežje ne pomeni, da bi morali biti priključki pripeljani neposredno na parcelo oziroma, da bi morala javna cesta potekati neposredno ob parceli.
sofinanciranje iz javnih sredstev - molk organa - rok za odločitev o pritožbi - tožba v upravnem sporu
Tožeča stranka je tožeči stranki poslala zahtevo za odločitev o pritožbi v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, tožena stranka pa niti v nadaljnjem sedemdnevnem roku in vse do vložitve tožbe v upravnem sporu o pritožbi ni odločila. Navedeno med strankama ni sporno, zato je po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno vložila tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje.
hišniško stanovanje - pravice uporabnikov hišniških stanovanj - - gotovinska in kreditna sredstva - imetnik stanovanjske pravice
SZ je vstopil v veljavo dne 19. 10. 1991. Po presoji sodišča je imel upravni organ v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za zaključek, da tožnik na ta dan ni bil imetnik stanovanjske pravice ali prejšnji imetnik začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju in tudi na ta dan v hišniškem stanovanju ni prebival. Zato je bila tožnikova zahteva za ugotovitev upravičenosti izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev zavrnjena.
Uredba o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010-2013 člen 10.
neposredna plačila v kmetijstvu - ukrep izravnalnih plačil za območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost - pogoji za pridobitev plačil - upravičene površine kmetijskih zemljišč
Tožeča stranka je zahtevala izplačilo za površine kmetijskih zemljišč, na katerih nima pravice uporabe. Zato je tožena stranka te površine GERK-ov pravilno opredelila kot čezmerno prijavljeno površino in zahtevek za izravnalno plačilo pomoči utemeljeno zavrnila. Za upravičenost do izravnalnih plačil je bistvena površina GERK-ov kmetijskega gospodarstva, vpisana v RKG, in ne površina zemljišč, ki jih tožeča stranka dejansko obdeluje.
ZUS-1 člen 16, 96, 96/1, 96/1-9. ZLS člen 33, 33/6.
upravni spor - obnova postopka - stranka v postopku - upravičen predlagatelj obnove postopka - zadržanje akta občinskega sveta - presoja zakonitosti akta občinskega sveta
V postopku upravnega spora po 33. členu ZLS gre za sodno presojo o ustavnosti ali zakonitosti sprejetih splošnih aktov ali odločitev s strani organa lokalne skupnosti, to je občinskega sveta. Župan v teh postopkih nastopa le kot izvajalec pristojnosti iz funkcije župana, ki mu jih nalaga ZLS in skrbi za zakonitost sprejetih odločitev občinskega sveta. Bivši župan občine zato ni upravičen predlagatelj obnove postopka upravnega spora.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - načelo zaslišanja stranke
Iz podatkov spisa izhaja, da upravni organ v upravnem postopku tožniku (ki v tožbi zanika, da bi sam odjavil stalno prebivališče) ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini, to je glede depeše SUB Banja Luka z dne 7. 2. 1992, na katero je oprl svojo odločitev. S tem je upravni organ zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka.
evidentiranje urejene meje - mejna obravnava - sprožitev sodnega postopka o poteku meje - domneva strinjanja s predlagano mejo
Ker med lastniki parcel ni prišlo do soglasja, je geodet v skladu s petim odstavkom 31. člena ZEN določil potek predlagane meje. Glede na dejstvo, da tožnica ni soglašala s predlagano mejo tudi na ustni obravnavi, jo je prvostopenjski upravni organ, skladno z 39. členom ZEN, pravilno pozval, da v roku 30 dni od prejema poziva pri pristojnem sodišču vloži predlog za sodno ureditev predmetne meje. Ker je ni, je lahko uporabil zakonsko fikcijo, da se tožnica s potekom predlagane meje strinja in so tako izpolnjeni pogoji za evidentiranje urejene meje v zemljiškem katastru.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11, 108, 131, 131/1. ZDavP-2 člen 138, 139, 140.
dohodnina - drugi dohodki - davčni inšpekcijski nadzor - ugotovitveni postopek - ustna obravnava - dokazovanje - zaslišanje prič
Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).
Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po podatkih spisov ni izkoristil. Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki v Sloveniji, prejel denarna sredstva. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravica do odškodnine od tuje države
Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca, kar pomeni, da v primeru, ko so podane druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja, oseba, ki sicer izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo, ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja. Ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen.
Po drugem odstavku 10. člena ZDen organ ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. Upravni organ pa ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo.
Glede na prakso SEU morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 178 (a) Direktive 2006/112 izpolnjeni vsi materialni pogoji in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na vsebino opravljenih storitev, kot formalni pogoji pa so v praksi SEU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu po navedeni direktivi. V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV, dejstvo, da račun ne obsega niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljene storitve, torej gre za tako nepoln račun, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka DDV. V obravnavanem primeru razlogi za nepriznavanje pravice odbitka vstopnega DDV pri tožniku so podani predvsem in zgolj zato, ker na spornem računu ni možno ugotoviti identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev. Oba davčna organa subjektivnega elementa niti nista ugotavljala, za kar v konkretnem primeru tudi nista imela potrebe.
ZPOP člen 14. Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - ocena vloge
Tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014 z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke ne odobri. V zadevi je sporno točkovanje vloge tožeče stranke po merilu „Uvajanje sodobne tehnologije v povezavi z novimi ali temeljito izboljšanimi proizvodi/storitvami“ kot enem od sedmih meril iz razpisa, pri katerem je tožeča stranka dosegla 15 od možnih 25 točk. Prijavitelj prejme za operacijo oceno 15 točk v primeru uvajanja posamezne/posameznih novih tehnoloških enot, ki dopolnjujejo tehnološki proces do te mere, da omogočajo uvedbo novih tehnoloških rešitev, pri tem pa ne gre zgolj za povečevanje zmogljivosti. Oceno 25 točk pa prejme za operacijo v primeru uvajanja novih tehnoloških linij, povezanih postrojenj ali sistemov, ki s tem predstavljajo tehnološke in informacijske rešitve v povezavi s tehnološkim procesom. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisov sledi, da gre pri obravnavanem nakupu nove tehnološke opreme za uvajanje dveh novih, medsebojno tehnološko in prostorsko nepovezanih tehnoloških enot in torej ne za uvajanje nove tehnološke linije, povezanih postrojenj ali sistemov. Tehnološke linije glede na podatke spisov tudi ne predstavlja stroj za polnjenje streliva. Pogoj za pridobitev 25 točk zato ni izpolnjen. Dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi tehnološko enoto sama opredelila kot linijo za polnjenje streliva, na odločitev ne more imeti vpliva.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - stranka v postopku - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku imel položaj stranke, ker je dejansko tudi on podpisal prijavno vlogo prijavitelja, ki je v obravnavnem primeru glede na Javni razpis Univerza v Ljubljani. Zato meni, da je po njegovi vlogi začet upravni postopek, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 42. člena ZUP, vendar je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Po 2. točki Javnega razpisa je predmet tega razpisa izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014, po 3. točki pa so subjekti, ki se lahko prijavijo na Javni razpis, raziskovalne organizacije, ki so vpisane v evidenco raziskovalnih organizacij pri Javni genciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in imajo status obliko zavoda. V konkretnem primeru je to bila Univerza v Ljubljani, kar je razvidno tudi iz prijave oz. konkretne prijavne vloge. Tožnik je prijavno vlogo podpisal kot kandidat za mentorja. Slednje pa ne pomeni, da se je postopek Javnega razpisa začel na njegovo zahtevo v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP,
zaposlovanje invalidov - kvotni sistem zaposlovanja invalidov - nadomestna izpolnitev kvote - plačilo zaradi neizpolnjevanja kvote - obrazložitev odločbe
V zadevi ni spora o tem, da bi morala imeti tožnica v mesecu januarju in februarju 2012 zaposlenih 9 invalidov in da jih je imela zaposlenih le 8. Zato je bila za navedena meseca zavezana za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za 1 invalida. Spora tudi ni o tem, da je tožnica znesek v višini, ki ustreza nadomestilu za dva nezaposlena invalida za omenjena meseca, plačala. Sporno pa je, ali in katero obveznost je pravzaprav s tem poravnala. Tožnica trdi, da je s tem poravnala vse svoje obveznosti po ZZRZI, toženka pa, da ostaja obveznost tožnice iz naslova zaposlovanja invalidov še vedno odprta v višini, ki sledi iz odločbe, in sicer zato, ker tožnica „ni dokazala nadomestne izpolnitve kvote v predpisanem znesku“. To pa je tudi vse, kar pristojna organa v svojih odločbah navedeta o nadomestni (ne)izpolnitvi kvote. Izpodbijana odločitev je tako v bistvenem brez razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti niti ji ni mogoče učinkovito ugovarjati s pravnimi sredstvi, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki zahteva odpravo odločbe ter ponovno odločanje v zadevi.
ZDDV-1 člen 33, 33/3, 33/3-2, 82, 82/1, 82/1-6, 82/1-7.
DDV - dodatna odmera DDV - opis na računu - ustreznost opisa na računu - vrsta transakcije - identifikacija vrste transakcij
V predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem, ali je dobave dejansko opravila družba C., ki je izdala navedene račune in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina od tuje države - pogoji za pridobitev odškodnine - dohodkovni cenzus
Drugostopenjski organ, ki je pritožbo tožnika v celoti zavrnil, s tem v zvezi v obrazložitvi ugotavlja, da tožnik ni vložil predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja v skladu s 145. členom ZIKS. V nadaljevanju pa v odločbi po vsebini ugotavlja, da tožnik ni upravičen zahtevati denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno D.A. To pomeni, kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, da je pritožbeni organ brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in oprave ustne obravnave po vsebini odločil o denacionalizaciji tega premoženja, čeprav o tem v izreku sploh ni odločil.
FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel.
denacionalizacija - ovire za vračilo v naravi - dejansko stanje parcele - v naravi nepozidano zemljišče - pravica do izjave
Glede na dejansko stanje parcele, ki je v naravi dejansko nepozidana ter predstavlja zelenjavni vrtiček in travniško površino, ni podana ovira za vrnitev po določbi prvega odstavka 32. člena ZDen.
Glede vabila pooblaščencu tožnice na ustno obravnavo in ogled, ki je bil opravljen 15. 11. 2011, sodišče ugotavlja, da iz spisa zadeve izhaja, da je pooblaščenec tožnice vabilo prejel 7. 11. 2011, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni spora o tem, da na prvostopenjski organ ni naslovil prošnje za preložitev obravnave in ogleda. Zato se zdaj ne more uspešno sklicevati, da je bil 8 dni, kolikor pred datumom ustne obravnave in ogleda je pooblaščenec tožnice vabilo prejel, prekratek rok za posvetovanje s stranko (tožnico) ter da je bila zato tožnici kršena pravica do izjave.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - datum prehoda premoženja na državo
Premoženje pokojnega A.A., ki je bilo zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, je v državno last prešlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, v postopkih vračanja odvzetega premoženja pa imajo pomembno vlogo, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, za katere osebe je tedanja oblast štela, da so izpolnjevale pogoje iz 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in jim je bilo zato premoženje odvzeto na tej podlagi.
blagovna znamka - relativni razlog za zavrnitev znamke - ugovor zoper registracijo znamke - aktivna legitimacija za vložitev ugovora - glasbena skupina
Ugovorni razlog lahko uveljavlja le imetnik prejšnje znamke oziroma neregistriranega znaka, kar bi v obravnavanem primeru lahko bili le vsi člani skupine prve tožnice.
davčna izvršba - začetek davčne izvršbe - predlog za obročno plačilo davčnega dolga
Tožnica do izdaje sklepa o davčni izvršbi dolga ni poravnala. Zato je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2. Iz določil ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral pred izdajo sklepa o davčni izvršbi preveriti, ali je dolžnik vložil predlog po 101. oziroma 102. členu ZDavP-2. 153. člen ZDavP-2 zgolj predpisuje, da se v primeru, če je davčni organ pred začetkom davčne izvršbe dolžniku dovolil odlog oziroma obročno plačilo davka, šteje, da je za čas odloga oziroma obročnega plačila, odložen tudi začetek davčne izvršbe. Če pa je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka že po izdaji sklepa o izvršbi, se že začeti postopek davčne izvršbe zadrži (154. člen ZDavP-2). Do nobene od omenjenih situacij pa v konkretnem primeru ni prišlo. Zatrjevane škode, ki naj bi nastala zaradi prepočasne odločitve davčnega organa o njenem predlogu za obročno plačilo davčnega dolga, tožnica zato v tem postopku, ko se preverja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe ne more uveljavljati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - družinski član prosilca - otroci
Pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice se ne morejo upoštevati stroški, ki jih tožnica ima v zvezi s preživljanjem svojih otrok, saj sta njena otroka nasprotna udeleženca tožnice, glede na njun položaj v kazenskem postopku, za katerega je tožnica zaprosila za dodelitev BPP.