hudodelska združba - udeležba pri kaznivem dejanju - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi
V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje meni, da je sodna praksa, predvsem skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS (opr. št. I Ips 747/2010 z dne 23. 6. 2011, I Ips 185/2011 z dne 22. 12. 2011, I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in druge) izoblikovala dokaj jasne kriterije na podlagi katerih sodišče presoja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje, v konkretnem primeru rop, storjeno v kvalificirani obliki z udeležbo v hudodelski združbi. Pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec kaznivega dejanja strožje odgovarjal zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi, določa že prvi odstavek 41. člena KZ-1. Ti pogoji so: 1) da gre za člana združbe najmanj treh oseb, 2) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe in 3) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem. Morajo pa biti za to, da lahko govorimo o hudodelski združbi, izpolnjeni še nekateri dodatni pogoji, ki jih zakon izrecno ne navaja. Povezave med člani združbe tako niso le naključne ter med njimi obstaja več kot le dogovor za storitev kaznivega dejanja, saj so dejavnosti združbe usmerjene v vnaprejšnje načrtovanje in koordinacijo uresničitve širšega hudodelskega načrta, katerega cilj je storitev enega ali več kaznivih dejanj. Hudodelska združba ima običajno vodjo, ki izvaja nadzor, koordinacijo, razdeli naloge posameznim članom. Združba deluje po načelu delitve dela, ko ima vsak njen član točno določeno vlogo.
izvršilni stroški - neobrazložen sklep o stroških - stroški postopka po obračunu izvršitelja
Iz obrazložitve sklepa izhaja le ugotovitev o pravočasnosti zahteve za povrnitev stroškov, kot so ti razvidni iz stroškovnika, posplošen zaključek, da so v izreku navedeni stroški bili potrebni za izvršbo, in navedba določila osmega in petega odstavka 38. člen ZIZ, kar ne dosega standarda obrazloženosti, ki še dopušča vsebinski preizkus sklepa.
Obračun ima učinek le med upnikom in izvršiteljem, ko ta postane dokončen, v razmerju do dolžnika pa mora izvršilno sodišče preizkusiti utemeljenost s strani upnika priglašenih stroškov tako, da preveri utemeljenost posameznih priglašenih postavk.
ZFPPIPP člen 384, 399, 399/1, 403, 403/1, 403/1-1, 404, 406, 406/1, 406/1-1. URS člen 49.
postopek osebnega stečaja - stečajni upravitelj - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - preizkusna doba - preizkusno obdobje - namen postopka osebnega stečaja - namen odpusta obveznosti - preklic odpusta obveznosti - svoboda dela
Z začetkom postopka odpusta obveznosti mora dolžnik dati na prvo mesto interese upnikov, ne pa lastnih interesov.
Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da dolžniku kot direktorju, pripada višja plača od minimalne. Le če bi višjo plačo prejemal, bi se lahko ustvarjala stečajna masa iz naslova njegovih dohodkov. Izposlovati višje plače pa mu nedvomno ne bi bilo težko, saj se na eni strani predstavlja kot delovno aktiven konstruktor, na drugi strani pa razvoj družbe postavlja pred svojo obveznost poplačila upnikov.
Dolžnik ne more izpodbiti pravilne presoje sodišča prve stopnje, da ga zaradi lastnih interesov ni mogoče šteti kot vestnega in poštenega v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
posebna revizija - načelo kontradiktornosti postopka - hujše kršitve poslovanja kot pravni standard - zloraba pravice
Neutemeljeno pa pritožba očita sodišču prve stopnje, da je posebno revizijo dovolilo za obdobje zadnjih pet let, ker naj predlagatelj v celotnem obdobju ne bi bil družbenik nasprotne udeleženke. Zakon glede tega zahteva le, da je predlagatelj (kvalificirani) družbenik vsaj tri mesece pred dnem zasedanja skupščine, ki je zavrnila njegov predlog in da je družbenik še tudi ves čas trajanja postopka (318. člen ZGD-1). Ker zakon hkrati govori o reviziji za obdobje 5 let, povedano ne omogoča razlage, za kakršno se zavzema pritožnica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00021493
KZ-1 člen 143, 143/4, 161, 161/1. ZKP člen 277, 277/1-1. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 6-5, 6-19.
zloraba osebnih podatkov - objava fotografij - maščevalna pornografija - obdelava osebnih podatkov - kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov - zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov - kaznivo dejanje opravljanja - zavrženje obtožnega predloga
Izraza obdelovanje osebnih podatkov, kot je konkretizirano v obravnavani zadevi, ni moč vezati na razlago kot jo ponuja ZVOP-1 v 3. točki 6. člena. Nekaj fotografij oškodovanke, posnetih v času partnerske zveze in le za lastno uporabo obdolženca, še ni mogoče šteti za zbirko podatkov v smislu 5. točke 6. člena ZVOP-1. Očitka, da je obdolženec intimne fotografije oškodovanke natisnil, izobesil na oglasno desko oziroma nalepil na vhodna vrata stanovanjskega bloka in vstavil v poštne nabiralnike, tako ni mogoče šteti za obdelavo osebnih podatkov v smislu četrtega odstavka 143. člena KZ-1. Ravno zaradi primerov kot je obravnavani, t.i. maščevalne pornografije, je zakonodajalec v šestem odstavku 143. člena KZ-1E dodal inkriminacijo dejanja, ki ga stori, kdor javno objavi posnetke ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 458, 458/1. OZ člen 131, 131/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo - možnost preizkusa sodbe - dejanske ugotovitve - dokazna ocena - obseg poškodb - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - video posnetek kot dokaz
Pritožbene trditve, ki merijo na to, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča napačna in da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot trdi tožnica, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na omejene pritožbene razloge v sporu majhne vrednosti ni dopustno.
Predlagane priče dogodka niso videle in o njem na podlagi neposredne zaznave ne bi mogle izpovedovati, zato sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič ni kršilo določb ZPP.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno navedbo, da je na tej dokazni podlagi, ki vsebuje podatke glede identitete povzročitelja v tem postopku obravnavane prometne nesreče, sum storitve očitanega kaznivega dejanje že bil osredotočen na A. A. Zato bi moral biti A. A., četudi se je kritičnega dne sam, prostovoljno, brez intervencije organov pregona zglasil na policijski postaji, deležen ustreznih procesnih jamstev glede pravice do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP.
vpis lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora - zaznamba spora - učinki zaznambe spora - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo
O predlaganem vpisu (so)lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora res še ni bilo odločeno. Ampak tak predlog glede na to, da je predlagateljica že vpisana pri obravnavani nepremičnini do enakega deleža in na podlagi iste odločbe, kot to predlaga s sedanjim predlogom, ne more biti utemeljen. Predlagateljica se ne more še enkrat vpisati kot (so)lastnica, saj je že vpisana. To svojo pravico na podlagi navedene Odločbe je že realizirala. Zgolj popraviti vrstni red učinkovanja vpisa, kar v bistvu z obravnavanim predlogom želi doseči predlagateljica, pa s tem predlogom tudi ne more doseči, saj zakon takega predloga ne pozna.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00023231
ZUP-UPB2 člen 260.. ZPIZ-2 člen 183.
obnova postopka - invalidnost
Po določbi 11. člena ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej po ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Ta določba velja tudi za obnovo postopka. V vsakem primeru ne glede na to, ali se ugotavljajo pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP ali ZPIZ-2, mora vsaka stranka sama jasno navesti kateri postopek, končan z dokončno odločbo, želi obnoviti, navesti pa mora tudi vse obnovitvene razloge.
prenos krajevne pristojnosti - prenos krajevne pristojnosti po višjem sodišču - razlogi za prenos pristojnosti
Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero zagovornik smiselno utemeljuje lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar mora sodišče pri presoji upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenost posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka.
Določba prvega odstavka 35. člena ZKP, institut prenosa krajevne pristojnosti ne omogoča, da se razpravljajoči sodnici Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, kamor je bila prenesena pristojnost za sojenje v predmetni zadevi, odredi izvajanje obravnav v razpravni dvorani Okrožnega sodišča v Mariboru. To je lahko kvečjemu stvar organizacije dela sodišča in ne predmet instituta prenosa krajevne pristojnosti.
delitev stvari v solasti - pravila delitve solastnine - deljivost stvari
Šele če fizična delitev v naravi ni mogoča, niti z izplačilom razlike v vrednosti ali mogoče le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, se sodišče lahko odloči, da se stvar proda in razdeli kupnina.
Sodišče prve stopnje pa pogojev za fizično delitev stvari v postopku ni presojalo. Stvar je namreč deljiva, če jo je mogoče razdeliti na stvari iste vrste, pri čemer se nesorazmerno ne zmanjša njena vrednost, niti se ne uniči njen osnovni namen.
kolektivni delovni spor - izvrševanje kolektivne pogodbe - podjetniška kolektivna pogodba - osnovna plača
V primeru, da so izpolnjeni pogoji za uskladitev plač pri nasprotnem udeležencu (doseganje oziroma preseganje 2-odstotne rasti cen življenjskih potrebščin), se stranke sicer res lahko na pogajanjih dogovorijo za višino povišanja plač, vendar pa v primeru izostanka dogovora o dejanskem povišanju plač to ne pomeni, da do uskladitve plač ne pride oziroma, da je ta 0-odstotna. Že z jezikovno razlago določbe 105. člena PKP je namreč mogoče ugotoviti vsebino pravne norme - ta pa je, da če se o dejanski višini povišanja stranke na pogajanjih ne uspejo dogovoriti, samodejno pride do povišanja v višini rasti cen življenjskih potrebščin. Glede na jasno jezikovno razlago drugačna razlaga (denimo razlaga glede skupnega namena sopogodbenikov) ni dopustna.
ZDR-1 člen 4,9,13,13/2,17,18,32,59,63.. OZ-UPB1 člen 50.
obstoj delovnega razmerja - ničnost pogodbe - izvajalec del - elementi delovnega razmerja - agencijski delavec
Čeprav sta toženki njuno razmerje navzven prikazovali kot opravljanje storitev (ki sta ga uredili s podjemnimi pogodbami - pogodbami o opravljanju storitev), dejansko pa so podani elementi posredovanja dela delavcev, to ne pomeni, da je mogoče prvo toženko šteti kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu v skladu s 59. členom ZDR-1.
Druga toženka ne izpolnjuje pogojev po določbah ZUTD za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, zato je ni mogoče šteti za delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku.
Tako kot je za ugotovitev obstoja delovnega razmerja bistveno, da v razmerju med strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. odstavku ZDR-1, je tudi delodajalec lahko le tisti subjekt, pri katerem so dejansko izražene lastnosti delodajalca, torej tisti, ki organizira delovni proces, v katerem delajo delavci, ki delavcem daje navodila in jih nadzira. Ničnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko (v delu, v katerem je šlo za prikrivanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu) pa ne pomeni, da tožnik v tem obdobju sploh ni bil v delovnem razmerju, bistveno je, kdo je bil njegov dejanski delodajalec, torej tisti, pri katerem so bili dejansko izraženi vsi elementi delovnega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00022096
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 297, 297/1. ZKP člen 25, 25/1-1, 36, 36/1, 277, 277/1-1, 436, 436/1.
materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - motenje javnega reda in miru - osebna okoliščina - istospolna usmerjenost - grožnja - razžalitev - objektivna žaljivost - Twitter - stvarna pristojnost
Kadar opis dejanja vsebuje tako abstraktne zakonske znake kot konkretno dejstva in okoliščine kaznivega dejanja, je treba abstraktni in konkretni del opisa presojati skupaj. V obravnavanem primeru se v abstraktnem delu zatrjuje, da je osumljenec spodbujal in razpihoval sovraštvo in nestrpnost do istospolno usmerjenih oseb, v konkretnem delu pa, da je žaljivo ali zmerljivo zapisal o subsidiarnem tožilcu, čigar ime je zapisano v inkriminirani izjavi.
V obravnavanem primeru ni v zadostni meri konkretiziran izvršitveni način druge (alternativne) oblike izvršitve tega kaznivega dejanja, t. j. za uporabo grožnje, zmerjanj ali žalitev, ki mora biti hujše narave, in sicer takšne, da že samo po sebi (širše) ogroža ali moti javni red in mir, strpnost in sožitje med ljudmi.
Iz opisa kaznivega dejanja izhajajo znaki drugega kaznivega dejanja in sicer razžalitve, saj izražanja obžalovanja, da oškodovanec kot tožilec in drugi niso bili splavljeni kot nerojeni otroci, homoseksualnost pa je duhovna kazen, izpolnjuje znak objektivne žaljivosti.
Ker iz opisa dejanja izhaja, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno z objavo na spletnem portalu Twitter, ki je odprt in dostopen vsem, so podani znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja razžalitve, za sojenje katerega je stvarno pristojno okrožno sodišče.
OZ člen 191.. ZUJF člen 168, 169.. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 5.
potni stroški - prevoz na delo in z dela - javni prevoz
Določb 168. člena ZUJF in 5. člena Aneksa k kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije ni mogoče tolmačiti tako, da delodajalec delavcu prvenstveno povrne stroške javnega prevoza iz kraja njegovega bivanja, če tak javni prevoz obstaja. Za ugotovitev o tem, ali obstaja javni prevoz, je odločilno, ali ga zaposleni lahko uporabi na razdalji 2 km od naslova njegovega bivališča oziroma kraja, od koder se vsakodnevno vozi na delo, pri tem pa ni odločilno, ali je tak javni prevoz na voljo prav v formalnem kraju njegovega bivanja ali v sosednjem kraju. Glede na velike razlike med velikostjo naselij v Sloveniji, bi taka razlaga lahko pripeljala do neupravičenega razlikovanja med delavci glede na to, v kakšnem kraju živijo, oziroma glede na to, kako blizu "meje" kraja je naslov njihovega bivališča. V predmetni zadevi ima toženka na razdalji 2 km možnost uporabe dveh vrst javnega prevoza in tožena stranka ji je glede na namen predpisov o povračilu stroškov za prihod na delo in z dela pravilno povrnila stroške cenejšega, kar pa seveda ne vpliva na dejstvo, da toženka lahko za prihod na delo in z dela uporabi tudi kakršen koli drug način prevoza.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (1997) člen 36, 37.
mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - vdovska pokojnina
V danem primeru gre torej za dajatev, ki jo je tožničin pokojni mož prejemal že pred 8. 10. 1991, zato je tudi za izvedeno pravico - vdovsko pokojnino pristojna država pogodbenica, tj. Hrvaška, ki je priznala pokojniku invalidsko pokojnino skupaj s slovensko dobo in na tej podlagi nato še tožničino vdovsko pokojnino na Hrvaškem. Tožničino zavzemanje za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi v Sloveniji oziroma njenega sorazmernega dela tako nima pravne podlage.
ZSPJS člen 3, 3/4, 20, 20/1.. ZJU člen 23, 84, 84/1.
javni uslužbenec - razvrstitev v plačni razred - uradnik - napredovanje - plačilo razlike plače
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in da je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.
Stroški za vložitev tožbe niso del storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči in jih je tožena stranka dolžna nakazati tožeči stranki in ne proračunu sodišča, ki je odobrilo brezplačno pravno pomoč.