odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje je pravilno sklenilo, da ni podan zatrjevani odpovedni razlog (organizacijski oziroma ekonomski razlog, ki je privedel do spremembe organizacije pri toženi stranki, kot to v odpovedi navaja tožena stranka), saj ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnika na delovnem mestu planer-statistik pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, ker je bistvena vsebina tožnikovih del in nalog ostala ista, z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in s ponudbo nove pa je tožena stranka zasledovala zlasti cilj znižanja plače tožniku, kar pa ni zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Za kaznivo dejanje, ki je bilo očitano obdolžencema, je zagrožena zaporna kazen do treh let, in v skladu z zakonodajo, ki jo je potrebno uporabiti v obravnavani zadevi, obdolžencema očitano kaznivo dejanje v vsakem primeru zastara v petih letih od storitve kaznivega dejanja, v vsakem primeru pa, če preteče dvakrat toliko časa, kar vse je prvostopno sodišče obrazložilo v točki 4 izpodbijanega sklepa.
ZSVarPre člen 28, 28/1, 28/2, 28/2-3, 29.. ZUTD člen 129, 129/1, 129/1-9.. ZUPJS člen 30, 30/1.
denarna socialna pomoč - iskalec zaposlitve
V primeru tožnice je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se ni odzvala na na vabilo. Tožničina pritožba je bila z dokončno odločbo zavrnjena. Tožbeni zahtevek tožnice je bil s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno zavrnjen. Tožnica je bila zato z dnem dokončnosti odločbe organa I. stopnje izbrisana iz evidence brezposelnih. V posledici tako ugotovljenega dejanskega stanja je CSD na podlagi 3. točke drugega odstavka 128. člena ZSVarPre pravilno upošteval krivdni razlog, da tožnica ni aktivna iskalka zaposlitve in da te obveznosti ni bila oproščena z zaposlitvenim načrtom, in tožnici ni priznal pravice do denarne socialne pomoči, saj tožnica ni bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga - odklonitev dela
Skladno z določbo drugega odstavka 52. člena ZVZD-1 ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi navedlo, da se pravica do odklonitve dela v primeru neposredne nevarnosti za življenje in zdravje delavca in pravica do odsotnosti z dela lahko prekrivata. V določenih primerih se odklonitev dela lahko izvede tudi ali celo samo z dejansko odsotnostjo z dela - delovnega mesta. Tožnik bi za sklepčnost tožbenega zahtevka moral podati trditve (ki ne bi bile v nasprotju s predloženimi dokazi), da mu je na delovnem mestu grozila konkretna oziroma neposredna nevarnost za zdravje ali življenje, oziroma da so neustrezni delovni pogoji za opravljanje dela trajali spornega dne in v nadaljnjih dneh, ko bi se moral zglasiti na delovnem mestu pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takih trditev tožnik ni podal, zaradi česar je pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek kot nesklepčen.
Pritožbene navedbe, da bi obtoženka s plačilom premoženjskopravnega zahtevka izvršila novo kaznivo dejanje oškodovanja upnikov, ker je po drugi pravnomočni sodbi obtoženka dolžna plačati določen znesek drugemu upniku, so neutemeljene. Kaznivo dejanje po 227. členu KZ-1 se nanaša na oškodovanje upnikov v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Oškodovanec pri tem kaznivem dejanju je upnik, ki ga pri opravljanju gospodarske dejavnosti storilec, ki ima v gospodarskem subjektu tak položaj, da lahko sprejema odločitve o ravnanju s premoženjem oziroma sredstvi dolžnika, ki je postal nezmožen plačila, v primerjavi z drugimi upniki spravi v neenakopraven položaj. Pod opravljanje gospodarske dejavnosti pa ni mogoče šteti plačila obveznosti, ki jih je obtoženki kot fizični osebi naložilo sodišče s pravnomočno sodbo.
ZZZDR člen 105, 105/3. ZPP člen 408, 408/2, 421, 421/4.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - korist mladoletnega otroka - preživnina - določitev preživnine - potrebe upravičenca - skupno starševstvo
Osnovni pogoj za uspešno skupno starševstvo je sposobnost medsebojnega komuniciranja staršev, ki je v obravnavanem primeru prvo sodišče ni ugotovilo. Že ta ugotovitev je zadoščala za obstoj spremenjenih razmer in izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Ob dejstvu, da skupno starševstvo ni bilo uspešno, je sodišču preostala le še možnost zaupanja otroka v varstvo in vzgojo enemu od staršev.
nadomestilo plače - neenakomerno razporejen delovni čas
Tožnice uveljavljajo prikrajšanje v zvezi s prazniki - predvsem zato, ker bi morale biti predvidene za delo na praznik in posledično prejeti nadomestilo za praznik (kot npr. delavci v enakomerno razporejenem delovnem času), bodisi zato, ker jim je tožena stranka na dan praznika odštela dejansko opravljene ure. Na toženi stranki je breme dokazovanja, da tožnicam v zvezi z zatrjevanimi prazničnimi dnevi nič ne dolguje.
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju specialistke medicine dela, prometa in športa, ki jo je sodišče še zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zaključek, da je tožnica zmožna opravljati delo z omejitvami.
ZSV člen 100.. ZZZDR člen 124.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2, 2/1, 2/1-3, 18.
institucionalno varstvo - dolžnost otrok preživljati starše - vnuk
Ni dejanske niti pravne podlage, da se vnuku naloži plačilo stroškov po pravilih za oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev, četudi mu je upravičenka nakazala denarna sredstva v spornem znesku. Vnuk z babico ni v razmerju zavezanca za preživljanje po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti v predmetni zadevi ni drugega izvršljivega pravnega naslova, na podlagi katerega bi bil zavezan k plačilu institucionalnega varstva.
Tožnik v spornem obdobju ni mogel delati za toženo stranko, katere edini lastnik je, zato ni odločilno, da bi morala družba izkazati, da bi moral tožnik ravno takrat, ko je pričal na sodišču, opravljati delo.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - postopek v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - subjektivni in objektivni kriterij - splošna krajevna pristojnost - stvarna pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka je odvetnik, tožena stranka pa društvo oziroma zveza društev. Ker torej niti tožeča niti tožena stranka nista gospodarska subjekta, konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija (kriterija strank) za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih. Pristojnost okrožnega sodišča glede na podatke v spisu tudi ni podana po določbah 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).
vsebina sklepa o dedovanju - obseg zapuščine - skupno premoženje
Pritožnik zmotno meni, da bi sodišče v zapuščinskem postopku po očetu, ki je umrl za materjo, moralo upoštevati tudi "njeno dedno pravico". Sodišče je pravilno ugotovilo, kateri del premoženja je bilo skupno premoženje in o tem delu teče zapuščinski postopek po materi. Zato je obseg zapuščine pravilno ugotovljen, enako dedni deleži in nujni delež (214. člen ZD).
zahteva za preiskavo - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev splošne nevarnosti - nevarna gradnja
V zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno, ali bi ga naj obdolženec storil z aktivnim splošno nevarnim ravnanjem ali z opustitvijo. Ker v opisu dejanja niso povzeti niti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa takšen opis dopušča razlago, da je osumljenec z nepravilno izgradnjo ravnal aktivno z nevarnim dejanjem oziroma sredstvom, in hkrati, da je z nepravilno izgradnjo opustil določena dejanja, ki bi jih sicer moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Tožnik ni upravičen do povračila stroškov predsodnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal. Tudi sicer bo vprašljiva uporaba 27. člena ZDOdv v delovnih sporih, saj po šestem odstavku tega člena določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - pravilna vročitev
V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti.
KZ-1 člen 29, 29/3, 72, 72/1, 328, 328/1. ZMV člen 3, 3/1-17. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 8, 8-10.
zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči - odvzem vozniškega dovoljenja - kršitev kazenskega zakona - kategorije motornih vozil - bistveno zmanjšana prištevnost - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca
Sodišče prve stopnje je kršilo kazenski zakon, ker v izreku izpodbijane sodbe ni ustrezno določilo vrste motornega vozila, na katerega se nanaša odvzem vozniškega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom 72. člena KZ-1 sme sodišče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa odvzeti vozniško dovoljenje za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Motorno vozilo po Zakonu o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ni samo osebni avtomobil, temveč tudi drugo vozilo, namenjeno vožnji po cesti z močjo lastnega motorja, razen tirnih vozil in koles s pomožnim motorjem (17. točka prvega odstavka 3. člena ZMV). Motorno vozilo je po navedenem zakonu med drugim tudi avtobus, tovorno vozilo, traktor, bivalno vozilo, delovno vozilo, moped (kolo z motorjem), motorno kolo, štirikolo...
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5, 10-7, 23. KZ člen 111, 111/1, 111/1-2, 112, 112/6, 123, 123/1, 123/2, 213, 213/3.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja zahtevane osebe - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - zastaranje kazenskega pregona - pristojnost slovenskega sodišča - rop
Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00026325
ZFPPIPP člen 132, 132/3, 132/3-4, 279, 280. ZIZ člen 260, 260/1, 264, 264/1, 264/1-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12.
stečajni postopek nad pravno osebo - sklep o preizkusu terjatev - predhodne odredbe - priznana terjatev - učinek pravnomočnosti - predhodna odredba v zavarovanje denarne terjatve - narava pravice iz predhodne odredbe - pogojnost pravice - opravičba predhodne odredbe - zastavna pravica - začetek stečajnega postopka - ugotovitev obstoja ločitvene pravice - nastanek ločitvene pravice - sklep o izvršbi - pogoji za dovolitev izvršbe
Vodenje pravdnega postopka na ugotovitev obstoja terjatve v delu, v katerem je ta bila priznana, ni dopustno, ker ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja (res iudicata).
Upnik pridobi s predhodno odredbo zgolj pogojno zastavno pravico, in sicer pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v 15 dneh od dneva, ko se izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo.
Z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko je ostalo gotovo, da tožeča stranka pogoja za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo izpolnila, s čimer je uresničen razvezni pogoj, pod katerim je bila s predhodno odredbo pridobljena zastavna pravica. Takšna pogojna zastavna pravica je zato z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenehala.
Sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne ustanavlja ločitvene pravice v korist upnika, če je pred upravičenjem predhodne odredbe nad dolžnikom začet stečajni postopek.
Predhodna odredba se torej lahko upraviči samo na podlagi sklepa o izvršbi in ne na način, da upnik tekom stečajnega postopka nad dolžnikom izkaže, da so se izpolnili pogoji, na podlagi katerih bi lahko v "rednih" razmerah izposloval sklep o izvršbi in s tem upravičil predhodno odredbo.
Vsak upnik torej sam presodi, ali bo vložil predlog za zavarovanje s predhodno odredbo in slednjo nato poskušal še pred začetkom stečajnega postopka upravičiti, pri tem pa se mora zavedati tudi negotovosti svojega položaja.