neenakomerno razporejen delovni čas - plača - praznik
Sodišče prve stopnje v postopku ni namenilo pozornosti trditvam tožnikov, ki so ključne za ta spor, in sicer, da jim je bilo na določene dneve praznikov odrejeno koriščenje predhodno dejansko opravljenih ur. Če se ta dejstva pokažejo za resnična, je treba tožnikom v zvezi s tako kompenziranimi urami priznati tudi dodatek za delo na praznik.
Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo sedem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
prekinitev zapuščinskega postopka - pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - dedič - določitev kroga dedičev
Pravilno je pritožbeno stališče, da je podlaga za odločitev o prekinitvi postopka v 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP (ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena ZD). Vprašanje, kdo je dedič po enem od zapustničinih dedičev, ki je umrl med zapuščinskim postopkom, je predhodno vprašanje.
Po veljavnih zakonskih določilih o vročanju (četrti odstavek 142. člena ZPP) se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če tega ne stori, pa po poteku 15 dnevnega roka, na kar je posebej opozorjen.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00021996
ZKP člen 129a, 129a/2, 129a/3, 129a/6. KZ-1 člen 47, 87, 87/1, 87/4.
denarna kazen - način izvršitve denarne kazni - izterjava izrečene denarne kazni - neizterljivost - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - zavrženje predloga
Ker izrečena stranska denarna kazen ni bila plačana v roku, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 90 dni, katerega pa ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. V tem primeru ne gre za izrek kazni, temveč zgolj za določitev načina izvršitve že izrečene kazni. Ker se rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora ali denarne kazni iz drugega odstavka 129.a člena ZKP nanaša na pravnomočnost sodbe, s katero je bila kazen izrečena, je predlog, četudi je vložen v 15-dnevnem roku od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen zaradi neizterljivost spremenjena v kazen zapora, prepozen.
odmera višine premoženjske in nepremoženjske škode - vpogled v zdravstveno dokumentacijo - poseg v zasebnost - dokazovanje z izvedencem - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - primarni in sekundarni strah - krajša nezavest - potni stroški - prevozni stroški povezani z zdravljenjem - pravica do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja
Izvedenec kot pomočnik sodišča presega sodnikove omejene spoznavne zmožnosti glede specifičnih znanj, ki jih od sodnika ni mogoče pričakovati. Strankam pa mora biti omogočeno, da preizkušajo/preverjajo odgovore na strokovna vprašanja, iz katerih sodišče nato sklepa na obstoj pravno relevantnih dejstev.
stranska intervencija - stranska intervencija v pravdi - pravni interes za intervencijo - intervencijski interes - skupno premoženje - obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - nerazdelna odgovornost zakoncev za prevzete obveznosti - regresni zahtevek
Ob dejanskih ugotovitvah iz izpodbijanega sklepa, da vtoževana terjatev predstavlja obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem in da je toženec zakonec predlagateljice intervencije, obstoji njen pravni interes za vstop v pravdo na strani toženca. Zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno, in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). V primeru, če upnik terja plačilo celotnega dolga od enega zakonca, pa ta poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del tega (ta se določi glede na njegov delež na skupnem premoženju), ima zakonec pravico terjati povračilo takšnega presežka od drugega zakonca (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Do drugega zakonca ima torej obligacijski (regresni) zahtevek. Uspeh tožene stranke v tej pravdi je zato nedvomno v predlagateljičinem pravnem interesu.
Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.
Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.
pravična denarna odškodnina - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poškodbe glave in možganov - višina denarne odškodnine - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - izguba voha
Toženka meni, da je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče zaradi tožničinega izgube voha odmerilo v višini 6.000,00 EUR, previsoka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi.
Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
Pogodba z dne 29. 12. 2005 v delu, ki se nanaša na 20 parkirnih mest, glede na njeno vsebino in izražen namen pogodbenih strank, dejansko ni predstavljala predpogodbe iz 33. člena OZ, saj so bile v njej že določene obveznosti strank iz glavne pogodbe; obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi (izroči) 20 parkirnih mest na parc. št. 0/1 k.o. ..., kupnina za ta parkirna mesta pa je bila tudi že v celoti plačana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022807
KZ-1-UPB2 člen 211, 211/1.. ZKP-UPB8 člen 358, 358-1, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11.
oprostilna kazenska sodba - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih - nasprotja med izrekom in razlogi - kaznivo dejanje goljufije - nejasni razlogi sodbe - dejanje ni kaznivo dejanje - dejanje ni dokazano - zakonski znaki kaznivega dejanja
Povzeti razlogi sodbe, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so si med seboj popolnoma v nasprotju, razlogi pa tudi nasprotujejo njenemu izreku. Najprej je pojasnilo, da je obdolženca oprostilo obtožbe, ker očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj v opisu dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja (1. točka 358. člena ZKP), pri čemer je tudi v izreku sodbe navedena 1. točka 358. člena kot razlog oprostitve, hkrati pa je navedlo, da obdolžencu ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, ki ga je bil obtožen (3. točka 358. člena ZKP). Razlogi izpodbijane sodbe tako nihajo med obema razlogoma za izrek oprostilne sodbe, zato je takšna obrazložitev sodbe popolnoma nejasna in tudi v nasprotju z njenim izrekom, sodišče prve stopnje pa je s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kar ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
sprememba delodajalca - pravni prenos podjetja - odpoved pogodbe o zaposlitvi
Z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka.
Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Okoliščine glede tožnikovega odklanjanja prehoda k novemu delodajalcu (povezane tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2015) za vprašanje prenosa niso odločilne. Relevantne bi bile v primeru izredne odpovedi s strani dotedanjega delodajalca, za kar pa ni šlo.
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.
Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.
Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.
Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.
odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški
Četudi je bistvo tožnikovih navedb v sporni pripravljalni vlogi res v tem, da toženo stranko poziva k pojasnilu in predložitvi dokazila o tem, ali je bila realizirana odredba pristojne ministrice o plačilu terjatve, pa to še ne pomeni, da gre za nepotreben strošek postopka, sploh ker je navedena vloga očitno privedla do ustreznega pojasnila tožene stranke in posledično do umika tožbe oziroma zaključka zadeve.
sklep o dedovanju - pritožba zoper sklep o dedovanju - nov sklep o dedovanju - nov sklep na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju - omejitev dedovanja - dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - prejeta denarna socialna pomoč - vrednost prejete pomoči - povrnitev izdatkov - obligacijski zahtevek - soglasje dedičev - pridobitev lastninske pravice
Sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o dedovanju, lahko samo odloči o pritožbi in z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep, ali ga prekliče le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep.
Z izdajo novega sklepa o dedovanju brez omejitve dedovanja po 128. členu ZD je poseženo v pravice občine.
ZD v 128. členu dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka za povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak pridobitev lastninske pravice na ustreznem delu zapustnikovega premoženja. Izpodbijani sklep posega v (solastninsko) pravico občine na delu zapustničinega premoženja, ki je bila ugotovljena v prejšnjem sklepu o dedovanju. Zato na podlagi pritožbe oporočnega dediča ni bilo zakonskih pogojev iz prvega odstavka 173. člena ZD, da bi sodišče prve stopnje razveljavilo in spremenilo prejšnji sklep o dedovanju.
Premoženje zapustnika, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino. V trenutku zapustnikove smrti postane last občine, razen, če so se dediči zavezali povrniti vrednost dane pomoči. V tem primeru gre dajalcu pomoči proti dedičem obligacijski zahtevek, ki se zavaruje z zakonito zastavno pravico. O tem, ali bodo dedovali celotno zapustnikovo premoženje ali ne, odločajo dediči sami, soglasje dajalca pomoči ni potrebno. Ker v obravnavanem primeru oporočni dedič obveznosti povračila vrednosti dane pomoči občini ni prevzel, ampak jo je izrecno zavračal, pogojev za odločitev o morebitni njegovi obvezi glede povračila pomoči in o ugotovitvi obstoja zakonite zastavne pravice ni bilo.
Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.
Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021942
KZ-1 člen 31, 31/1, 31/2, 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - subsidiarni obtožni predlog - pravna zmota - načelo iura novit curia
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot tožilca ni bila sposobna obravnavanja.
zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitveni namen - ugovor zoper obtožnico
Predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja (predvsem, če bi bila podrobneje konkretizirana s časovno analizo izvrševanja kaznivih dejanj), izkazuje da je bil izpostavljen način poslovanja za obdolženca običajen in naj bi s takšnim poslovanjem zasledoval pridobitev premoženjske koristi.