BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00021488
ZPP člen 158, 163, 163/7. ZOdv člen 17. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 39, 39-1, 39-2. ZBPP člen 44, 46.
umik tožbe - ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - odmera odvetniških storitev - konferenca s stranko - pregled listin - samostojna storitev odvetnika - dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera pravdnih stroškov - višina zneska - pravna podlaga za odmero - vrnitev plačil v dobro proračuna sodišča
Sodišče prve stopnje je v okvir priznanih pravdnih stroškov tožene stranke nepravilno zajelo stroške za konferenco s stranko po tarifni številki 39/1 Odvetniške tarife (OT) in za pregled listin po tarifni številki 39/2 OT. Obe storitvi sta bili opravljeni v zvezi s sestavo odgovora na tožbo (za potrebe sestave odgovora na tožbo), kar pomeni, da ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, ki sta že zajeti v storitvi po tarifni številki 19/1 OT. Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za navedeni storitvi tudi po tarifni številki 39 OT.
Podlago za odmero pravdnih stroškov predstavlja tudi določba petega odstavka 17. člena ZOdv, skladno s katero je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021942
KZ-1 člen 31, 31/1, 31/2, 258.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - subsidiarni obtožni predlog - pravna zmota - načelo iura novit curia
Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati, saj subsidiarni tožilec ni mogel biti v pravni zmoti po določbi 31. člena KZ-1 (pravna zmota). Ta člen zakona v prvem odstavku določa, da storilec kaznivega dejanja (in ne oškodovanec), ki iz upravičenih razlogov ni vedel da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Drugi odstavek tega člena pa določa, da upravičenih razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
Neutemeljeno se pritožba sklicuje na pravno načelo Iura novit curia (latinsko: sodišče pozna pravo), ki pomeni, da mora sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. V konkretni kazenski zadevi bi to načelo pomenilo, da bi moral oškodovanec kot tožilec sodišču s popolnim obtožnim predlogom (opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo) ponuditi dejstveno podlago, da bi lahko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, česar pa oškodovanec kot tožilec kljub pozivom ni storil, zaradi česar vloga oškodovanca kot tožilca ni bila sposobna obravnavanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00021931
ZPP člen 359. ZOdvT člen 14, 14/2, 19. ZFPPIPP člen 300, 300/4.
izpodbojni zahtevek - vsebina in način uveljavljanja izpodbojnega zahtevka - prepoved reformatio in peius - kapitalizirane obresti - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - nagrada za postopek - nagrada za ponovljen postopek
Zakonska posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je razveljavitev pravnih učinkov pravnega dejanja (v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno), ne pa razveljavitev pravnega dejanja samega.
Ker je sodišče upoštevalo razveljavljeni del prve sodbe in prijavo terjatve v stečaju (kjer je tožnica prijavila 357.309,83 EUR glavnice in 11.564,44 EUR obresti), kar mora sodišče upoštevati, je tožnici lahko prisodilo le še 340.856,11 EUR glavnice (po razveljavljenem delu prve sodbe) in (v stečaju prijavljenih) 11.564,44 EUR obresti, kar skupaj znaša 352.420,85 EUR. Presežni tožbeni zahtevek v višini 16.453,42 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj glavnica v tolikšni višini zaradi prepovedi reformatio in peius tožnici ne more pripadati, za obresti pa tudi ne gre, saj jih je v stečaju prijavila le v višini 11.564,44 EUR.
Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega sojenja v določbah Zakona o odvetniški tarifi ni podlage.
sodna pristojnost - upravna pristojnost - pomoč mladim prevzemnikom kmetij - nepovratna sredstva - zahtevek za vrnitev sredstev
Za odločanje o zahtevi za vračilo že izplačanih sredstev v proračun Republike Slovenije v skladu z Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 v primerih neizpolnitev ali kršitev obveznosti je pristojen upravni organ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00022149
ZIZ člen 21, 38, 38/5, 38/6, 38/8, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 7, 7/1, 110, 110/2, 163, 163/6, 212, 226, 226/2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 3/1-b, 6, 10, 19, 20, 20/1, 20/2, 23, 23-a, 23-c.
evropski nalog za izvršbo - izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost terjatev - odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - zahteva za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo - prekinitev izvršbe - omejitev izvršbe - zaščitni ukrepi - sodni rok - podaljšanje sodnega roka - primernost roka - odločitev o glavni stvari - odločitev o izvršilnih stroških - potrebnost stroškov - neutemeljeno povzročeni stroški - pravočasnost priglasitve stroškov
Uredba kot izvršilni naslov predvideva skupno sodbo in potrdilo o potrditvi te sodbe kot evropski nalog za izvršbo, zato je tudi vsebino terjatve treba ugotavljati iz obeh listin.
Sodba o nespornem zahtevku se lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo pod pogoji iz člena 6 Uredbe (izvršljivost sodbe, sodna pristojnost, ...) in če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval minimalne standarde za postopke o nespornih zahtevkih. Sodišče, ki izda potrdilo o evropskem plačilnem nalogu, torej ne preverja vsebine sodbe, temveč le te pogoje, zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče ob potrditvi sodbe, ki upniku daje pravico do obresti vse do plačila terjatve, s pojasnilom o višini obrestne mere za določena obdobja tek obresti omejilo.
Postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, se izvede po zakonodaji države članice izvršbe.
Ne v potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo ne v samem plačilnem nalogu zahtevani zneski stroškov po višini niso konkretizirani oziroma opredeljeni, ravno tako pa niso navedeni nobeni podatki, ki bi omogočali izračun in preveritev višine teh stroškov, zato skladnosti izvršilnega naslova in predloga za izvršbo v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Taka opredelitev v izvršilnem naslovu ne zadošča za določljivost terjatve iz naslova stroškov, zato izvršilni naslov v tem obsegu ni primeren za izvršbo.
V zvezi s pritožbenimi navedbami o neprimernosti kratkega 3 dnevnega roka za odgovor je pojasniti, da narava zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe terja takojšnje odločanje sodišča, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da bi časovno kasneje izrečeni ukrep izgubil vsak praktičen pomen za dolžnika.
Zatrjevani vpliv na dolžnikovo poslovanje predstavlja škodo, ki je logična posledica izvršbe in zato ni pravno varovana. Poleg tega so dolžnikove navedbe, da mu bo z izvršbo poslovanje onemogočeno, zelo pavšalne, saj jih dolžnik ni preciziral s konkretnimi trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja in tudi ni pojasnil, kako bo njegovo poslovanje ogroženo zaradi rubeža in prenosa denarnih sredstev do višine, ki se izterjuje v tem postopku, oziroma zaradi nemožnosti razpolaganja z nepremičninami in premičninami.
Kadar dolžnik vloži pravno sredstvo zoper sodbo, potrjeno kot evropski nalog za izvršbo, ali zahteva popravek ali umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, lahko pristojno sodišče ali organ v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika: (a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali (b) pogojuje izvršbo s predložitvijo varščine, kot jo določi; ali (c) pod izjemnimi pogoji prekine postopek izvršbe. Ti ukrepi so dopustni le izjemoma, kadar interesi dolžnika za začasno omejitev ali prekinitev izvršbe pretehtajo nad interesi upnika po čim hitrejšem poplačilu svoje terjatve, pri tej presoji oziroma tehtanju pa je treba upoštevati tako možnosti za uspeh pravnega sredstva v državi izvora kakor tudi verjetnost, da bi lahko takojšnja izvršba povzročila dolžniku nenadomestljivo škodo.
Dikcija „pod izjemnimi pogoji“ nakazuje na „ultima ratio“ značaj ukrepa, kar pomeni, da se ga lahko izreče le, ko istega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Pojem izjemnih pogojev predstavlja pravni standard, ki mu je evropski zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obstoja oziroma izkaza izjemnih pogojev pravilno oprlo na analogno uporabo kriterijev, ki jih je (nacionalna) sodna praksa oblikovala za presojo obstoja pogojev za odlog izvršbe.
Omejitev izvršbe na zaščitne ukrepe je milejši ukrep, ki ga je njegovi teži ustrezno treba obravnavati kot utemeljen že takrat, ko so ob tehtanju interesov dolžnika in upnika podani posebno upravičeni razlogi, ki ne predstavljajo nujno nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Ti razlogi so v konkretnem primeru podani. Upnik je namreč predlog za izvršbo vložil za precej visok znesek, dolžnik pa je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, v obliki katerega je potrjena sodba, s katero mu je naloženo plačilo prej navedenega zneska. Če bo dolžnik z zahtevo uspel, bo z omejitvijo izvršbe na zaščitne ukrepe zaščiten pred nastankom škode, povezane s povratnim izterjevanjem v izvršbi odtegnjenih sredstev, hkrati pa bo upnik zaščiten pred tem, da bi dolžnik v vmesnem času skril svoje premoženje. Upnik nasprotno ne v odgovoru na dolžnikov predlog ne sedaj v pritožbi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi mu z izrekom zaščitnih ukrepov in s tem, ko bo moral počakati z izvršbo do pravnomočne odločitve o zahtevi za umik potrdila, nastala kakršnakoli škoda.
V izvršilnem postopku ni mogoče govoriti o odločitvi o glavni stvari v istem smislu kot v pravdnem postopku, ko končno odločitev predstavlja sodba. V postopku izvršbe so namreč predvidena številčnejša pravna sredstva in procesna dejanja, ki vsako zase posebej predstavljajo samostojno odločitev o glavni stvari. Posledično je tudi o stroških v zvezi s temi pravnimi sredstvi in procesnimi dejanji treba odločati sproti, hkrati z odločitvijo o vsakem izmed njih, ob upoštevanju določb 38. člena ZIZ v zvezi s smiselno oziroma podredno uporabo določb ZPP o uspehu v postopku.
stroški pravdnega postopka - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - umik tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve - ustavitev postopka zaradi umika tožbe - izpolnitev zahtevka
Pri ugotavljanju, ali je tožnik takoj po izpolnitvi zahtevka umaknil tožbo, je upoštevano, da tožbe do razveljavitve zamudne sodbe ni mogel umakniti. Z izdajo zamudne sodbe je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je spet začel, ko je pritožbeno sodišče zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Od dne, ko se je tožnik s tem sklepom seznanil, mu je bilo omogočeno, da tožbo umakne.
Ker je tožnik tožbo umaknil zaradi izpolnitve zahtevka, in sicer takoj, ko je to lahko storil, je stroške postopka dolžan kriti toženec.
Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo, o izpodbijanih stroških postopka pa je odločilo naknadno, po tem, ko je pridobilo spis, iz katerega je razbralo, da je bil stečajni postopek nad tožničinim bivšim delodajalcem končan v spornem letu, ter da je bila tožnici pred tem plačana odpravnina. Poleg teh okoliščin je sodišče v izpodbijanem sklepu še obrazložilo, da je tožnica resda pravni laik in ni mogla poznati vseh okoliščin glede navedene stečajne zadeve, je pa najela odvetnika, ki je pravni strokovnjak, zaradi česar se ne more izogniti povračilu stroškov postopka, ki jih je povzročila toženi stranki s sklicevanjem na svoje pomanjkljivo pravno znanje.
Takšno ravnanje in razlogovanje sodišča prve stopnje v smeri ugotavljanja potrebnih stroškov tožene stranke je res napačno. Za odločitev o stroških postopka tožene stranke je namreč pomembno le pravilo iz petega odstavka 41. člena ZDSS-1, ki pa ga je sodišče prve stopnje očitno docela spregledalo, tako da tudi ni ugotovilo zlorabe procesnih pravic v smislu te določbe, kot utegne izhajati iz pritožbenih navedb. Vseeno pa pritožbeno sodišče še izrecno pritrjuje pritožbi, da v spornem primeru ni šlo za nikakršno zlorabo procesnih pravic.
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5, 10-7, 23. KZ člen 111, 111/1, 111/1-2, 112, 112/6, 123, 123/1, 123/2, 213, 213/3.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja zahtevane osebe - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - zastaranje kazenskega pregona - pristojnost slovenskega sodišča - rop
Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.
Tožnik v spornem obdobju ni mogel delati za toženo stranko, katere edini lastnik je, zato ni odločilno, da bi morala družba izkazati, da bi moral tožnik ravno takrat, ko je pričal na sodišču, opravljati delo.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - postopek v gospodarskih sporih - subjektivni kriterij za gospodarski spor - subjektivni in objektivni kriterij - splošna krajevna pristojnost - stvarna pristojnost okrajnega sodišča
Tožeča stranka je odvetnik, tožena stranka pa društvo oziroma zveza društev. Ker torej niti tožeča niti tožena stranka nista gospodarska subjekta, konkretni spor ne izpolnjuje subjektivnega kriterija (kriterija strank) za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih. Pristojnost okrožnega sodišča glede na podatke v spisu tudi ni podana po določbah 483. in 484. člena ZPP (objektivni kriterij).
DEDNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00021264
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 17, 17/2.
izrek nepristojnosti po uradni dolžnosti - čezmejno dedovanje - mednarodna pristojnost - običajno prebivališče zapustnika - premoženje v tujini
Pritožnica ugovarja zaključku sodišča prve stopnje, da je bilo običajno prebivališče zapustnice pred smrtjo na Hrvaškem. A ker je bil na Hrvaškem zapuščinski postopek že izveden in izdan sklep o dedovanju, ta okoliščina za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v zapuščinski zadevi po pok. V. C., ni več bistvena.
Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.
Ker tožnica ni dokazala, da je bivša tašča njej nakazala svoj denar, toženec pa je dokazal, da je denar, ki ga je dvignil iz tožničinega računa, njegov, ne gre za obogatitev na strani toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00022089
OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 131/1, 186, 188, 188/1, 188/2, 188/3. ZPP člen 337. Pravilnik o pogojih za dobavo in odjem plina iz javnega plinovodnega omrežja v Občini Novo mesto (1998) člen 6, 8, 20, 21, 22.
Toženec je imel poizvedovalno dolžnost, ki je ni izpolnil. Ugotovljeni vzrok zastrupitve razkriva, da lahko zaradi napake v delovanju plinskega sistema, ki je posledica spremenjenega sistema plinske inštalacije (katerega del so tudi dimni vodi oziroma odvod dimnih plinov), nastopijo izredne okoliščine. Dolžnost dobavitelja plina je, da zagotavlja varno uporabo plina, torej, da zagotavlja obratovanje, pri katerem ne bo ogroženo zdravje (življenje) uporabnikov. V okviru te dolžnosti lahko dobavitelj plina tudi odkloni ali prekine dobavo plina. Glede na naravo dejavnosti, ter glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, mora (bi moral) distributer plina vedeti, da se v primeru določenih posegov v plinsko inštalacijo lahko spremenijo pogoji njenega delovanja in da je v tem primeru ob priklopu plina lahko ogrožena varnost uporabnikov.
Primarni merili za določitev notranjega deleža odgovornosti sta teža krivde in teža posledic (drugi odstavek 188. člena OZ). Ravnanja na strani tožnikov oziroma njihovega pravnega prednika - lastnika stanovanja (- izbira izvajalca, ki je izvedel nestrokovni priklop kuhinjske nape, - opustitev zahteve za izvedbo letnega dimnikarskega pregleda, - opustitev obvestila (dimnikarja oziroma distributerja plina) o spremembi na sistemu plinske inštalacije), utemeljujejo porazdelitev deležev odgovornosti v razmerju 75 % (v breme tožnikov) : 25 % (v breme toženca - dobavitelja plina).
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pravica do obravnavanja
Neutemeljen je tudi toženčev pritožbeni očitek, da je bil zaradi pomanjkljivih tožbenih navedb prikrajšan v pravici do obravnavanja. Toženec je v pripravljalni vlogi podal mnoge navedbe, iz njih pa izhaja, da mu je bilo znano, katere terjatve so predmet tožbenega zahtevka.
OZ člen 149-153, 154, 154/4, 174, 174/1, 179, 186. ZPrCP člen 45, 45/1, 83, 83/7, 84, 84/2.
prometna nesreča - dva škodna dogodka - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - pešec - višina škode - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - deljiva obveznost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravilnem materialno pravnem zaključku, da je motorno vozilo nevarna stvar, pravilno presojalo po splošnih pravilih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost, urejena pa so v določili OZ od 149. do 153. člena. Škodo, ki je tožniku nastala v posledici delovanja vsakega od vozil, je bilo, kot je to pokazal dokazni postopek, mogoče tudi v celoti razmejiti, zato v tem konkretnem primeru tudi ni bilo pogojev za uporabo določil 186. člena OZ o solidarni odgovornosti več oseb za isto škodo.
stranska intervencija - stranska intervencija v pravdi - pravni interes za intervencijo - intervencijski interes - skupno premoženje - obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem - nerazdelna odgovornost zakoncev za prevzete obveznosti - regresni zahtevek
Ob dejanskih ugotovitvah iz izpodbijanega sklepa, da vtoževana terjatev predstavlja obveznost nastalo v zvezi s skupnim premoženjem in da je toženec zakonec predlagateljice intervencije, obstoji njen pravni interes za vstop v pravdo na strani toženca. Zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno, in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). V primeru, če upnik terja plačilo celotnega dolga od enega zakonca, pa ta poravna skupni dolg v večjem obsegu, kot znaša njegov del tega (ta se določi glede na njegov delež na skupnem premoženju), ima zakonec pravico terjati povračilo takšnega presežka od drugega zakonca (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Do drugega zakonca ima torej obligacijski (regresni) zahtevek. Uspeh tožene stranke v tej pravdi je zato nedvomno v predlagateljičinem pravnem interesu.
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/3. OZ člen 179. URS člen 34, 35.
postopek v sporu majhne vrednosti - tožba in nasprotna tožba - vrednost spora - napačen pravni pouk - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljen pritožbeni razlog - pravica do osebnega dostojanstva - razžalitev dobrega imena in časti - pravni standard - objektivna žaljivost
Niti denarni zahtevek iz tožbe niti denarni zahtevek iz nasprotne tožbe ne presega z zakonom določenega limita za uporabo pravil v sporih majhne vrednosti. Z združitvijo pravd sta zahtevka ohranila svojo samostojnost, zato kumulacija dveh zahtevkov v enem postopku ni razlog za uporabo druge vrste postopka.
Toženčevo ravnanje, ki objektivno gledano je žaljivo, v danih okoliščinah ni bilo takšno, da bi tožnik zaradi njega duševno trpel in bi bil upravičen do denarne odškodnine.