CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00022089
OZ člen 6, 6/2, 10, 131, 131/1, 186, 188, 188/1, 188/2, 188/3. ZPP člen 337. Pravilnik o pogojih za dobavo in odjem plina iz javnega plinovodnega omrežja v Občini Novo mesto (1998) člen 6, 8, 20, 21, 22.
Toženec je imel poizvedovalno dolžnost, ki je ni izpolnil. Ugotovljeni vzrok zastrupitve razkriva, da lahko zaradi napake v delovanju plinskega sistema, ki je posledica spremenjenega sistema plinske inštalacije (katerega del so tudi dimni vodi oziroma odvod dimnih plinov), nastopijo izredne okoliščine. Dolžnost dobavitelja plina je, da zagotavlja varno uporabo plina, torej, da zagotavlja obratovanje, pri katerem ne bo ogroženo zdravje (življenje) uporabnikov. V okviru te dolžnosti lahko dobavitelj plina tudi odkloni ali prekine dobavo plina. Glede na naravo dejavnosti, ter glede na svoje strokovno znanje in izkušnje, mora (bi moral) distributer plina vedeti, da se v primeru določenih posegov v plinsko inštalacijo lahko spremenijo pogoji njenega delovanja in da je v tem primeru ob priklopu plina lahko ogrožena varnost uporabnikov.
Primarni merili za določitev notranjega deleža odgovornosti sta teža krivde in teža posledic (drugi odstavek 188. člena OZ). Ravnanja na strani tožnikov oziroma njihovega pravnega prednika - lastnika stanovanja (- izbira izvajalca, ki je izvedel nestrokovni priklop kuhinjske nape, - opustitev zahteve za izvedbo letnega dimnikarskega pregleda, - opustitev obvestila (dimnikarja oziroma distributerja plina) o spremembi na sistemu plinske inštalacije), utemeljujejo porazdelitev deležev odgovornosti v razmerju 75 % (v breme tožnikov) : 25 % (v breme toženca - dobavitelja plina).
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1.. ZDOdv Zakon o državnem odvetništvu (2017) člen 27.
odločitev o pravdnih stroških - stroški predsodnega postopka
Tožnik ni upravičen do povračila stroškov predsodnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal. Tudi sicer bo vprašljiva uporaba 27. člena ZDOdv v delovnih sporih, saj po šestem odstavku tega člena določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.
ZDDPO-2 člen 33, 33/4. ZDDV-1 člen 33, 62, 63. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 13.
zavarovalna pogodba - požarno zavarovanje - odškodnina - odškodninsko pravo - amortizacija - pravica do odbitka DDV
Davčni zavezanec ima v skladu s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, med drugim DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec. Odbitek DDV se torej prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčene dejavnosti davčnega zavezanca.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki škodo skupaj z DDV, sklicevalo na določbo 2. točke prvega odstavka 35. člena Splošnih pogojev, po kateri se škoda, ki jo krije zavarovanje, v primeru poškodbe zavarovanih stvari obračuna po stroških popravila in materiala, kolikor bi znašali na dan nastanka zavarovalnega primera. Navedlo je, da bi ti stroški tožeči stranki nastali v višini, ki vključuje tudi DDV. Pri tem se je oprlo na določbo 62. člena ZDDV-1, po kateri pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV, ter na določbo 33. člena ZDDV-1, po kateri obveznost obračuna DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno ali je storitev opravljena. Pravilno je pojasnilo, da v danem primeru, ko mora tožena stranka plačati tožeči stranki zavarovalnino oziroma odškodnino, o dobavi blaga oziroma opravljanju storitev ne moremo govoriti ter da zato tožeča stranka iz tega naslova pravice do odbitka DDV nima. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka imela oziroma bo imela pravico do odbitka DDV, ki ga je oziroma ga bo plačala, ko so bila oziroma bodo opravljena popravila oziroma dobavljen material v zvezi z vtoževano škodo. Od odškodnin pa se v skladu z določbo 13. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost DDV ne obračunava in ne plačuje.
ZSKZDČEU-1 člen 10, 10-5, 10-7, 23. KZ člen 111, 111/1, 111/1-2, 112, 112/6, 123, 123/1, 123/2, 213, 213/3.
evropski nalog za prijetje in predajo - predaja zahtevane osebe - pogoji za predajo zahtevane osebe - razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe - zastaranje kazenskega pregona - pristojnost slovenskega sodišča - rop
Določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona zahteva presojo ne le zastaranja kazenskega pregona, kot to zatrjuje pritožba, temveč tudi presojo pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti - dopolnitev tožbe - pravilna vročitev
V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti.
Tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti spada v krog pogodbenih obveznosti zdravnika, zato je potrebno tovrstne odškodninske zahtevke presojati z uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti. Povsem pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica prejela tako ustna kot tudi pisna pojasnila o samem posegu, kot tudi o možnih zapletih oziroma komplikacijah pri tovrstnem posegu, da sta oba zdravnika tožnico seznanila z najpogostejšimi pooperativnimi zapleti, med katerimi je tudi motnja okusa. Da tožnica ni bila seznanjena tudi z možnostjo trajne izgube okusa, ter da je ta komplikacija/zaplet redka komplikacija, ki se pojavi v 5%. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so delavci zavarovanke tožene stranke ravnali v danem primeru tako, kot je treba, da so (pravilno) izpolnili svojo pojasnilno dolžnost, da je bila tožnici pred operacijo ušesa dana ustrezna pojasnilna dolžnost glede izvedbe te operacije, saj je bila tožnica seznanjena tudi z rednimi riziki posega, torej tistimi, ki so najpogostejši in tipični za ta poseg, med njimi tudi z možnostjo pooperativnega zapleta v obliki motnje okusa, zaradi redkega pojavljanja komplikacije v obliki trajne izgube okusa, pa ni bilo potrebno, da bi bila tožnica o tej komplikaciji še posebej obveščena.
prekinitev zapuščinskega postopka - pogoji za prekinitev postopka - predhodno vprašanje - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - dedič - določitev kroga dedičev
Pravilno je pritožbeno stališče, da je podlaga za odločitev o prekinitvi postopka v 1. točki prvega odstavka 206. člena ZPP (ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člena ZD). Vprašanje, kdo je dedič po enem od zapustničinih dedičev, ki je umrl med zapuščinskim postopkom, je predhodno vprašanje.
Po veljavnih zakonskih določilih o vročanju (četrti odstavek 142. člena ZPP) se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če tega ne stori, pa po poteku 15 dnevnega roka, na kar je posebej opozorjen.
odmera preživnine za otroka - preživninske potrebe otroka - sposobnosti preživninskega zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena - določitev stikov z otrokom
Sodišče je sicer pravilno upoštevalo, da ima tožnik še dodatno preživninsko obveznost v višini 150 EUR za sina, vendar pa je zanemarilo dejstvo, da toženka nosi 100 % breme vsakodnevne skrbi in ukvarjanja z otrokom. Tudi po vzpostavitvi stikov bo to breme še vedno pretežno nosila toženka. Glede na to, da imata stranki primerljive dohodke, sodišče druge stopnje ob že navedenem ocenjuje, da je treba preživninsko obveznost med njiju enakovredno porazdeliti.
zahteva za preiskavo - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev splošne nevarnosti - nevarna gradnja
V zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno, ali bi ga naj obdolženec storil z aktivnim splošno nevarnim ravnanjem ali z opustitvijo. Ker v opisu dejanja niso povzeti niti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa takšen opis dopušča razlago, da je osumljenec z nepravilno izgradnjo ravnal aktivno z nevarnim dejanjem oziroma sredstvom, in hkrati, da je z nepravilno izgradnjo opustil določena dejanja, ki bi jih sicer moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00022149
ZIZ člen 21, 38, 38/5, 38/6, 38/8, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 7, 7/1, 110, 110/2, 163, 163/6, 212, 226, 226/2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 3/1, 3/1-b, 6, 10, 19, 20, 20/1, 20/2, 23, 23-a, 23-c.
evropski nalog za izvršbo - izvršilni naslov - primernost izvršilnega naslova za izvršbo - določljivost terjatev - odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - zahteva za umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo - prekinitev izvršbe - omejitev izvršbe - zaščitni ukrepi - sodni rok - podaljšanje sodnega roka - primernost roka - odločitev o glavni stvari - odločitev o izvršilnih stroških - potrebnost stroškov - neutemeljeno povzročeni stroški - pravočasnost priglasitve stroškov
Uredba kot izvršilni naslov predvideva skupno sodbo in potrdilo o potrditvi te sodbe kot evropski nalog za izvršbo, zato je tudi vsebino terjatve treba ugotavljati iz obeh listin.
Sodba o nespornem zahtevku se lahko potrdi kot evropski nalog za izvršbo pod pogoji iz člena 6 Uredbe (izvršljivost sodbe, sodna pristojnost, ...) in če je sodni postopek v državi članici izvora izpolnjeval minimalne standarde za postopke o nespornih zahtevkih. Sodišče, ki izda potrdilo o evropskem plačilnem nalogu, torej ne preverja vsebine sodbe, temveč le te pogoje, zato tudi ni podlage za sklepanje, da je sodišče ob potrditvi sodbe, ki upniku daje pravico do obresti vse do plačila terjatve, s pojasnilom o višini obrestne mere za določena obdobja tek obresti omejilo.
Postopek izvršbe za sodbe, potrjene kot evropski nalog za izvršbo, se izvede po zakonodaji države članice izvršbe.
Ne v potrdilu o evropskem nalogu za izvršbo ne v samem plačilnem nalogu zahtevani zneski stroškov po višini niso konkretizirani oziroma opredeljeni, ravno tako pa niso navedeni nobeni podatki, ki bi omogočali izračun in preveritev višine teh stroškov, zato skladnosti izvršilnega naslova in predloga za izvršbo v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Taka opredelitev v izvršilnem naslovu ne zadošča za določljivost terjatve iz naslova stroškov, zato izvršilni naslov v tem obsegu ni primeren za izvršbo.
V zvezi s pritožbenimi navedbami o neprimernosti kratkega 3 dnevnega roka za odgovor je pojasniti, da narava zahteve za prekinitev ali omejitev izvršbe terja takojšnje odločanje sodišča, saj bi se v nasprotnem primeru lahko zgodilo, da bi časovno kasneje izrečeni ukrep izgubil vsak praktičen pomen za dolžnika.
Zatrjevani vpliv na dolžnikovo poslovanje predstavlja škodo, ki je logična posledica izvršbe in zato ni pravno varovana. Poleg tega so dolžnikove navedbe, da mu bo z izvršbo poslovanje onemogočeno, zelo pavšalne, saj jih dolžnik ni preciziral s konkretnimi trditvami o vrsti, obsegu in načinu svojega poslovanja in tudi ni pojasnil, kako bo njegovo poslovanje ogroženo zaradi rubeža in prenosa denarnih sredstev do višine, ki se izterjuje v tem postopku, oziroma zaradi nemožnosti razpolaganja z nepremičninami in premičninami.
Kadar dolžnik vloži pravno sredstvo zoper sodbo, potrjeno kot evropski nalog za izvršbo, ali zahteva popravek ali umik potrdila o evropskem nalogu za izvršbo, lahko pristojno sodišče ali organ v državi članici izvršbe na zahtevo dolžnika: (a) omeji postopek izvršbe na zaščitne ukrepe; ali (b) pogojuje izvršbo s predložitvijo varščine, kot jo določi; ali (c) pod izjemnimi pogoji prekine postopek izvršbe. Ti ukrepi so dopustni le izjemoma, kadar interesi dolžnika za začasno omejitev ali prekinitev izvršbe pretehtajo nad interesi upnika po čim hitrejšem poplačilu svoje terjatve, pri tej presoji oziroma tehtanju pa je treba upoštevati tako možnosti za uspeh pravnega sredstva v državi izvora kakor tudi verjetnost, da bi lahko takojšnja izvršba povzročila dolžniku nenadomestljivo škodo.
Dikcija „pod izjemnimi pogoji“ nakazuje na „ultima ratio“ značaj ukrepa, kar pomeni, da se ga lahko izreče le, ko istega cilja ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Pojem izjemnih pogojev predstavlja pravni standard, ki mu je evropski zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga uporablja. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obstoja oziroma izkaza izjemnih pogojev pravilno oprlo na analogno uporabo kriterijev, ki jih je (nacionalna) sodna praksa oblikovala za presojo obstoja pogojev za odlog izvršbe.
Omejitev izvršbe na zaščitne ukrepe je milejši ukrep, ki ga je njegovi teži ustrezno treba obravnavati kot utemeljen že takrat, ko so ob tehtanju interesov dolžnika in upnika podani posebno upravičeni razlogi, ki ne predstavljajo nujno nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Ti razlogi so v konkretnem primeru podani. Upnik je namreč predlog za izvršbo vložil za precej visok znesek, dolžnik pa je vložil zahtevo za umik potrdila o evropskem izvršilnem nalogu, v obliki katerega je potrjena sodba, s katero mu je naloženo plačilo prej navedenega zneska. Če bo dolžnik z zahtevo uspel, bo z omejitvijo izvršbe na zaščitne ukrepe zaščiten pred nastankom škode, povezane s povratnim izterjevanjem v izvršbi odtegnjenih sredstev, hkrati pa bo upnik zaščiten pred tem, da bi dolžnik v vmesnem času skril svoje premoženje. Upnik nasprotno ne v odgovoru na dolžnikov predlog ne sedaj v pritožbi ni ne zatrjeval ne izkazal, da bi mu z izrekom zaščitnih ukrepov in s tem, ko bo moral počakati z izvršbo do pravnomočne odločitve o zahtevi za umik potrdila, nastala kakršnakoli škoda.
V izvršilnem postopku ni mogoče govoriti o odločitvi o glavni stvari v istem smislu kot v pravdnem postopku, ko končno odločitev predstavlja sodba. V postopku izvršbe so namreč predvidena številčnejša pravna sredstva in procesna dejanja, ki vsako zase posebej predstavljajo samostojno odločitev o glavni stvari. Posledično je tudi o stroških v zvezi s temi pravnimi sredstvi in procesnimi dejanji treba odločati sproti, hkrati z odločitvijo o vsakem izmed njih, ob upoštevanju določb 38. člena ZIZ v zvezi s smiselno oziroma podredno uporabo določb ZPP o uspehu v postopku.
ZFPPIPP člen 231, 231-3, 232, 232/1, 239, 239/5, 383, 383/1. OZ člen 1019, 1019/3.
začetek postopka osebnega stečaja - dolžnik kot solidarni porok - zaveza kot porok in plačnik - upnik kot upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka - procesna legitimacija - predpostavke - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - sorazmernost ukrepa
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bil upnik legitimiran predlagati začetek stečajnega postopka nad dolžnikom kot (solidarnim) porokom šele, ko bi predhodno v izvršilnem postopku skušal dolg izterjati od glavnega dolžnika in v primeru neuspešne izvršbe predlagal stečaj zoper glavnega dolžnika, ker bi bilo to v skladu z načelom sorazmernosti. Noben zakon ne predpisuje še navedenih pogojev za izkaz procesne legitimacije upnika kot upravičenega predlagatelja začetka stečajnega postopka. Predpostavka predhodnega neuspešnega poskusa izterjave dolga od glavnega dolžnika je v primeru solidarnega poroštva pritožnika za dolg glavnega dolžnika izključena tudi po materialnem pravu, kar nenazadnje ugotavlja sam pritožnik, sklicujoč se na 1019. člen OZ.
O kršitvi načela sorazmernosti posega v premoženjskopravni položaj pritožnika bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi imel glavni dolžnik zadosti sredstev za poplačilo upnika, pa bi se upnik najprej poslužil možnosti poplačila v predlaganem stečajnem postopku od solidarnega poroka, katerega premoženjsko stanje ne zadostuje za upnikovo celotno poplačilo. Teh relevantnih dejstev pa pritožnik ni zatrjeval in dokazoval.
zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitveni namen - ugovor zoper obtožnico
Predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja (predvsem, če bi bila podrobneje konkretizirana s časovno analizo izvrševanja kaznivih dejanj), izkazuje da je bil izpostavljen način poslovanja za obdolženca običajen in naj bi s takšnim poslovanjem zasledoval pridobitev premoženjske koristi.
Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se za postopek z zavarovalnico ne uporablja določba 239. člena OZ.
Obveznosti zavarovalnice so zakonsko določene v 943. členu OZ. Če zavarovalnica glede izplačila zavarovalnine pride v zamudo, jo bremenijo zamudne sankcije po splošnih pravilih obligacijskega prava in v poštev pride predvsem plačilo zamudnih obresti, pa tudi odškodnine.
Kot jo je pravilno opozorila tožena stranka že v svojih trditvenih (ugovornih) navedbah, je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme v zvezi z ugotavljanjem višine izgubljenega dobička ne le glede prihodkov, ampak tudi glede odhodkov, ampak tožeča stranka svojih trditve v to smer ni podala.
Trditveno in dokazno breme je vprašanje materialnega prava in pomanjkanje trditev, ki jih mora podati stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka, ki vtožuje izgubljeni dobiček, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.
Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo osem mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
ZZZDR člen 78, 106, 106/1, 106/5, 123, 123/1, 129, 129a. ZPP člen 11, 11/1, 11/2, 11/3. URS člen 53, 54. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
določitev stikov med staršem in otrokom - odklanjanje stikov s strani otroka - posredni stiki - otrokova korist - pravica staršev do stikov z otrokom - pravica do družinskega življenja - način izvrševanja stikov - določitev preživnine - potrebe preživninskega upravičenca - preživninske zmožnosti zavezanca - denarna kazen - zloraba procesnih pravic - odmera nagrade izvedencu
Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč je otrokova korist prvotna (temeljna) predpostavka za določitev obsega in načina stikov otroka s staršem, s katerim ne živi. Drugoten, vendar zelo pomemben namen stikov pa je ta, da starš, pri katerem otrok ne živi, uresniči svoje čustvene potrebe do otroka ter se seznanja z otrokovim razvojem. Ne le otrokova pravica stika s staršem, temveč tudi pravica starša do stikov s svojim otrokom je ustavnopravno varovana osebnostna pravica. Gre za starševsko pravico, ki jo Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (glej 53. in 54. člen Ustave RS), ki jo tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 8. členu posebej opredeljuje kot pravico do družinskega življenja. Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZPP je za zlorabo procesnih pravic dopustno kaznovati tistega udeleženca pravdnega postopka (stranke, intervenient, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci), ki stori takšno zlorabo.
Tožnica ne izpolnjuje dohodkovnega cenzusa iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, saj presega višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke in znaša 785,50 EUR. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje tožnica ne more doseči popolne taksne oprostitve, saj je ta namenjena zgolj najbolj socialno ogroženim posameznikom, med katere tožnica ne spada.