V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00021603
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 161, 165, 165/2, 196, 325. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3, 11, 11/3. OZ člen 393, 393/1.
stroški postopka - sosporniki na aktivni ali pasivni strani - zastopanje več strank - povišanje nagrade za zastopanje več strank - tožene stranke kot enotni sosporniki - deljiva obveznost
Če odvetnik zastopa več strank, ki v pravdnem postopku uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, se skupna vrednost storitve zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100%, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot 30 strank, pa največ za 200%. Ker je isti pooblaščenec zastopal dve stranki, bi sodišče lahko skupno vrednost storitve zvišalo le za 10% za zastopanje druge stranke.
Če izdatke za stranko in druge izdatke odvetnik obračuna v pavšalnem znesku, ti znašajo v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1% od presežka nad 1.000 točk.
Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL00021477
ZUP člen 224, 224/2. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 13, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-6.
sodna in upravna pristojnost - koncesijska pogodba - plačilo storitev - plačilo socialno varstvene storitve - inšpekcijski nadzor - inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti - odvzem koncesije - predhodno vprašanje - upravna odločba - upravni spor - začasna odredba - zadržanje učinkovanja odločbe - izvršljivost upravne odločbe - odprava odločbe - ex tunc učinek
Začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe.
Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021314
KZ-1 člen 86.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - opravljanje dela v splošno korist - razlogi za neizpolnitev obveznosti - selitev v tujino - pravilnost vročitve
Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov. Pri tem neupravičeno šteje obsojenčevo preselitev v Nemčijo, kjer je našel zaposlitev, za tak razlog. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno ocenilo kot subjektivno in kot posledico obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in predvsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Gre torej za zavestno in s strani obsojenca hoteno odločitev, s katero se je izognil izvršitvi kazni, izrečene s pravnomočno sodbo, v preostalem obsegu neopravljenega dela v splošno korist
ZKP člen 167, 167/1, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 257, 257/1, 263, 263/2, 263/3.
bistvene kršitve določb zkp - sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zahteva za uvedbo preiskave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Ko prvostopno sodišče torej pod točko II svojega sklepa zatrjuje, da je v obravnavani zadevi V.V. storil nekaj, kar je lahko storil, saj je dejanje, h kateremu ga je nagovarjal oziroma za katero je posredoval obdolženi K. in je opisano pod točko I izreka, bil R. upravičen opraviti, istočasno pa se pod točko I izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je K.K. nagovarjal k izvršitvi uradnega dejanja, ki se ne bi smelo opraviti, je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega R.R., ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, se v tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic.
podaljšanje začasnega zavarovanja - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - obstoj nevarnosti - sorazmernost posega
Okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso v ničemer spremenile v korist obdolženca, in ko je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazloženo obdolženčevo razpolaganje s sredstvi zaradi katerih je bilo zavarovanje odrejeno.
Ker tožeča stranka kljub temu, da je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse in opozorjena na posledice njenega neplačila, sodne takse za pritožbo zoper sklep ni pravočasno plačala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka pritožbo zoper sklep o stroških I Pg 120/2017 z dne 25. 9. 2018 umaknila.
ZZVZZ člen 80, 81.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolniški stalež za nazaj
V obravnavani zadevi ni dokazan nobeden od razlogov za retrogradno priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Ni dokazano, da bi bil tožnik v spornem času v bolnišnici ali tujini, niti ni zatrjeval, da bi bila osebna zdravnica odsotna in da iz tega razloga ne bi mogel zahtevati, da se imenovanemu zdravniku pravočasno poda predlog za priznanje bolniškega staleža. To pa je edino bistveno za zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo toženčeve odločbe v izpodbijanem delu in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi v spornem obdobju, zakonito zavrnjen.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta.
V obravnavani zadevi so podani pogoji za odmero stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost.
ZPP člen 205, 205/1. ZMZPP člen 73, 73/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 19, 19/2. Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo člen 1.
prekinitev postopka - pristojnost slovenskega sodišča
Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
KZ-1 člen 29, 29/3, 115, 115/1, 116/1-1, 117. ZKP člen 372, 372/4, 394.
umor na grozovit način - uboj - uboj na mah - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - prekvalifikacija kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - priznanje krivde
V obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru.
Sodišče opravi presojo o tem, ali je obtoženec z opisanim ravnanjem storil eno ali več kaznivih dejanj ob upoštevanju razmerij konsumpcije, specialnosti, subsidiarnosti ali inkluzije.
V kolikor sodišče pri izreku enotne kazni upošteva tudi olajševalne okoliščine, mora v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni), obtožencu seštevek posameznih kazni znižati za več kot en mesec.