državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije
Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR.
Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe sicer ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v vmesnem času (od izpolnitve zahtevka do umika tožbe) toženi stranki niso nastali nobeni stroški.
ZPP člen 205, 205/1. ZMZPP člen 73, 73/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 19, 19/2. Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo člen 1.
prekinitev postopka - pristojnost slovenskega sodišča
Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.
podaljšanje začasnega zavarovanja - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - obstoj nevarnosti - sorazmernost posega
Okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso v ničemer spremenile v korist obdolženca, in ko je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazloženo obdolženčevo razpolaganje s sredstvi zaradi katerih je bilo zavarovanje odrejeno.
Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, se v tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL00021477
ZUP člen 224, 224/2. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 13, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-6.
sodna in upravna pristojnost - koncesijska pogodba - plačilo storitev - plačilo socialno varstvene storitve - inšpekcijski nadzor - inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti - odvzem koncesije - predhodno vprašanje - upravna odločba - upravni spor - začasna odredba - zadržanje učinkovanja odločbe - izvršljivost upravne odločbe - odprava odločbe - ex tunc učinek
Začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe.
Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
shranjevalna pogodba - trajno dolžniško razmerje - odpoved pogodbe - oblika odpovedi - navadna pošiljka - priporočena pošiljka
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka pogodbe ni odpovedala na pravilen način. Dopis z dne 23. 12. 2016 je pisna izjava tožene stranke. Zavrnitev računa za nadaljnjo hrambo in sporočilo o novih lastnikih ter odvoz plovila iz Marine X. dovolj nazorno izražajo voljo tožene stranke, da odpoveduje pogodbo za leto 2017.
Dejstvo, da je bila poštna pošiljka z dne 23. 12. 2016 poslana tožeči stranki z navadno pošto in ne priporočeno, ne pomeni, da izjava o odpovedi pogodbe ni imela učinka. Smisel pošiljanja pošte s priporočeno pošiljko je, da je na ta način olajšano dokazovanje dejstev, da je bila pošiljka resnično poslana in v katerem časovnem trenutku je bila pošiljka poslana. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da je zavrnitev spornega računa z dne 23. 12. 2013 prejela. Opustitev dogovorjenega načina pošiljanja s priporočeno pošto za veljavnost prejete izjave o odpovedi pogodbe ni pomembna. To bi bilo pomembno le v primeru, če bi tožeča stranka zanikala, da je poštno pošiljko, ki je bila poslana z navadno pošto, prejela.
ZKP člen 167, 167/1, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 257, 257/1, 263, 263/2, 263/3.
bistvene kršitve določb zkp - sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zahteva za uvedbo preiskave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Ko prvostopno sodišče torej pod točko II svojega sklepa zatrjuje, da je v obravnavani zadevi V.V. storil nekaj, kar je lahko storil, saj je dejanje, h kateremu ga je nagovarjal oziroma za katero je posredoval obdolženi K. in je opisano pod točko I izreka, bil R. upravičen opraviti, istočasno pa se pod točko I izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je K.K. nagovarjal k izvršitvi uradnega dejanja, ki se ne bi smelo opraviti, je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega R.R., ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15.. ZD člen 176, 176/1.. ZPP-UPB3 člen 18, 18/1, 18/3.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - navezne okoliščine - običajno prebivališče zapustnika - načelo enotnosti dedovanja
Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00021603
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 161, 165, 165/2, 196, 325. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3, 11, 11/3. OZ člen 393, 393/1.
stroški postopka - sosporniki na aktivni ali pasivni strani - zastopanje več strank - povišanje nagrade za zastopanje več strank - tožene stranke kot enotni sosporniki - deljiva obveznost
Če odvetnik zastopa več strank, ki v pravdnem postopku uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, se skupna vrednost storitve zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100%, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot 30 strank, pa največ za 200%. Ker je isti pooblaščenec zastopal dve stranki, bi sodišče lahko skupno vrednost storitve zvišalo le za 10% za zastopanje druge stranke.
Če izdatke za stranko in druge izdatke odvetnik obračuna v pavšalnem znesku, ti znašajo v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1% od presežka nad 1.000 točk.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00020883
ZPP člen 13, 411. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 8.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - zahteva za vrnitev otroka v matično državo - Haaška konvencija - Bruseljska uredba - otrokovo običajno prebivališče - ovire za vrnitev - predhodno vprašanje
Začasna odredba je bila izdana na podlagi 411. člena ZPP, po katerem lahko sodišče med postopkom v sporih iz razmerij med starši in otroki na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok. Sodišče mora tako odločitev sprejeti predvsem takrat, kadar je verjetno izkazana nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. To vodilo ni nič drugačno v primeru, ko vzporedno teče postopek za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka oziroma Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo oziroma je ta že končan. Odločitev v tistem postopku ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju za obravnavani postopek. Temelji sicer na ugotovitvah o tem, kje je otrokovo običajno prebivališče, in o obstoju ovir za vrnitev otroka, ki so (vsaj deloma) pomembne tudi za odločitev v obravnavani zadevi, vendar gre za dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločitev, ne pa za odločitev (v izreku) o pravici ali pravnem razmerju.
vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - splošni skupni del - pritožba kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Presojo o tem, ali je določena parcela kot pripadajoče zemljišče namenjena za redno rabo zgolj ene ali več nepremičnin skladno z 8. členom v zvezi s 7. členom ZVEtL, vse v zvezi s 30. členom ZVEtL, je potrebno opraviti glede na dokončno umeščenost predmetne večstanovanjske stavbe v urbano mestno okolje, kakršna je podana še tudi dandanes.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
ponovna odmera starostne pokojnine - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker delo preko polnega delovnega časa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da sporna upokojitvena odločba, katere sprememba se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.