Do denarne socialne pomoči oziroma do varstvenega dodatka so upravičene osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 6. oziroma 7. člena ZSVarPre in če ne obstaja kateri izmed izključitvenih razlogov določenih v 27. ali 28. členu tega zakona. Med drugim se šteje za izključitveni razlog iz 28. člena nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona določeno v 8. točki in pa tudi izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala. Nobenega od navedenih izključitvenih razlogov pa sodišče prve stopnje in ne toženec nista pri tožnici ugotovila.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021314
KZ-1 člen 86.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - opravljanje dela v splošno korist - razlogi za neizpolnitev obveznosti - selitev v tujino - pravilnost vročitve
Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov. Pri tem neupravičeno šteje obsojenčevo preselitev v Nemčijo, kjer je našel zaposlitev, za tak razlog. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno ocenilo kot subjektivno in kot posledico obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in predvsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Gre torej za zavestno in s strani obsojenca hoteno odločitev, s katero se je izognil izvršitvi kazni, izrečene s pravnomočno sodbo, v preostalem obsegu neopravljenega dela v splošno korist
ZKP člen 167, 167/1, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 257, 257/1, 263, 263/2, 263/3.
bistvene kršitve določb zkp - sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zahteva za uvedbo preiskave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Ko prvostopno sodišče torej pod točko II svojega sklepa zatrjuje, da je v obravnavani zadevi V.V. storil nekaj, kar je lahko storil, saj je dejanje, h kateremu ga je nagovarjal oziroma za katero je posredoval obdolženi K. in je opisano pod točko I izreka, bil R. upravičen opraviti, istočasno pa se pod točko I izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je K.K. nagovarjal k izvršitvi uradnega dejanja, ki se ne bi smelo opraviti, je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega R.R., ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZPP člen 205, 205/1. ZMZPP člen 73, 73/2. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 člen 19, 19/2. Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne 29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo člen 1.
prekinitev postopka - pristojnost slovenskega sodišča
Iz tožbenih navedb tožeče stranke izhaja, da glede starševske odgovornosti mladoletne hčerke pravdnih strank A. A. že teče postopek pred Občinskim družinskim sodiščem v Frankfurtu na Maini in je to sodišče, ki je prvo začelo postopek in 13. 9. 2018 že izdalo začasno odredbo za določitev stikov in preživnine za mladoletno A. A. Tožnica je v tem postopku vložila tožbo 11. 1. 2019. Da ne bi prišlo do situacije, ko o isti zadevi med istima pravdnima strankama hkrati tečeta dva postopka, mora sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 19. člena Uredbe Bruselj II a v primeru, ko postopek teče o istem otroku glede iste zadeve, prekiniti postopek. Ker je v obravnavani zadevi slovensko sodišče drugo začelo postopek, je ravnalo pravilno, ko ga je prekinilo.
ponovna odmera starostne pokojnine - nadurno delo - delo preko polnega delovnega časa - poseben delovni pogoj
Ker delo preko polnega delovnega časa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da sporna upokojitvena odločba, katere sprememba se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00021603
ZPP člen 154, 154/1, 154/2, 161, 165, 165/2, 196, 325. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3, 11, 11/3. OZ člen 393, 393/1.
stroški postopka - sosporniki na aktivni ali pasivni strani - zastopanje več strank - povišanje nagrade za zastopanje več strank - tožene stranke kot enotni sosporniki - deljiva obveznost
Če odvetnik zastopa več strank, ki v pravdnem postopku uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage, se skupna vrednost storitve zviša za 10% za vsako nadaljnjo stranko, vendar največ za 100%, v primerih, ko odvetnik zastopa več kot 30 strank, pa največ za 200%. Ker je isti pooblaščenec zastopal dve stranki, bi sodišče lahko skupno vrednost storitve zvišalo le za 10% za zastopanje druge stranke.
Če izdatke za stranko in druge izdatke odvetnik obračuna v pavšalnem znesku, ti znašajo v višini 2% od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1% od presežka nad 1.000 točk.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
ZDR-1 člen 36, 84, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - obveščanje delodajalca
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v tožnika in posledično ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožnik je že ob sklenitvi delovnega razmerja navajal neresnične podatke, da je opravil pripravništvo za poklic zdravstveni tehnik ter zlorabil tudi zaupanje tožene stranke s predložitvijo potrdila o zaključenem izobraževanju, ki mu je bilo izdano pomotoma. Zato je podan pogoj, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka iz 109. člena ZDR-1.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije
Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR.
Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-13.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 3, 22, 26, 26/1, 26/1-3, 36, 63, 68.. ZPacP člen 9, 9/2.. ZSV člen 50.. ZZDej člen 6, 6/1.
povrnitev stroškov zdravljenja - socialno varstveni zavod - osnovna zdravstvena dejavnost - izvajalec zdravstvene dejavnosti - bivanje v domu za ostarele - zdravstvena nega
Če so zdravstvene storitve v domu za starejše, ki so pravica iz obveznega zavarovanja in kot take pripadajo vsem zavarovancem obveznega zdravstvenega zavarovanja, financirane iz obveznega zavarovanja, zagotovljene le oskrbovancem v javnem institucionalnem varstvu oziroma zasebnem s koncesijo, medtem ko so oskrbovanci v povsem zasebnem varstvu sami plačniki zdravstvenih storitev, ne da bi država, ki je že po ustavi zavezana k skrbi za delovanje sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja, zagotavljala vsaj možnost izbire institucionalnega varstva in s tem brezplačnih zdravstvenih storitev v javnih institucijah ali pri zasebnikih s koncesijo, so slednji brez razumnega in stvarnega razloga postavljeni v neenak položaj napram prvim.
Tožniki, ki so uveljavljali zdravstvene storitve v domu za starejše kot pravice iz obveznega zavarovanja pri izvajalcu, ki ni vključen v javno mrežo, niso dolžni sami kriti stroškov obiska zdravnika, če je šlo za strošek dejavnosti splošnih ambulant kot osnovne zdravstvene dejavnosti, ki jo dom za starejše le organizira, izvaja pa jo zdravnik iz javne mreže. Stroškov zdravstvene nege pa niso dolžni kriti, če jim v obravnavanem obdobju institucionalno varstvo oziroma oskrba starejših občanov ni bila zagotovljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL00021477
ZUP člen 224, 224/2. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 13, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-6.
sodna in upravna pristojnost - koncesijska pogodba - plačilo storitev - plačilo socialno varstvene storitve - inšpekcijski nadzor - inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti - odvzem koncesije - predhodno vprašanje - upravna odločba - upravni spor - začasna odredba - zadržanje učinkovanja odločbe - izvršljivost upravne odločbe - odprava odločbe - ex tunc učinek
Začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe.
Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015.
ZZVZZ člen 80, 81.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolniški stalež za nazaj
V obravnavani zadevi ni dokazan nobeden od razlogov za retrogradno priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Ni dokazano, da bi bil tožnik v spornem času v bolnišnici ali tujini, niti ni zatrjeval, da bi bila osebna zdravnica odsotna in da iz tega razloga ne bi mogel zahtevati, da se imenovanemu zdravniku pravočasno poda predlog za priznanje bolniškega staleža. To pa je edino bistveno za zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo toženčeve odločbe v izpodbijanem delu in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi v spornem obdobju, zakonito zavrnjen.
vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - splošni skupni del - pritožba kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Presojo o tem, ali je določena parcela kot pripadajoče zemljišče namenjena za redno rabo zgolj ene ali več nepremičnin skladno z 8. členom v zvezi s 7. členom ZVEtL, vse v zvezi s 30. členom ZVEtL, je potrebno opraviti glede na dokončno umeščenost predmetne večstanovanjske stavbe v urbano mestno okolje, kakršna je podana še tudi dandanes.
Sodišče opravi presojo o tem, ali je obtoženec z opisanim ravnanjem storil eno ali več kaznivih dejanj ob upoštevanju razmerij konsumpcije, specialnosti, subsidiarnosti ali inkluzije.
V kolikor sodišče pri izreku enotne kazni upošteva tudi olajševalne okoliščine, mora v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 (da mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni), obtožencu seštevek posameznih kazni znižati za več kot en mesec.
Ker tožeča stranka kljub temu, da je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse in opozorjena na posledice njenega neplačila, sodne takse za pritožbo zoper sklep ni pravočasno plačala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka pritožbo zoper sklep o stroških I Pg 120/2017 z dne 25. 9. 2018 umaknila.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.
KZ-1 člen 29, 29/3, 115, 115/1, 116/1-1, 117. ZKP člen 372, 372/4, 394.
umor na grozovit način - uboj - uboj na mah - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - prekvalifikacija kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - priznanje krivde
V obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15.. ZD člen 176, 176/1.. ZPP-UPB3 člen 18, 18/1, 18/3.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - navezne okoliščine - običajno prebivališče zapustnika - načelo enotnosti dedovanja
Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.