shranjevalna pogodba - trajno dolžniško razmerje - odpoved pogodbe - oblika odpovedi - navadna pošiljka - priporočena pošiljka
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka pogodbe ni odpovedala na pravilen način. Dopis z dne 23. 12. 2016 je pisna izjava tožene stranke. Zavrnitev računa za nadaljnjo hrambo in sporočilo o novih lastnikih ter odvoz plovila iz Marine X. dovolj nazorno izražajo voljo tožene stranke, da odpoveduje pogodbo za leto 2017.
Dejstvo, da je bila poštna pošiljka z dne 23. 12. 2016 poslana tožeči stranki z navadno pošto in ne priporočeno, ne pomeni, da izjava o odpovedi pogodbe ni imela učinka. Smisel pošiljanja pošte s priporočeno pošiljko je, da je na ta način olajšano dokazovanje dejstev, da je bila pošiljka resnično poslana in v katerem časovnem trenutku je bila pošiljka poslana. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da je zavrnitev spornega računa z dne 23. 12. 2013 prejela. Opustitev dogovorjenega načina pošiljanja s priporočeno pošto za veljavnost prejete izjave o odpovedi pogodbe ni pomembna. To bi bilo pomembno le v primeru, če bi tožeča stranka zanikala, da je poštno pošiljko, ki je bila poslana z navadno pošto, prejela.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021314
KZ-1 člen 86.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - opravljanje dela v splošno korist - razlogi za neizpolnitev obveznosti - selitev v tujino - pravilnost vročitve
Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov. Pri tem neupravičeno šteje obsojenčevo preselitev v Nemčijo, kjer je našel zaposlitev, za tak razlog. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno ocenilo kot subjektivno in kot posledico obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in predvsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Gre torej za zavestno in s strani obsojenca hoteno odločitev, s katero se je izognil izvršitvi kazni, izrečene s pravnomočno sodbo, v preostalem obsegu neopravljenega dela v splošno korist
Ker tožeča stranka kljub temu, da je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse in opozorjena na posledice njenega neplačila, sodne takse za pritožbo zoper sklep ni pravočasno plačala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka pritožbo zoper sklep o stroških I Pg 120/2017 z dne 25. 9. 2018 umaknila.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje dela tožbe - pravnomočna odločitev
Ker je bilo v spornem obdobju že pravnomočno odločeno in ima tožnik tudi v celoti pokriti bolniški stalež, vse od spornega dne dalje, ni nobene podlage, da bi sodišče o istem obdobju ponovno odločalo.
ZKP člen 167, 167/1, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 257, 257/1, 263, 263/2, 263/3.
bistvene kršitve določb zkp - sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zahteva za uvedbo preiskave - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Ko prvostopno sodišče torej pod točko II svojega sklepa zatrjuje, da je v obravnavani zadevi V.V. storil nekaj, kar je lahko storil, saj je dejanje, h kateremu ga je nagovarjal oziroma za katero je posredoval obdolženi K. in je opisano pod točko I izreka, bil R. upravičen opraviti, istočasno pa se pod točko I izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je K.K. nagovarjal k izvršitvi uradnega dejanja, ki se ne bi smelo opraviti, je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega R.R., ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VSL00021477
ZUP člen 224, 224/2. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 13, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-6.
sodna in upravna pristojnost - koncesijska pogodba - plačilo storitev - plačilo socialno varstvene storitve - inšpekcijski nadzor - inšpekcijski ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti - odvzem koncesije - predhodno vprašanje - upravna odločba - upravni spor - začasna odredba - zadržanje učinkovanja odločbe - izvršljivost upravne odločbe - odprava odločbe - ex tunc učinek
Začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe.
Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15.. ZD člen 176, 176/1.. ZPP-UPB3 člen 18, 18/1, 18/3.
dedovanje s čezmejnimi posledicami (čezmejno dedovanje) - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - navezne okoliščine - običajno prebivališče zapustnika - načelo enotnosti dedovanja
Skladno z Uredbo o dedovanju, ki temelji na načelu enotnosti dedovanja, sodišče države članice, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, odloči o celotnem dedovanju (4. člen Uredbe o dedovanju). Navedeno pomeni, da bo sodišče, pristojno skladno z Uredbo o dedovanju, v zapuščinskem postopku odločilo tako glede premičnega kot tudi nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se to premoženje nahaja.
Toženec se brani z navedbami, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožene stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
pravilna odmera sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - postopek za uveljavitev oprostitve plačila sodnih taks - delna oprostitev taksne obveznosti - prevalitev plačila takse na nasprotno stranko - možnost sodelovanja stranke v postopku - pravica do pravnega sredstva - kršitev pravice do obravnavanja - vrednost spornega predmeta - delno izpodbijanje odločbe - odločitev o stroških postopka v sodbi - končni uspeh strank v postopku - pridobitev premoženja na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova - ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem
Četudi mora nasprotnik taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, kasneje (po znanem končnem izidu postopka) plačati takse, ki bi jih bila morala plačati taks oproščena stranka, to nasprotniku ne daje pravice do sodelovanja v postopku odločanja o taksni oprostitvi in posledično tudi ne pravice do pritožbe zoper odločitev o (delni) taksni oprostitvi.
Odločitev o stroških pravdnega postopka zadeva razmerje med strankama in zajema dejansko nastale pravdne stroške strank. Ta odločitev nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks (delno) oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika. Pri navedeni taksni prevalitvi gre namreč za razmerje med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem ter za še neplačane taksne obveznosti.
ZDR-1 člen 36, 84, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - obveščanje delodajalca
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka popolnoma izgubila zaupanje v tožnika in posledično ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Tožnik je že ob sklenitvi delovnega razmerja navajal neresnične podatke, da je opravil pripravništvo za poklic zdravstveni tehnik ter zlorabil tudi zaupanje tožene stranke s predložitvijo potrdila o zaključenem izobraževanju, ki mu je bilo izdano pomotoma. Zato je podan pogoj, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka iz 109. člena ZDR-1.
državna štipendija - mirovanje pravice do štipendije
Tožena stranka je ugotovila, da družino v skladu z 10. členom ZUPJS sestavlja 5 oseb, ter da znaša povprečni mesečni dohodek na osebo 567,60 EUR, kar predstavlja 56,02 % povprečne plače na družinskega člana, ki je v letu 2015 znašala 1.013,23 EUR.
Sporno pri tem je, ali je bil pravilno upoštevan dohodek tožnikove mame B.B., iz naslova plač v višini 16.994,32 EUR in regresa v višini 1.317,22 EUR, ob sočasnem upoštevanju premoženja na varčevalnem računu B.B. pri E. v višini 1 EUR in 5.344,97 EUR. Višino teh denarnih sredstev, upoštevanih v okviru premoženja, tožena stranka ni zmanjšala, ker so bila ta denarna sredstva izkazana na varčevalnem računu, zaradi tega jih je štela za prihranke. Pri tem tožena stranka ni ugotavljala izvora teh denarnih sredstev na varčevalnem računu. Ali gre za sredstva, ki so del plače tekočega leta, kot tudi ne, od kdaj se ta sredstva nahajajo na varčevalnem računu. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je posledično mogoče, da je ista denarna sredstva toženka upoštevala dvakrat, in sicer kot dohodek oziroma prejemek B.B. in kot njeno premoženje oziroma prihranek, kar ni dopustno.
Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik tožbe sicer ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, vendar pa v vmesnem času (od izpolnitve zahtevka do umika tožbe) toženi stranki niso nastali nobeni stroški.
kaznivo dejanje ponarejanja listin - obračun plače - nadaljevano kaznivo dejanje - hkratna uporaba več ponarejenih listin - javna listina
Če je obdolžencu mogoče očitati uporabo treh ponarejenih listin, gre za očitek treh kaznivih dejanj, ne pa za eno samo kaznivo dejanje kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Izhajajoč iz kazenskopravne teorije in uveljavljene sodne prakse je pravilen zaključek pritožnika, da uporaba vsake posamezne ponarejene listine, predstavlja samostojno kaznivo dejanje. Torej kolikor je storilec uporabil ponarejenih listin, toliko je kaznivih dejanj.
podaljšanje začasnega zavarovanja - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - obstoj nevarnosti - sorazmernost posega
Okoliščine od odreditve zavarovanja zahtevka niso v ničemer spremenile v korist obdolženca, in ko je v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazloženo obdolženčevo razpolaganje s sredstvi zaradi katerih je bilo zavarovanje odrejeno.
ZZVZZ člen 80, 81.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolniški stalež za nazaj
V obravnavani zadevi ni dokazan nobeden od razlogov za retrogradno priznanje začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Ni dokazano, da bi bil tožnik v spornem času v bolnišnici ali tujini, niti ni zatrjeval, da bi bila osebna zdravnica odsotna in da iz tega razloga ne bi mogel zahtevati, da se imenovanemu zdravniku pravočasno poda predlog za priznanje bolniškega staleža. To pa je edino bistveno za zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo toženčeve odločbe v izpodbijanem delu in ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni tudi v spornem obdobju, zakonito zavrnjen.
KZ-1 člen 29, 29/3, 115, 115/1, 116/1-1, 117. ZKP člen 372, 372/4, 394.
umor na grozovit način - uboj - uboj na mah - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - prekvalifikacija kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - bistveno zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - sprememba sodbe sodišča prve stopnje - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - priznanje krivde
V obravnavanem primeru objektivna okoliščina, to je sam način storitve kaznivega dejanja, ki nedvomno povzroča bolečine in trpljenje žrtve, in je opisan v izreku drugostopenjske sodbe, ne utemeljuje sklepanja, da je bil umor storjen na grozovit način. Da bi opis dejanja vseboval zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način, bi bilo potrebno takšno konkretizirano ravnanje oškodovancu, ki bi mu povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri temeljni obliki kaznivega dejanja umora. V izreku prvostopenjske sodbe navedena dejstva in okoliščine te kvalifikatorne posebne okoliščine ne opredeljujejo. Opisan način storitve dejanja, ko je obtoženi dvanajstkrat zabodel z nožem oškodovanca v hrbet, enkrat v trup in enkrat v glavo ter mu prizadejal več vreznin, ne gre vrednotiti kot kvalifikatorno okoliščino, ki omogoča uporabo določbe KZ-1 o umoru.