OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021407
URS člen 33, 35, 36. SPZ člen 66, 100. OZ člen 198.
solastnina - varstvo solastninske pravice - zamenjava ključavnice - izselitev iz stanovanjske hiše - nemožnost uporabe solastne nepremičnine - izročitev ključev - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti stanovanja - neupravičena pridobitev - verzijski zahtevek - plačilo uporabnine - uporabnina za stanovanjsko hišo v solastnini - določitev višine uporabnine - povprečna tržna najemnina - privolitev v prikrajšanje - razdružitev solastnine - sklepčnost tožbe - poizvedovalni dokaz
Tožnica je z zahtevkom za izročitev ključev izrazila svoj interes za izvajanje soposesti solastne nepremičnine in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Iz trditvene podlage toženca po drugi strani ne izhaja, da bi mu izročitev ključev predstavljala oviro zaradi morebitnega tožničinega posega v njegovo zasebnost oziroma nedotakljivost stanovanja. Nasprotno, v pripravljalni vlogi z 28. 3. 2018 je navedel, da tožnici bivanja ni nikoli branil ter je z izročitvijo ključev mlajši hčerki predvideval, da so ti dostopni tudi tožnici. Dodal je še, da bi tožnica hišo lahko kadarkoli uporabljala. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je kljub ugotovitvi, da gre za hišo z dvema bivalnima enotama, ustavnopravnemu varstvu pravice do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS) dalo prednost pred varstvom tožničine (so)lastninske pravice (33. člen URS). Z izpodbijano odločitvijo je sodišče ohranilo nepravično stanje, ko tožnica, ki je bila zaradi toženčeve zamenjave ključev nedopustno izključena iz soposesti solastne nepremičnine, kljub sodni odločbi o načinu razdelitve premoženja, zaradi dolgotrajnosti postopka s civilno delitvijo, svojih solastniških upravičenj še naprej ne bi mogla izvajati. Po drugi strani bi preostali lastnik ohranil izključno posest na celotni stanovanjski hiši, ki jo je zaradi zasedenosti tudi težje prodati na trgu.
Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice. Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene obogatitve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki utemeljuje zahtevek na plačilo uporabnine, zmotno pa je zaključilo, da ga tožnica ni dovolj substancirala ter ga zato zaradi nesklepčnosti zavrnilo. Tožnica je že v tožbi ustrezno opisala, v čem obstoji njeno prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja, ki je vodilo v opustitev posesti, in ga vrednostno opredelila ter dodala, da je prav za tolikšen znesek tudi toženec neupravičeno obogaten. V drugi pripravljalni vlogi, vendar še pravočasno, je dodatno navedla, da toženca kot nedobrovernega posestnika zadene breme vrnitve tudi tistih plodov, ki jih je iz kakršnegakoli razloga opustil obrati. Objektivno merilo za ugotavljanje koristi, ki pomeni najemnino, predstavlja tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju, pri čemer je izhodišče za določitev uporabnine povprečna najemna vrednost celotne sporne nepremičnine, ne le njenega nezasedenega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00021560
OZ člen 131, 131/1, 134, 134/2, 179. URS člen 14, 15, 15/3, 22, 39, 39/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. ZPP člen 7, 8, 212.
odškodninska odgovornost - protipravnost - odškodnina - nepremoženjska škoda - človekove pravice - osebnostne pravice - pravica do zasebnosti - pravica do nedotakljivosti v zasebnem življenju - pravica do osebnega življenja - pravica do časti in dobrega imena - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - poseg v osebnostne pravice posameznika - poseg v pravico do zasebnosti - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do svobode izražanja - svoboda govora - kolizija ustavnih pravic - merila za razreševanje kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami - javna izjava - izjava politika - novinar - prepovedni zahtevek - javna oseba - relativno javna oseba - sodni penali - novinarsko poročanje - interes javnosti - vrednostna sodba - izjava novinarja - komentar načina dela novinarja - duševne bolečine - pravica dostopa do sodišča - stroški postopka - končni uspeh
Posameznikova intima je najstrožje varovana, je načelno nedotakljiva, za poseg vanjo pa mora obstajati tako močan javni interes, da prepričljivo prevlada v razmerju s sfero posameznikove intime.
Izražanje mnenja politika o objektivnosti in korektnosti poročanja novinarja, v okoliščinah konkretnega primera, ko ni bilo pospremljeno z žaljivkami ali kategoričnimi trditvami o korupciji in neobjektivnem poročanju, pač pa je šlo za spraševanje toženca o navedenem, pri čemer gre za njegovo reakcijo na novinarska vprašanja, ni nedopusten poseg v osebnostne pravice tožnice. Izjave toženca o navedenem glede na družbeno vlogo pravdnih strank ni mogoče generalno prepovedati za v bodoče.
Tožnica je kot novinarka t. i. relativna javna oseba in mora do neke razumne stopnje trpeti tudi posege v svojo osebnost. Pri zanimanju za osebo, ki s svojim poklicnim delom pripomore k ustvarjanju javnega mnenja, ne gre zgolj za zvedavost javnosti, pač pa za pristen javni interes, zato mora tožnica računati s tem, da je podvržena očem javnosti in lahko deležna tudi kritike in njeni družbeni vlogi sorazmernih posegov v zasebnost. O zadevah, ki so v interesu javnosti, lahko vsakdo razpravlja in širi mnenja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00021585
ZPP člen 189. OZ člen 193, 198, 299, 299/2, 347, 352. ZASP člen 81, 168.
avtorsko nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - male avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - veljavnost tarife - primeren honorar - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - litispendenca - neupravičena pridobitev - zastaranje - ugovor zastaranja - deljiva terjatev - zakonske zamudne obresti - civilna kazen
Nadomestilo, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del, zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v radijskih in televizijskih programih. Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (0,198 EUR), lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v televizijskih programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja zgolj v radijskih programih.
fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - vrnitev v prejšnje stanje - neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse
Tožnica je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker tožnica ni zamudila roka za plačilo sodne takse iz upravičenega vzroka.
fizični spopad - solidarna odgovornost za škodo - povrnitev nepremoženjske škode - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - teorija jajčne lupine
Predhodna tožničina prizadetost oziroma večja ranljivost zaradi preteklih dogodkov, ni okoliščina, zaradi katere bi bila tožnica upravičena do manjše odškodnine ali zaradi katere sploh ne bi bila upravičena do odškodnine. Oškodovanca je treba sprejeti takega kot je; škoda je razlika med zdravstvenim stanjem oškodovanca pred poškodbo in stanjem po poškodbi. Ker ta razlika v tožničinem primeru ni ugotovljena, pritožbeno sodišče soglaša, da trajnih posledic poškodbe tožnica ni utrpela.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - kršitev obveznosti - ustavitev postopka
V skladu z določbo 1. točke šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP mora dolžnik med postopkom osebnega stečaja upravitelju nemudoma sporočiti vsako spremembo naslova svojega prebivališča, na katerem mu je mogoče opraviti vročitev, ali kontaktnih podatkov iz drugega odstavka 383.b člena ZFPPIPP (elektronski naslov ali telefonsko številko in poštni naslov za vročanje pošiljk, če je ta različen od naslova njegovega stalnega ali začasnega prebivališča).
OZ člen 137, 137/3, 142, 142/4, 146, 146/2, 179, 180, 180/1, 180/3.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (starši) - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - odškodninska odgovornost starejšega mladoletnika - odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok po dopolnjenem sedmem letu starosti - odgovornost iz pravičnosti - presoja višine denarne odškodnine
Pri določitvi višine denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega je treba predvsem upoštevati odškodnine prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka ali bratje in sestre ob izgubi sorojenca, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - verjetnost obstoja terjatve - verjetnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - potrebnost izdaje začasne odredbe - pogoj reverzibilnosti
Restriktivnost pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe (ki se pokriva s tožbenim zahtevkom v delu, s katerim tožnica uveljavlja nedenarno terjatev) narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke.
Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora tožeča stranka poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazati tudi enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana. Pri tem ne zadostujejo le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode.
Predlagana začasna odredba tudi ne izpolnjuje pogoja reverzibilnosti. Gre za dodaten pogoj, ki ga ZIZ ne določa, izhaja pa iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97. S tem pogojem je dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi začasne odredbe odpravljiv in pomeni, da mora upnik, ki je izkazal verjetnost terjatve in verjetnost potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, izkazati tudi možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker v konkretnem primeru že pogoj težko nadomestljive škode ni podan, se sodišče prve stopnje, in sedaj tudi pritožbeno sodišče, ni bilo dolžno ukvarjati s tem vprašanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021149
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/1. OZ člen 190. SPZ člen 48, 48/2, 49. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
skupno premoženje zakoncev - delež razvezanih zakoncev na skupnem premoženju - ugotavljanje deleža na skupnem premoženju - obseg skupnega premoženja - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - darila zakoncema - posebno premoženje zakoncev - neupravičena pridobitev - vlaganja v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj v nepremičnino - korist - nečista denarna terjatev - valorizacija - valorizacija terjatev
V situaciji, ko sta pravdni stranki enakovredno skrbeli za otroke in gospodinjstvo, se mora okoliščina, da je imel eden od njiju bistveno višje dohodke (prav to zatrjuje toženec), odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju.
Pri oceni koristi v denarju (kadar naturalna restitucija ni mogoča) je čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek, čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne čas razpada zakonske skupnosti. To terja pravilna uporaba določbe 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Gre za valorizacijo terjatve, ki je po svoji naravi nečista denarna terjatev, pri nečistih terjatvah pa višina ni določena vse do trenutka sodne odločbe. Nima sicer pritožnica prav, ko se zavzema za to, da bi moralo sodišče zaradi tega ponoviti dokazovanje z drugim izvedencem. Vprašanje trenutka, ki je odločilen za oceno koristi v denarju, namreč ni strokovno, ampak pravno vprašanje; sodišče mora izvedenca ustrezno usmeriti, ko mu postavi nalogo.
ZPP-UPB3 člen 8, 215, 286.b. OZ-UPB1 člen 30, 30/3.
pravočasno grajanje procesnih kršitev - sklenitev pogodbe o delu - stalna poslovna zveza med strankama - enako varstvo pravic v postopku - udeležba stranke na naroku - utemeljeno opravičilo o odsotnosti z naroka
Pogodbeni odnos je razdeljen na sklenitveno fazo in fazo izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. V obravnavani zadevi je v ospredju sklenitvena faza, torej vprašanje, ali sta se pogodbeni stranki dogovorili o delu (dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih sob) in ceni za to delo. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka 3.3.2015 naslovila na toženo stranko zadnjo konkretno in popolno pisno ponudbo za omenjeni posel. Te ponudbe pa tožena stranka ni takoj na jasen in nedvoumen način zavrnila, temveč je to storila šele po zaključku faze izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožeče stranke. Ker pa je med ponudnikom in naslovnikom obstajala stalna poslovna zveza glede dograjevanja televizijskega sistema in izgradnje wi-fi omrežja v hotelskih sobah tožene stranke, se šteje, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Ko je namreč naslovnik glede določenega blaga (ali storitve) v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, se šteje, da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil (tretji odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zato je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in zaključilo, da sta pravdni stranki v konkretnem primeru sklenili pogodbo o dograditvi televizijskega sistema za 20 dodatnih hotelskih sob tožene stranke, in sicer v skladu s ponudbo tožeče stranke z dne 3.3.2015, upoštevaje ob tem, da tožena stranka ni zmogla procesnega bremena, da je takšno ponudbo (oziroma njen del) pravočasno zavrnila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00021192
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 168, 168/2. ZKP člen 341, 341/3, 371, 371/1, 371/1-6, 393, 429.
kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje razžalitve - Facebook - stvarna pristojnost sodišča - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožba v korist obdolženca
Okoliščina, da sodbo izda sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pa specialna določba 393. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca, je bilo potrebno o pritožbi vsebinsko odločiti. Višje sodišče torej ravna po 393. členu ZKP samo, če je sodbo izdalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča in pod nadaljnjim pogojem, da pritožba ni bila vložena samo v korist obdolženca. Če pa je bila pritožba vložena samo v korist obdolženca (tako kot v konkretnem primeru), se obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča ne more zavreči, temveč se mora o pritožbi meritorno odločiti. Obdolžencu v škodo bi namreč bila odločitev višjega sodišča, da naj mu v ponovnem sojenju (namesto okrajnega) sodi okrožno sodišče.
Predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik) lahko v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP odredi, da se glavna obravnava snema z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. Kdaj se bo torej glavna obravnava oziroma posamezno procesno dejanje snemalo, odloča sodišče brez izdaje formalne odločbe. Stranke postopka sicer lahko dajo pobudo za snemanje, ki pa sodišča k takšnemu ravnanju ne zavezuje.
ZASP člen 22, 32, 28, 147. Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic člen 9. OZ člen 198. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 11.
kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - neupravičena pridobitev - javno predvajanje avtorskih glasbenih del - javna priobčitev neodrskih glasbenih del - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - neupravičena uporaba avtorskih del - tarifa - sprememba tarife - skupni sporazum o višini nadomestila - prisilni predpis
Prisilna narava tarifnega dela Pravilnika 1998, ki ne obsega njegovega 11. člena, izključuje možnost enostranskih sprememb, tudi tistih, katerih namen bi bila revalorizacija tarifnih postavk iz tarife Pravilnika 1998 v okviru indeksa rasti cen na drobno zaradi ohranjanja njihove vrednosti. To bi kolektivna organizacija lahko dosegla le v dogovoru z združenjem uporabnikov ali tako, da bi z več uporabniki vzpostavila celosten sistem plačevanja nadomestil, ki bi v praksi nadomestil „starejšo“ enostransko postavljeno tarifo.
napotitev dediča na pravdo - spor dedičev o obsegu zapuščine - posest premičnine - odtujitev stvari - zapisnik o naroku - javna listina - dokazna ocena - trditvena in dokazna podlaga - umetniške slike - fotografije kot dokaz - stroški zapuščinskega postopka
Ob ugotovitvah, da sta si dedinji določene zapustnikove stvari po njegovi smrti že razdelili ter da na pravdo napotena dedinja (ob izraženi zapustnikovi želji, da umetnine in dragocenosti pripadajo dedinjama in ostanejo v družini) glede odtujevanja umetnin in dragocenosti za časa življenja tretjim osebam ni podala konkretiziranih trditev niti dokazov, so njene trditve, da te premičnine ne sodijo (več) v zapuščino, manj verjetne od nasprotnih trditev druge zakonite dedinje, ki trdi in z oporoko, fotografijami in popisom umetnin dokazuje, da so bile premičnine ob zapustnikovi smrti še njegova last.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00034363
ZPP člen 7, 212, 337/1, 339/1, 339/2, 454/2. OZ člen 131.
spor majhne vrednosti - izdaja sodbe brez razpisa naroka - sporno dejansko stanje - sklepčnost tožbe - obseg škode - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - sklepčnost ugovora
Sodišče je lahko odločilo brez razpisa naroka tudi v primeru, če je po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona, ni zahtevala.
Dokazni predlogi za zaslišanje prič ne pomenijo izrecne zahteve za izvedbo naroka, kot jo določa 2. odstavek 454. člena ZPP, saj ni nujno, da bo oziroma bi sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.
Tožeča stranka ima načeloma prav, da so v trenutku vložitve tožbe za sklepčnost tožbe zadoščale že njene navedbe glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženca, t.j. povzročitev telesne poškodbe oz. okvare zdravja njenemu zavarovancu iz malomarnosti, ki je v vzročni zvezi s plačilom stroškov njegovega zdravljenja. Ker pa je toženec te njene navedbe pravočasno in konkretizirano prerekal ter navajal sklepčne ugovore glede vseh predpostavk odškodninskega zahtevka tožeče stranke, še zlasti pa glede obstoja škode in vzročne zveze med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem toženca (poškodovanjem oz. povzročitvijo okvare zdravja zavarovanca tožeče stranke), za utemeljenost tožbenega zahtevka tožbene navedbe tožeče stranke niso več zadoščale in bi tožeča stranka morala, kot to pravilno v izpodbijani sodbi pojasnjuje tudi sodišče prve stopnje, v svoji prvi pripravljalni vlogi zato svoje predhodne navedbe še dopolniti in konkretizirati. Sklepčnost tožbe je namreč v kontradiktornem postopku v veliki meri odvisna tudi od sklepčnosti ugovorov nasprotne stranke.
ZOZP člen 15, 16. Direktiva Sveta z dne 19. decembra 1972 o spremembi Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3.
obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da traktor v škodnem dogodku ni opravljal prevozne funkcije, ampak je kot delovni stroj in mirujoč preko kardanske gredi proizvajal energijo za hidravlični cepilec. Uporaba traktorja v danem primeru (delovna operacija, ki se je izvajala v času škodnega dogodka) torej ni zajemala vožnje ali premikanja traktorja z namenom izvedbe konkretnega opravila in ni bila povezana s funkcijami, ki so povezane s prometno funkcijo traktorja (odpiranje vrat, vstopanje,...), ampak je traktor evidentno bil uporabljen zgolj kot vir energije za uporabo cepilca kot traktorskega priključka. Do škodnega dogodka torej ni prišlo zaradi uporabe traktorja kot prevoznega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni podano zavarovalno kritje na podlagi sklenjene police avtomobilskega zavarovanja, saj traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak le kot delovni stroj, le kot vir pogonske sile.
ZKP člen 371, 371/2, 436, 436/1, 443, 443/1, 443/5.
stvarna pristojnost - zavrženje obtožnega predloga - začetek glavne obravnave
Sodišče prve stopnje je o stvarni (ne)pristojnosti odločalo še pred začetkom glavne obravnave, zato bi moralo namesto določbe petega odstavka 443. člena ZKP uporabiti prvi odstavek 436. člena ZKP, po katerem bi (glede na zavzeto stališče, da je za odločanje stvarno pristojno okrožno sodišče) zadevo odstopilo pristojnemu državnemu tožilcu v nadaljnji postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00021474
ZD člen 212, 213, 213/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 546, 550, 550/1, 551, 557.
zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - spor dedičev o obsegu zapuščine - sporna dejstva o obsegu zapuščine - vsebina spora - nujni dedič - dopolnitev nujnega deleža - prikrajšanje nujnega deleža - pravna narava pogodbe - izročilna pogodba - elementi pogodbe - pogodba o dosmrtnem preživljanju - darilo - odplačnost pogodbe - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - tehtanje pravic - odsotnost odločilnih razlogov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve.
Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.
kriva izpovedba - čas storitve kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - kazenski postopek v teku
Zmotno je stališče obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker kazenski postopek I K 1949/2010, v katerem je obtoženec krivo izpovedoval, še ni pravnomočno zaključen. Zakonski tekst tretjega odstavka 284. člena je, da se za krivo izpovedbo v kazenskem postopku storilec kaznuje z zaporom do petih let. Ta norma že sama po sebi ne predvideva, da bi moral biti kazenski postopek, v katerem je storilec krivo izpovedoval, zaključen, kot npr. je to določeno v drugem odstavku 284. člena KZ-1, ki se nanaša na stranko, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpoveduje in je sodišče ali drug pristojni organ na takšno krivo izpovedbo oprl svojo odločbo v tem postopku. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 je dokončano, ko je dana izpovedba, pri tem pa ni pomembno, ali je nanjo bila oprta sodna odločba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00021576
ZPP člen 8, 212, 245, 245/2, 245/3, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 356. URS člen 22, 23, 25. ZNB člen 8, 10, 10-6, 22, 22/1, 23, 25, 53b, 53c, 57, 57/1, 57/1-4, 57/1-5. ZNB-A člen 9. ZVPNB člen 24.
odškodnina - objektivna odgovornost države - nevarna dejavnost - cepljenje - obvezno cepljenje otrok - obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim - nalezljive bolezni - posledice cepljenja - vzročna zveza - obstoj škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - mesečna renta - povrnitev stroškov zdravljenja - izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca - pomanjkljiva obrazložitev - pravica do izjave - pravica do pritožbe - sojenje brez nepotrebnega odlašanja - enako varstvo pravic - učinkovito pravno sredstvo - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča - materialno trditveno in dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - dokazni standard - pomanjkljiva trditvena podlaga
Objektivna odgovornost države za posledice obveznega cepljenja temelji na posebnih predpisih o varstvu pred nalezljivimi boleznimi. Gre za dejavnost, pri kateri kljub še tako veliki skrbnosti vedno ni mogoče preprečiti nastanka škode (poslabšanja zdravja) in pomeni povečano nevarnost nastanka škode. Narave odgovornosti ne spreminja dejstvo, da je cepljenje proti steklini indicirano šele, ko obstaja nevarnost okužbe s steklino, kakor tudi ne dejstvo, da se z njim preprečuje potencialno smrtno nevarna bolezen. Obvezno cepljenje proti steklini namreč ni predpisano le zaradi zaščite posameznika, temveč tudi zaradi preprečevanja širjenja bolezni, torej zaradi varstva splošnega interesa. Ravno zaradi tega interesa ob podani indikaciji odločitev za cepljenje ni prepuščena volji posameznika.
Zdravstvene težave bodisi cepljenih bodisi necepljenih posameznikov imajo lahko zelo različne vzroke, ki jih vedno ni mogoče odkriti. Stališče, da mora biti za uspeh ugovora vzročne zveze zanesljivo ugotovljen alternativni vzrok tožničinih težav, bi se zato utegnilo izkazati za prestrogo, saj bi lahko toženo stranko spravilo v dokazno stisko in ji že vnaprej onemogočilo uspeh njenega ugovora. To velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko je odkritje takšnega vzroka v veliki meri odvisno od sodelovanja nasprotne stranke.
Stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.