CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00021474
ZD člen 212, 213, 213/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 546, 550, 550/1, 551, 557.
zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - spor dedičev o obsegu zapuščine - sporna dejstva o obsegu zapuščine - vsebina spora - nujni dedič - dopolnitev nujnega deleža - prikrajšanje nujnega deleža - pravna narava pogodbe - izročilna pogodba - elementi pogodbe - pogodba o dosmrtnem preživljanju - darilo - odplačnost pogodbe - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - tehtanje pravic - odsotnost odločilnih razlogov - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Kadar sodišče napoti dediča na pot pravde, mora pri določitvi vloge tožnika v vsakem konkretnem primeru tehtati nasprotujoče si pravice dedičev. ZD ne vsebuje nobenega merila za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Sodišče ocenjuje pravice dedičev glede na prepričljivost trditev in dokazov, na katere opirajo svoje zahteve.
Dedič se sklicuje na prikrajšanje nujnega dednega deleža, ker je zapustnik že tekom življenja razpolagal s svojim premoženjem v korist enega dediča z izročilno pogodbo. Izročilno pogodbo ureja OZ v členih 546 do 556. Med ostalim določa, da se v primeru, če se kakšen potomec ni strinjal z izločitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izrečeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Gre za domnevo, ki je nastopila tudi v obravnavani zadevi, saj pritožnica trdi, da z izročitvijo premoženja sodediču ni soglašala. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti med ostalim tudi, če bi se ugotovilo, da je šlo dejansko za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je v nasprotju z izročilno pogodbo dvostransko odplačno obligacijsko razmerje.
kriva izpovedba - čas storitve kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - kazenski postopek v teku
Zmotno je stališče obtoženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ker kazenski postopek I K 1949/2010, v katerem je obtoženec krivo izpovedoval, še ni pravnomočno zaključen. Zakonski tekst tretjega odstavka 284. člena je, da se za krivo izpovedbo v kazenskem postopku storilec kaznuje z zaporom do petih let. Ta norma že sama po sebi ne predvideva, da bi moral biti kazenski postopek, v katerem je storilec krivo izpovedoval, zaključen, kot npr. je to določeno v drugem odstavku 284. člena KZ-1, ki se nanaša na stranko, ki pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpoveduje in je sodišče ali drug pristojni organ na takšno krivo izpovedbo oprl svojo odločbo v tem postopku. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 je dokončano, ko je dana izpovedba, pri tem pa ni pomembno, ali je nanjo bila oprta sodna odločba.
vročanje pravni osebi - vročitev s fikcijo - hišni predalčnik - obvestilo o prispeli sodni pošiljki - sodno pisanje pritrjeno na vratih - pravilno vročanje
Če je imela tožeča stranka hišni predalčnik, bi moral vročevalec v hišnem predalčniku pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje pisanje tožeča stranka lahko dvigne in rok petnajstih dni, v katerem mora tožeča stranka pisanje dvigniti, ker se v nasprotnem šteje, da je bila vročitev opravljena, po preteku tega roka pa bi moral vročevalec sodno pisanje pustiti v hišnem predalčniku.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks pravilno uporabilo določilo četrtega odstavka 11. člena ZST-1. Po tem določilu pravna oseba ne more biti oproščena plačila sodne takse, če ta ni višja od 44 EUR.
fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - vrnitev v prejšnje stanje - neupravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse
Tožnica je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ker tožnica ni zamudila roka za plačilo sodne takse iz upravičenega vzroka.
fizični spopad - solidarna odgovornost za škodo - povrnitev nepremoženjske škode - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - teorija jajčne lupine
Predhodna tožničina prizadetost oziroma večja ranljivost zaradi preteklih dogodkov, ni okoliščina, zaradi katere bi bila tožnica upravičena do manjše odškodnine ali zaradi katere sploh ne bi bila upravičena do odškodnine. Oškodovanca je treba sprejeti takega kot je; škoda je razlika med zdravstvenim stanjem oškodovanca pred poškodbo in stanjem po poškodbi. Ker ta razlika v tožničinem primeru ni ugotovljena, pritožbeno sodišče soglaša, da trajnih posledic poškodbe tožnica ni utrpela.
ZPP člen 7, 212, 254. ZVZD-1 člen 19, 38. OZ člen 171. ZZVZZ člen 86, 87.
razglasitev sodbe - pisna izdelava sodbe - varstvo pri delu - odškodninski zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje - dokazni predlog - določnost
Pravdna stranka mora za svoje trditve predlagati tudi dokaze (7. člen ZPP in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze pomeni, da so upoštevni samo tisti dokazi, za katere stranka nepogojno predlaga, naj se izvedejo, čemur dikcija ″po potrebi″ ne ustreza.
Pritožba ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela, da se tekoči trak večkrat ustavi zaradi ovir na traku in da jih delavci sami odstranjujejo na nepravilen način, zato ne more biti uspešna niti v tem, da bi izpodbila zaključke sodišča prve stopnje, da ni izvajala nadzora nad delom na način, da bi pravočasno ukrepala in preprečila kršitve pri varnem načinu dela.
Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka kot delodajalec poškodovanega delavca skladno z določbo 87. člena ZZVZZ dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo, vendar v višini 90% vtoževane terjatve ob upoštevanju soprispevka poškodovanega delavca.
varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - vračilo stvari - povračilo škode - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - nedovoljene pritožbene novote - stopnja prepričanja kot dokazni standard - dokazni standard verjetnosti
Zgolj dejstvo, da sta pravdni stranki soseda in mejaša ter da sta v slabih odnosih, za ugotovitev vznemirjanj s strani tožene stranke ne zadostuje. Tožnica ves čas o domnevnem storilcu le sklepa. Storilca dejanj ni nikoli neposredno zaznala, prav tako ne priče. Tudi ovadbe je vložila zoper neznanega storilca, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni pokazal, da bi toženec storil vtoževana dejanja vznemirjanj, odtujitve in poškodovanja tuje stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021810
SPZ člen 77. ZEN člen 39, 39/5, 39/6.
zavrženje predloga za sodno ureditev meje - nujno sosporništvo - nujno sosporništvo etažnih lastikov - domneva močnejše pravice - katastrska meja
Sodišče prve stopnje je predlog pravilno zavrglo iz razloga, ker tožnik ni navedel vseh solastnikov nepremičnine oziroma lastnikov posameznih etažnih enot kot nujnih sospornikov.
Predlagatelj bo moral vložiti nov predlog za sodno ureditev meje s popolnimi podatki in bo na podlagi takšnega predloga postopek pri GURS lahko ponovno ustavljen, v vsakem primeru pa bo imel možnost izpodbijati zakonsko domnevo močnejše pravice po katarski meji.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022756
KZ-1 člen 257, 258, 288. ZKP člen 434.
oškodovanec kot tožilec - vloga stranke - opis kaznivega dejanja - nepopolna vloga - obvezne sestavine obtožnega predloga - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja
V vlogi in njeni dopolnitvi pri navedbi pravde P11/2012 res ni naveden datum izdaje sklepa 27. 10. 2016, s katerim naj bi B.Z. storila kaznivo dejanje, je pa datum razviden iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva Kt 2815/2018 z dne 27. 6. 2018. A to ni sestavina vloge in ne zadostuje, če je datum domnevne storitve kaznivega dejanja razviden iz listin, priloženih vlogi, temveč mora biti dovolj natančno konkretiziran v opisu kaznivega dejanja.
Zavarovanec ni upravičen do zavarovalnine za del ugotovljene invalidnosti, za katero je vzrok bolezen, saj ta del invalidnosti ni nastal zaradi nezgode, kot jo določa zavarovalna pogodba. Če pogodba ne določa načina, kako se to upošteva, to ugotovi sodišče.
SPZ člen 133. PZ člen 207, 207/1, 207/3, 208/1, 208/2, 208/3, 208/4, 208/6, 213, 214, 215, 216, 221. Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah (2008) člen 7.
vpisnik čolnov - vpis čolna v vpisnik morskih čolnov - pravni učinek vpisa v register - zastavna pravica na premičninah - zastavna pravica na plovilu - učinek vpisa zastavne pravice na čolnu v vpisnik čolnov - konstitutiven učinek vpisa - publicitetni učinek vpisa - načelo zaupanja v podatke javne knjige - varstvo zastavnega upnika pred nevpisanim lastnikom čolna
Že z opredelitvijo registra (v njegovem okviru pa Vpisnika čolnov) kot javne knjige, ki omogoča vsaki zainteresirani osebi vpogled v podatke, ki se v register vpisujejo in dolžnost organa, pristojnega za vodenje registra, da osebi, ki to zahteva, izda potrdilo o stanju vpisov v vpisniku, ki je javna listina, je publicitetni učinek vpisov v register, ki je v tem, da za v registru objavljeni podatek ve vsakdo in učinkuje proti vsem, evidenten. Še najbolj jasno se odraža v določbi šestega odstavka 208. člena PZ, po kateri dobroverne osebe ne zadenejo pravne posledice, ki izvirajo iz nepravilnosti podatkov iz registra. V navedeni določbi je publicitetni učinek vpisa določenega podatka v register nadgrajen z načelom zaupanja v register kot javno knjigo, katerega vsebina je varovanje tistega, ki pridobi pravice v zaupanju v register proti pravicam tretjih, ki niso bile vpisane v register.
Zmotno je pritožbeno stališče, da se publicitetno načelo ne nanaša na vse v Vpisnik čolnov vpisane pravice, pač pa le na podatke o identiteti čolna in njegove tehnične značilnosti in zato služi le namenom javnega evidentiranja premičnin, ker PZ nima določb o tem, kako stvarne pravice na čolnih nastanejo. Nobene podlage ni, da bi se podatki, ki se vpisujejo v Vpisnik čolnov, glede njihovih publicitetnih učinkov selektivno obravnavali tako, da bi imeli podatki, vpisani v list A publicitetni učinek, podatki, vpisani v list B in v list C pa takega učinka ne bi imeli, saj so za varstvo pravnega prometa pomembni prav vsi v Vpisnik čolnov vpisani podatki.
Sodišče prve stopnje o procesnem pobotu tožene stranke ni odločilo z utemeljitvijo, da to ni mogoče, ker bi morala tožena stranka v zvezi s tem podati določen zahtevek. Navedenemu je dodalo, da je tožena stranka ves čas postopka uveljavljala ugovor ugasle pravice, to je dejstvo, da je bila ta terjatev že pobotana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka določno navedla, da v kolikor bo sodišče Asignacijsko pogodbo štelo za nično (torej podrejeno), nasprotno terjatev v višini 11.122,82 EUR uveljavlja v procesni pobot. Njen v pobot uveljavljani ugovor le v obrestnem delu ni bil določno postavljen. Zato bi sodišče prve stopnje toženo stranko moralo pozvati, da pobotni ugovor določno postavi. Ker tega ni storilo in o pobotnem ugovoru ni odločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - nastanek težko nadomestljive škode
V sodni praksi velja restriktivni pristop pri izdaji regulacijskih začasnih odredb, zato je še toliko bolj poudarjena zahteva, da upnik navede vsa tista odločilna dejstva, ki so potrebna pravna podlaga za utemeljenost takšnega predloga. Pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe so posebne okoliščine, zaradi katerih je treba takoj zavarovati tožnikovo terjatev, ker bi bilo v nasprotnem izvotleno pravno varstvo, kot ga uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSK00020799
ZPP-UPB3 člen 286.b. OZ-UPB1 člen 319, 319/1.
leasing pogodba - odškodnina zaradi razveze pogodbe - prepoved komisornega dogovora - ugotovitev višine odškodnine - pravočasno grajanje procesnih kršitev - odpust dolga - dolžnik v stečaju - finančni leasing
V preostalem delu pa gre za odškodninsko terjatev, za katero velja splošno pravilo, da odškodnina ne sme presegati dejanske škode. Po odstopu od pogodbe namreč leasingodajalec obdrži lastninsko pravico na nepremičninah, nima pa več terjatve na plačilo nezapadlih obrokov na podlagi 6. člena Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 4213160490. Ker pa je leasingojemalec kršil pogodbo, je leasingodajalec upravičen do odškodnine v višini, ki ustreza vzpostavitvi premoženjskega stanja, kakršnega bi imel, če bi bila pogodba izpolnjena. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo opravljen končni obračun in šele takrat bi bila ugotovljena dejanska višina škode. Obračuna pa ni mogoče odlagati v nedogled, posebej še, ker je bil nad leasingojemalcem začet stečaj. Posledica stečaja je med ostalim tudi, da je treba ugotoviti višino vseh obveznosti, ki jih ima stečajni dolžnik na dan začetka stečaja. Višino obveznosti iz naslova poslovne odškodnine pa je mogoče ugotoviti le tako, da se opravi obračun na dan začetka stečaja.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - ugotovitev dedne pravice - obstoj izvenzakonske skupnosti - smrtovnica - javna listina
Tisti, ki trdi, da obstaja določena pravica ali pravno razmerje, je to dolžan dokazati. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb strank in dokazov, predvsem pa dejstva, da je pritožnica v drugem pravdnem postopku, kjer je bila zaslišana kot priča in bila poučena o posledicah krive izpovedbe, le dobra dva meseca pred zapustnikovo smrtjo, izpovedala, da sta bila z zapustnikom le prijatelja, pravilno štelo njeno pravico za manj verjetno in jo napotilo na pravdo.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSC00036676
ZPP člen 13, 339, 339/2. OZ člen 190, 197. ZZZDR člen 124, 126.
institucionalno varstvo - domska oskrba - stroški mesečne nege in oskrbe - plačilo stroškov - zavezanci za plačilo - preživninska obveznost otrok - prirejenost postopkov - deljiva obveznost - spor majhne vrednosti - verzijski zahtevek - izvajalec storitve
Sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, če pa ta ni opravljena, pa po stanju ob izdaji sodbe, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo načelo prirejenosti postopkov (upravnega in tega pravdnega postopka) in vezanost pravdnega sodišča (po stanju na dan izdaje sodbe) na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju v upravnem postopku v skladu s 13. členom ZPP. V tem konkretnem primeru je z na dan izdaje sodbe pravnomočno odločbo CSD z dne 29. 10. 2014 odločeno tako o (delni) oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva pri tožeči stranki, kot tudi o tem, da je toženec zavezanec za plačilo prispevka za institucionalno varstvo v določenem znesku, kar nenazadnje priznava tudi sam toženec v pritožbi, ko navaja, da ni sporno, da je z odločbo CSD obvezan mesečno prispevati k preživljanju matere, to pa pomeni, da je bilo o tem predhodnem vprašanju, ali je toženec zavezanec za plačilo prispevka in kakšna je višina njegovega prispevka za storitev institucionalnega varstva, ki jo zagotavlja tožeča stranka, že pravnomočno odločeno v upravnem postopku in na to odločitev je, vse dokler odločba CSD ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, vezano tudi pravdno sodišče.
Ob pravilni uporabi določb 124. in 126. člena ZZZDR pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da stroški storitev institucionalnega varstva sodijo med stroške preživljanja upravičenke, ki jih je v skladu s 190. členom v zvezi 197. členom OZ toženec kot preživninski zavezanec vsakomesečno dolžan v znesku, določenem z odločbo CSD, plačati tožeči stranki na podlagi izstavljenih računov, ki so skladni z odločbo CSD o višini tega mesečnega prispevka toženca, v primeru njihovega neplačila pa je toženec za te neplačane zneske obogaten na škodo tožeče stranke.
odgovornost podizvajalca - odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - vijačenje in sestavljanje opažnih sten - lastnik stvari - odgovornost glavnega izvajalca - vzrok padca - nepravilno ravnanje - ugovor skritih napak - skrite napake blaga - zavrnitev ugovora - solidarna odgovornost lastnika - solidarna odgovornost izvajalcev - gradbeni podizvajalec - riziko obratovanja - nevarna dejavnost kot pravni standard
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri podizvajalcu glavnega izvajalca, to je drugotožene stranke. Po medsebojni pogodbi mora delodajalec tožnika opraviti uvajanje v delo in ga nadzirati pri delu. Zato glavni izvajalec ni odgovoren za tožnikovo nepoznavanje dela na gradbišču, to je razopaženje tono težkega opaža. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi drugotožena stranka kot lastnik opaža, izročila star in obrabljen opaž, saj je opaž bil nov. Zato ni podlage za solidarno odgovornost iz drugega odstavka 152. člena OZ.
OZ člen 137, 137/3, 142, 142/4, 146, 146/2, 179, 180, 180/1, 180/3.
denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (starši) - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - odškodninska odgovornost starejšega mladoletnika - odgovornost staršev za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok po dopolnjenem sedmem letu starosti - odgovornost iz pravičnosti - presoja višine denarne odškodnine
Pri določitvi višine denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega je treba predvsem upoštevati odškodnine prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka ali bratje in sestre ob izgubi sorojenca, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov.
Toženec navaja, da je tožeča stranka vseskozi vedela oziroma bi morala vedeti, da mu izplačuje previsok znesek akontacij, a je kljub temu po lastni volji in ob poznavanju predpisov tako ravnala, ne da bi si pridržala pravico zahtevati vrnitev izplačanih zneskov. Zato pravna podlaga, ki jo citira sodišče prve stopnje in ob tem izpostavlja potrebno skrbnost tožeče stranke pri poslovanju s svojimi denarnimi sredstvi, ni očitno brezpredmetna. Po 191. členu OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.