Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.
ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3, 44/4. ZPP člen 354, 355. ZZ člen 62. ZZDej člen 92.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravna podlaga odločanja - merila (kriteriji) za odmero - zelenica - skupno pripadajoče zemljišče - skupna lastnina - zakonska domneva - izpodbojna zakonska domneva - vprašanje lastništva - lastništvo nepremičnine - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - izjema - pravica do pritožbe
Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora nasprotne udeleženke z vidika varstva premoženjsko pravnih interesov. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993, na podlagi katerih se je pri prvotni parceli 656/29 vknjižila lastninska pravica njej v korist.
ZVETL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva pa je izpodbojna. Prav to je s svojim ugovorom storila nasprotna udeleženka. Tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 sodišču ne dopuščata posega v lastninsko pravico tretjih oseb, če je bila ta na zatrjevanih pripadajočih zemljiščih pridobljena na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa.
Zakon o zavodih je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugih tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil ustanovitelju organizacije. Zakon o zdravstveni dejavnosti pa je v prehodnih in končnih določbah (92. člen in nasl.) določil, da premoženje javnih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, kot lastnina preide na Republiko Slovenijo, ta pa lahko pravice ustanovitelja prenese na širšo lokalno skupnost.
Od presoje utemeljenosti ugovora, ali je nasprotna udeleženka lastnica sporne parcele na podlagi navedenih zakonov, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVETL-1, od tega pa odločitev sodišča, komu bo sporna parcela pripadla.
Glede na to, da vprašanje lastninske pravice nasprotne udeleženke predstavlja samostojno in sklenjeno pravno celoto, katere sodišče prve stopnje v prvem postopku ni obravnavalo, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021937
ZPP člen 7, 8, 262, 262/2. OZ člen 15, 52, 58. SPZ člen 49.
dokazna ocena - prosta dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - izostanek stranke z naroka - prodajna pogodba za nepremičnino - soglasje volj - vsebina dogovora - ustna pogodba - realizirana prodajna pogodba - načelo afirmacije pogodb - obličnost pogodbe - veljavnost pogodbe - zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel - izročitev v last in posest
Sodišče prve stopnje se je v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka 262. člena ZPP opredelilo do pomena toženčevega izostanka. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da trditve tožnika o neobstoju ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe niso resnične. S tem ni prevalilo dokaznega bremena na toženca, kot ta to zmotno meni v pritožbi, ampak je le ugotovilo, da je dejstva o sklenitvi prodajne pogodbe uspelo dokazati tožniku, tožencu pa jih ni uspelo ovreči.
Med tožnikom in tožencem je prišlo do dogovora o nakupu stanovanja. Pogodba je vsebovala dogovor o vseh bistvenih sestavinah, to je o ceni in predmetu prodaje, ter je bila realizirana na podlagi načela afirmacije pravnih poslov, zato pomanjkanje obličnosti dogovora, torej pisnosti pogodbe, ni vplivalo na njeno veljavnost. Ker sta pravdni stranki veljavno sklenili zavezovalni posel, ki ga je tožnik v celoti izpolnil, toženec pa ne, je utemeljen zahtevek za opravo razpolagalnega posla.
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožnik zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Zato je potrebno v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - javno dobro
Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Razmejitev med javnim dobrim in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.
Lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču določa 44. člen ZVEtL-1, ki v prvem odstavku postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna lastnina lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Tretji in četrti odstavek navedenega člena prepovedujeta poseganje sodišča v pravice oseb, ki so na zatrjevanem pripadajočem zemljišču pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Takšen ugovor je v postopku na prvi stopnji podala pritožnica, torej da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi sodbe sodišča oziroma na podlagi pravnega posla.
Sodišče je dokončno odločilo, s sklepom z dne 7. 7. 2017 in dopolnilnim sklepom z dne 16. 5. 2018. V sklepu z dne 7. 7. 2017 je sklenilo, da bo o skupnih stroških postopka izdalo poseben sklep. Tako se izkaže, da so priglašeni stroški pravočasni, saj je bilo odločanje sodišča odloženo. V takih okoliščinah pa ni mogoče trditi, da je predlagateljica bila prekludirana, ko je priglasila stroške skupaj s pripravljalno vlogo. Da stranki vložita še eno vlogo, pa sta bili na zadnjem naroku pozvani.
Preklic je dopusten le iz kogentno določenih razlogov, med katerim je tudi preklic zaradi darovalčeve premoženjske stiske (539. člen) in preklic zaradi hude nehvaležnosti (540. člen).
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - namen ZVEtL - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - upravni akt - gradnja stavbe - namen uporabe
Obseg zemljišča, namenjenega za redno rabo stavbe, je treba presojati tudi z zgodovinskega vidika, in sicer po urbanističnih merilih v času gradnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno povzelo izvedenkino mnenje, da je v času izgradnje stavba predstavljala vrtno zasnovo, za katero je bilo v takratnem času značilno, da so si vir oskrbe priskrbeli na pripadajočem zemljišču, zaradi česar je bilo to tudi relativno obsežno. Pri tem je potrebno izpostaviti dejstvo, da se stavba po zasnovi ni nahajala v starem strnjenem mestnem jedru, temveč na njegovem obrobju, kot je prepričljivo pojasnila izvedenka. Poleg tega se po določbah ZVEtL-1, ki izrecno napotuje na preteklo urejenost zemljišča, ugotavljajo pravice, pridobljene v preteklosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00021270
ZZZDR člen 52. ZPP člen 243.
skupno premoženje zakoncev - upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - soglasje zakonca - vrnitev premoženja v zapuščinsko maso - sposobnost za razsojanje - dokaz z izvedencem
V primerih, ko eden od zakoncev s premoženjem upravlja oziroma razpolaga brez soglasja drugega zakonca, lahko prikrajšani zakonec, če se ne strinja s porabo skupnih sredstev, zahteva plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Do enakega zahtevka so po njegovi smrti upravičeni tudi njegovi dediči, pri čemer so oni tisti, ki dokazujejo, da je bil denar porabljen nedopustno. V konkretnem primeru je bilo zato trditveno in dokazno breme, da je toženec s skupnim premoženjem nedopustno razpolagal in je zato denarni znesek v višini prikrajšanja dolžan vrniti v zapuščino, na tožniku.
pritožba zoper sklep višjega sodišča - nedovoljena pritožba - revizija - nedovoljena revizija - vrednost izpodbijanega dela sodbe - postulacijska sposobnost
Pritožba zoper sklep višjega sodišča ni dopustna, saj gre za sklep, zoper katerega ni predvidena pritožba po ZPP. Tudi če bi vlogo tožene stranke obravnavali kot revizijo, tudi ta ni dovoljena, ker ni vložena po odvetniku in ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000,00 EUR. Poleg tega je prepozna.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - poškodba glave - posledice škodnega dogodka
Sodišče je pravilno izhajalo iz razmejitve med tistim zmanjšanjem življenjske aktivnosti, ki je tožniku nastalo kot posledica škodnega dogodka (prometne nesreče), in med tistim, ki je bilo pri tožniku kot posledica predhodnih okvar zdravja prisotno že pred samim škodnim dogodkom, ter pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine le za tisto zmanjšanje življenjske aktivnosti (in s tem povezane duševne bolečine), ki je posledica prometne nesreče, ne pa posledica kapi.
Tožeča stranka je svojo terjatev obrazložila po posameznih postavkah, tožena stranka pa teh zatrjevanih dejstev ni prerekala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo brez kritične presoje, ampak je le sledilo določbam ZPP, ki jih je pravilno uporabilo.
Med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR ter da prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru tudi ni (bilo) mogoče govoriti o preklicu darila v smislu 540. člena OZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost dela zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (v skupni višini 29.081,09 EUR) in pri tem izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega.
Vrhovno sodišče je v letu 1987 sprejelo pravno mnenje, kjer je zapisalo, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako pomemben, da preide v pravno podlago (kavzo) pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa je pridobil možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.
V zadevi II Ips 218/2017 je Vrhovno sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse, ki je temeljila na gornjem mnenju.
Poznejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj. v sklenitveni fazi), obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, s tem pa tudi ne do utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev danega na podlagi kondikcije. Povedano še drugače, odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021849
OZ člen 569, 569/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - pravna podlaga za plačilo - trdtiveno in dokazno breme - dokazna ocena
V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tisti, ki je tožencu posodil 15.000,00 EUR zaradi dokapitalizacije družbe. Ker toženec ni dokazal obstoja dogovora, da bo družba (in ne on) tista, ki bo vrnila posojilo Z. Š., sam pa posojila tožniku tudi ni vrnil, je zahtevek tožnika na vrnitev posojila utemeljen na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00025424
ZPP člen 8. ZZZDR člen 51, 51/2.
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - skupno premoženje - posebno premoženje - ponovno odločanje - ugoditev reviziji - prepričljiva dokazna ocena - začetek gradnje objekta - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - darilo enemu od zakoncev - stroški revizijskega postopka
Tožnik je sicer dokazal prejem odškodnine v letu 1997 ter podarjen denar s strani očeta, ne pa tudi, da je ta sredstva porabil za nakup parcel in gradnjo zidanice. Zato ne gre za njegovo posebno premoženje, temveč za skupno premoženje obeh zakoncev.
Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka.
skupno premoženje - skupna terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino - večvrednost nepremičnine - vlaganje zakoncev v premoženje tretje osebe - vlaganje zakoncev v nepremičnino tretjega - vlaganje zakoncev v nepremičnino v času njune zakonske zveze - prispevek zakonca - domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - trditveno in dokazno breme - domneva priznanja dejstev - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
Kot prispevka tožnika k vlaganjem ni mogoče opredeliti le njegovega fizičnega dela, temveč je potrebno upoštevati tudi njegov finančni prispevek. Tožnikovega prispevka tudi ni mogoče obravnavati neodvisno od prispevka prve toženke. Ker slednja ni trdila, da je razpolagala s posebnim premoženjem, so bila namreč vsa dela in plačila bivših zakoncev opravljena v breme skupnega premoženja, ne glede na to, kdo jih je izvedel in s čigavega računa jih je plačal.
Trditveno in dokazno breme sta ločena. Da stranka prepreči domnevo priznanja dejstev, ki jih navaja nasprotna stranka, jim mora obrazloženo nasprotovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ta dolžnost sodi v njeno trditveno breme, z njeno izpolnitvijo pa stranka ustvari potrebo po dokaznem postopku, v katerem sodišče izvaja, primerja in sooča različne dokaze ter si na ta način oblikuje spoznanje o resničnosti (pravno pomembnih) trditev pravdnih strank. Nenasprotovanje vsebini posameznega dokaza pa ne ustvarja domneve priznanja navedb nasprotne stranke, kakor tudi ne priznanja verodostojnosti izvedenega dokaza. Kljub temu, da tožnik ni ugovarjal izpovedbama tožencev, je zato sodišče prve stopnje smelo ugotoviti dejansko stanje, ki ni skladno z njuno vsebino.
Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/2, 8.
nadurno delo - nadure - delo preko polnega delovnega časa - razporejanje delovnega časa
Res je toženka v odgovoru na tožbo nasprotovala tožnikovemu izračunu, vendar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je šlo za "nekonkretiziran ugovor". Toženka ni računsko obrazložila, zakaj tožnikov izračun dodatka v višini 3,51 EUR ni pravilen. Prav tako ni navedla, koliko naj bi znašal pravilen izračun. Se pa je sklicevala na Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. Skladno s to Uredbo (drugi odstavek 6. člena in 8. člen) je sodišče prve stopnje preizkusilo pravilnost tožnikovega izračuna in ugotovilo, da je izračun pravilen, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče.
delniška družba - odpoklic člana uprave - odpoklic predsednika uprave - nadzorni svet - hujša kršitev obveznosti - potek mandata - odpravnina - sklep nadzornega sveta - neveljavnost sklepa nadzornega sveta - utemeljeni razlogi za odpoklic
Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo. Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam.
Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano.
Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru, ko zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, odvzem premoženja nezakonitega izvora ni več mogoč, ne pa tudi v primeru, ko okoliščine, ki onemogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora, nastanejo pred vložitvijo tožbe, tako kot v tej zadevi.