ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3, 44/4. ZPP člen 354, 355. ZZ člen 62. ZZDej člen 92.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravna podlaga odločanja - merila (kriteriji) za odmero - zelenica - skupno pripadajoče zemljišče - skupna lastnina - zakonska domneva - izpodbojna zakonska domneva - vprašanje lastništva - lastništvo nepremičnine - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - izjema - pravica do pritožbe
Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora nasprotne udeleženke z vidika varstva premoženjsko pravnih interesov. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi Zakona o zavodih in Zakona o zdravstveni dejavnosti ter vknjižbenega dovoljenja z dne 13. 5. 1993, na podlagi katerih se je pri prvotni parceli 656/29 vknjižila lastninska pravica njej v korist.
ZVETL-1 v prvem odstavku 44. člena postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna last lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva pa je izpodbojna. Prav to je s svojim ugovorom storila nasprotna udeleženka. Tretji in četrti odstavek 44. člena ZVEtL-1 sodišču ne dopuščata posega v lastninsko pravico tretjih oseb, če je bila ta na zatrjevanih pripadajočih zemljiščih pridobljena na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa.
Zakon o zavodih je v prehodnih in končnih določbah (62. člen in nasl.) določil lastninjenje premoženja, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju delovnih organizacij, med drugih tudi zdravstvenih, ter je lastninsko pravico podelil ustanovitelju organizacije. Zakon o zdravstveni dejavnosti pa je v prehodnih in končnih določbah (92. člen in nasl.) določil, da premoženje javnih zavodov, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, kot lastnina preide na Republiko Slovenijo, ta pa lahko pravice ustanovitelja prenese na širšo lokalno skupnost.
Od presoje utemeljenosti ugovora, ali je nasprotna udeleženka lastnica sporne parcele na podlagi navedenih zakonov, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVETL-1, od tega pa odločitev sodišča, komu bo sporna parcela pripadla.
Glede na to, da vprašanje lastninske pravice nasprotne udeleženke predstavlja samostojno in sklenjeno pravno celoto, katere sodišče prve stopnje v prvem postopku ni obravnavalo, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe.
spolna zloraba slabotne osebe - zakonski znak kaznivega dejanja - duševna motnja - duševna prizadetost - duševna manjrazvitost - spolno življenje - pravica odločanja o spolnem življenju
Oškodovanka, katere duševno stanje je sicer lažje okrnjeno, ustrezno razume pomen spolne nedotakljivosti, se v vsakdanjih življenjskih situacijah zna postaviti zase in je (primerno svojemu intelektualnemu primanjkljaju) tudi sposobna sprejemati odločitve. Zgolj na podlagi okoliščin, da je lažje duševno manjrazvita, osebnostno preprostejša in na nivoju 9-12 letnega otroka, še ni mogoče sprejeti zaključka, da se obtožencu prav iz tega razloga v času obravnavanega dogodka ni mogla upreti, kot to zaključuje sodišče prve stopnje in kar je bistveni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00022103
ZNP člen 35, 35/5, 37, 104. ZPP člen 155, 184. ZDen člen 71. Odvetniška tarifa (2003) tarifna številka 18, 18-1, 22.
vrnitev zaplenjenega premoženja - sprememba predloga v nepravdnem postopku - predujem za izvedbo dokaza z izvedencem - plačilo predujma za izvedbo dokaza - stroški postopka - stroški nepravdnega postopka - potrebni stroški - odvetniška tarifa
Poudarek v nepravdnem postopku ni na predlogu, ampak na ureditvi razmerja med prizadetimi osebami. Navedeno pomeni, da tudi če predlagatelji predloga v konkretni zadevi ne bi spremenili, to ne bi bila ovira za odločitev, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo, oziroma ne bi bil razlog za zavrnitev prvotnega predloga.
Plačilo predujma pomeni zgolj založitev stroška za izvedbo dokaza s strani ene stranke (udeleženca). Kot tako nima nobenega vpliva ne na to, katera stranka (udeleženec) bo ta strošek dejansko nosila na koncu, niti ni možno takšnega plačila upoštevati kot (delnega) plačila stroškov postopkov, ki jih je dolžna na koncu postopka ena stranka (udeleženec) povrniti drugi.
Glede na 104. člen ZNP je povračilo skupnega zneska stroškov, do katerega so predlagatelji upravičeni, med posamezne udeležence razdeljeno ob upoštevanju razmerja parcel, ki jih je posamezen od njih (na podlagi odločb izdanih v tej nepravdni zadevi) dolžan vrniti predlagateljem oziroma zanje plačati odškodnino.
Prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja je dopustna le do pravnomočno končanega postopka pred drugim pristojnim organom (drugi odstavek 208. člena ZPP). V skladu s teorijo in ustaljeno sodno prakso vložitev izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju ne predstavlja razloga za prekinitev postopka. Enako velja za vložitev ustavne pritožbe. Ker je bilo o veljavnosti oporoke že pravnomočno odločeno, vložitev ustavne pritožbe ne more biti razlog za prekinitev postopka.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - veljavnost pogodbe - nadaljevanje postopka - izredno pravno sredstvo - pravica do sojenja v razumnem roku brez nepotrebnega odlašanja - odreditev prekinitve postopka - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje
Iz povzete zakonske ureditve izhaja, da je treba prekinjeni postopek nadaljevati, če je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju odločeno z učinkom pravnomočnosti. Posledično tudi ni mogoče zahtevati (ponovne) prekinitve postopka, če je bilo proti pravnomočni odločbi, ki je rešila predhodno vprašanje, vloženo izredno pravno sredstvo (to je revizija). Takšno stališče je v sodni praksi enotno sprejeto. Vložitev revizije zoper odločitev pritožbenega sodišča, ki je rešila predhodno vprašanje, ni pravno relevantno dejstvo za prekinitev postopka.
Zakonska dikcija: "ali ko sodišče spozna, da ni več razloga, da bi čakalo na konec postopka", je po presoji pritožbenega sodišča namenjena temu, da se lahko sodišče kljub predhodni prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja vsled spoštovanja načela ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, odloči, da bo predhodno vprašanje rešilo samo in s tem upoštevalo konvencijsko pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00023546
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 2, 2-7, 98, 99, 102. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
kršitev pogodbe - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni razlogi - vrnitev v novo sojenje - odločilna dejstva - zmotna uporaba materialnega prava
Kako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bilo neupravičenih izdatkov in da je 100 % izdatkov skladnih z veljavnimi predpisi, iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. O tem, kako je tožena stranka (na njej je namreč dokazno breme) dokazala ta odločilna dejstva, v obrazložitvi ni nobenih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe v tem delu pritožbeno sodišče (ponovno) ne more preizkusiti.
obstoj delovnega razmerja - reparacija - zaposlitev pri drugem delodajalcu - reparacija - reintegracija
Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno pri odločanju o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku upoštevati zaposlitev pri drugem delodajalcu.
Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju (ker ni ugotovilo razlogov za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas in ni ugotovilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z 31. 8. 2016 ob poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 8. 2015), ni raziskovalo okoliščin glede možnega trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki tudi v času od 1. 9. 2016 dalje, glede reparacije (priznanja pravic iz naslova delovnega razmerja v času nezakonitega prenehanja) in reintegracije (vrnitve nazaj na delo).
Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pooblaščenec predlagatelja pravice vložiti pritožbo ni imel, saj ni odvetnik in tudi ni izkazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrglo (356. člen v zvezi s 347. členom ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00022034
ZGD-1 člen 263, 265.
odškodninska odgovornost poslovodstva - zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora družbe - poklicna odgovornost - splošni pogoji za zavarovanje - zavarovalna polica - obseg zavarovanja - vsebina pogodbenega določila - klavzula - obseg zavarovalnega kritja - izključitev zavarovalnega kritja - izključitveni razlog za zavarovalno kritje - izključitvena klavzula - razlaga pojma - sporna določila - nejasno določilo - razlaga spornih določil - pogodbena volja strank - skupen namen pogodbenikov - vodstvo družbe - član uprave - odgovornost članov uprave - vodenje poslov družbe - sklenitev kreditne pogodbe - zavarovanec - zavarovana oseba
Drugi odstavek 263. člena ZGD-1 ureja odškodninsko odgovornost članov organov vodenja ali nadzora delniške družbe, torej tudi članov uprave. Določa, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog. Naloga članov uprave je vodenje družbe in vodenje poslov. Vodenje poslov lahko prenesejo na nižje ravni organizacije družbe, pri čemer se v tem primeru odgovornost uprave zoži na ustrezno izbiro delavcev, ki prevzamejo naloge, na to, da imajo delavci ustrezna navodila, pa tudi na nadzor nad opravljanjem prenesenih nalog, ne odgovarja pa za ravnanja sodelavcev, saj ti niso njeni izpolnitveni pomočniki.
Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko tožnik zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Zato je potrebno v obravnavani zadevi o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, torej skladno z uspehom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00021937
ZPP člen 7, 8, 262, 262/2. OZ člen 15, 52, 58. SPZ člen 49.
dokazna ocena - prosta dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - izostanek stranke z naroka - prodajna pogodba za nepremičnino - soglasje volj - vsebina dogovora - ustna pogodba - realizirana prodajna pogodba - načelo afirmacije pogodb - obličnost pogodbe - veljavnost pogodbe - zavezovalni pravni posel - razpolagalni pravni posel - izročitev v last in posest
Sodišče prve stopnje se je v skladu z metodološkim napotkom iz drugega odstavka 262. člena ZPP opredelilo do pomena toženčevega izostanka. Glede na izvedeni dokazni postopek in ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje zaključilo, da trditve tožnika o neobstoju ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe niso resnične. S tem ni prevalilo dokaznega bremena na toženca, kot ta to zmotno meni v pritožbi, ampak je le ugotovilo, da je dejstva o sklenitvi prodajne pogodbe uspelo dokazati tožniku, tožencu pa jih ni uspelo ovreči.
Med tožnikom in tožencem je prišlo do dogovora o nakupu stanovanja. Pogodba je vsebovala dogovor o vseh bistvenih sestavinah, to je o ceni in predmetu prodaje, ter je bila realizirana na podlagi načela afirmacije pravnih poslov, zato pomanjkanje obličnosti dogovora, torej pisnosti pogodbe, ni vplivalo na njeno veljavnost. Ker sta pravdni stranki veljavno sklenili zavezovalni posel, ki ga je tožnik v celoti izpolnil, toženec pa ne, je utemeljen zahtevek za opravo razpolagalnega posla.
Zaradi preklica soglasja za bivanje je toženkina pravica brezplačnega bivanja v tožnikovi stanovanjski hiši prenehala. To velja v vsakem primeru, tudi če bi bilo med strankama dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje, saj ga je toženec pisno odpovedal s pozivom z dne 10. 9. 2018.
zasebni zavod - izključitev ustanovitelja zavoda - sklep o izključitvi - ponovno odločanje o isti stvari - pravica do izjave - kontradiktornost postopka
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v sklepu IV Cpg 455/2018 z dne 18. 7. 2018 ugotovilo, da je bil pri odločanju o predlogu predlagatelja za vpis izključitve ustanovitelja A. A. iz subjekta vpisa vzpostavljen kontradiktorni postopek po 31. členu ZSReg že v postopku pred registrskim sodiščem, da se je A. A. kot udeleženec postopka opredelil do predloga predlagatelja, da pa v pritožbenem postopku ni odgovoril na pritožbo ter se ni izjasnil o vsebini pritožbenih razlogov. A. A. je torej imel možnost opredeliti se do pritožbenih navedb predlagatelja v navedenem postopku, vendar te možnosti ni izkoristil.
Skladno z razpravnim načelom je sodišče v pravdnem postopku vezano na dokazno ponudbo pravdnih strank (7. člen ZPP). Neumesten je zato pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo toženke in priče D. S., saj toženka izvedbe teh dokazov ni predlagala. Poleg tega se brez opravičila ni odzvala niti vabilu na glavno obravnavo, s čimer je sama onemogočila svoje zaslišanje.
napredovanje v višji plačni razred - plačilo razlike plače - zavrženje tožbe
Zmotno je stališče pritožbe, da naj bi šlo v tem sporu za (čisto) denarno terjatev, ter da bi zato tožnik v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR-1 terjatev lahko uveljavljal neposredno pred sodiščem, ne glede na rok iz 25. člena ZJU. Ne gre namreč za denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR-1, saj tožnik s tožbo ne zahteva po višini opredeljenega denarnega zneska, ki bi bil po temelju nesporen, temveč zahteva ugotovitev, da je upravičen do napredovanja za dva plačna razreda ter izplačilo razlik v plači ob upoštevanju napredovanja za dva plačna razreda.
Tudi ne drži, da je tožnik upravičen do napredovanja že zgolj na podlagi predpisov, ter da tega ni potrebno posebej uveljavljati. Sodišče ne more v delovnem sporu samo "napredovati" delavca v višji plačni razred, ampak presoja zakonitost odločitve delodajalca o napredovanju, ki jo mora delavec pravočasno izpodbijati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021849
OZ člen 569, 569/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
kršitev pravice do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - posojilna pogodba - vračilo posojila - pravna podlaga za plačilo - trdtiveno in dokazno breme - dokazna ocena
V postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tisti, ki je tožencu posodil 15.000,00 EUR zaradi dokapitalizacije družbe. Ker toženec ni dokazal obstoja dogovora, da bo družba (in ne on) tista, ki bo vrnila posojilo Z. Š., sam pa posojila tožniku tudi ni vrnil, je zahtevek tožnika na vrnitev posojila utemeljen na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izročeni denar ni predstavljal posojila, saj je med pravdnima strankama manjkalo soglasje volj o tem, da bo toženka po določenem času tožniku vrnila enak znesek denarja. Pravno poslovno razmerje, ki je obstajalo med pravdnima strankama v času izročitve denarja za ustanovitev družbe, je bilo po svoji vsebini družbena pogodba.
Med pravdnima strankama ni obstajala taka skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena ZZZDR ter da prekinitev zveze ne nasprotuje morali, zato v konkretnem primeru tudi ni (bilo) mogoče govoriti o preklicu darila v smislu 540. člena OZ. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tako presojalo utemeljenost dela zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno (v skupni višini 29.081,09 EUR) in pri tem izhajalo iz 190. člena OZ, ki dolžnost vrnitve nalaga tistemu, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega.
Vrhovno sodišče je v letu 1987 sprejelo pravno mnenje, kjer je zapisalo, da je nagib pri darilni pogodbi lahko tako pomemben, da preide v pravno podlago (kavzo) pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa je pridobil možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.
V zadevi II Ips 218/2017 je Vrhovno sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse, ki je temeljila na gornjem mnenju.
Poznejši odpad pogodbene podlage (kavze), ki je v trenutku, ko je bila pogodba sklenjena (tj. v sklenitveni fazi), obstajala in ni bila nedopustna, ter je obstajala tudi v izpolnitveni fazi, ne more privesti do naknadnega prenehanja veljavnosti (ničnosti) pogodbe, s tem pa tudi ne do utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev danega na podlagi kondikcije. Povedano še drugače, odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00021933
OZ člen 75, 131, 131/1, 768. ZOdv člen 12.
odškodninska odgovornost odvetnika - mandatno razmerje med stranko in odvetnikom - pravno svetovanje - pooblastilno razmerje - protipravnost ravnanja - prenehanje mandatnega razmerja - trajanje mandata - odpoved pooblastila - vzročna zveza - kršitev mandatne pogodbe - zastaranje odškodninske terjatve iz kršitve mandatne pogodbe
Kadar je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, mora slednjega na to opozoriti in zahtevati nova navodila. Odvetnik je ravnal korektno, ko je tožnici predstavil svoje stališče glede zastaranja odškodninskega zahtevka, nato pa je prišlo do njunega razhoda, prevzema dokumentacije in odpovedi (oziroma morebiti preklica) pooblastilnega razmerja. V skladu z 12. členom Zakona o odvetništvu lahko stranka pooblastilo v vsakem času prekliče, odvetnik pa ga lahko ob vsakem času odpove, zato takšnega ravnanja tudi ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ker pooblastilnega razmerja torej ni bilo več, odvetnikova nevložitev tožbe zoper odvetnico B. in odgovornostno zavarovalnico ne predstavlja kršitve dolžnosti iz mandatne pogodbe ali pravil odvetniške stroke oziroma etike.