začasni zastopnik - nagrada zakonitega zastopnika - stroški začasnega zastopnika - pravdni strošek - predlog za postavitev začasnega zastopnika - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - plačilo storitev brezplačne pravne pomoči
Sodišče začasnega zastopnika ne more postaviti po uradni dolžnosti, v obravnavani zadevi pa odvetnica (začasna zastopnica) tudi ne izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, zato ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 17. člena ZOdv.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STVARNO PRAVO
VSL00022102
ZTLR člen 28, 28/2, 72, 72/1, 72/2. SPZ člen 43, 43/2. ZPP člen 8, 163, 236a, 286b. ODZ paragraf 1500.
priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - izredno priposestvovanje - dobroverna posest - redno priposestvovanje - zakonita in dobroverna posest - priposestvovalna doba - opravičljiva zmota priposestvovalca - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - dokazno breme - dobra vera - javno dobro - pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - izvedba dokaza z ogledom - pisna izjava priče - raziskovalna dolžnost - zemljiškoknjižno stanje - zaupanje v zemljiško knjigo - pravica do izbire odvetnika - prosta izbira odvetnika - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - zloraba pravice - stroški postopka
Zgolj dolgotrajna uporaba za priposestvovanje ne zadostuje. Posestnik mora na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno sklepati, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice.
Pridobitelj mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima določeno raziskovalno dolžnost. Ta navadno zahteva, da se pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Če posest ni jasno vidna, raziskovalna dolžnost ne obstaja in se tretji lahko zanaša zgolj na zemljiško knjigo.
Glede na načelo proste izbire odvetnika se priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja, razen če sodišče ugotovi, da je izbira nerazumna ali gre za zlorabo.
dedna pravica - ustanovitev dedne pravice - smrt dediča - smrt dediča po uvedbi dedovanja in pred izdajo sklepa o dedovanju - določitev dednih deležev
ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, pa je kasneje umrl. Z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, poleg tega pa je treba dedičem umrlih dedičev omogočiti sodelovanje v zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je potem, ko je bilo znano, kdo so dediči po zapustničinem možu, ki je umrl kasneje kot zapustnica, in kakšni so njihovi dedni deleži, ta dejstva upoštevalo pri določitvi dednih deležev dedičev, ki sta bila ob izdaji sklepa o dedovanju še živa.
delniška družba - odpoklic člana uprave - odpoklic predsednika uprave - nadzorni svet - hujša kršitev obveznosti - potek mandata - odpravnina - sklep nadzornega sveta - neveljavnost sklepa nadzornega sveta - utemeljeni razlogi za odpoklic
Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ali predsednika zaradi neutemeljenih razlogov, učinke ničnosti iz razlogov pravne varnosti omejiti. Odpoklic je zato veljaven, dokler njegova njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. Posledica tega pravila je v tem, da se štetje mandata, za katerega je član uprave oziroma predsednik opravljal funkcijo, ne ustavi med trajanjem sodnega spora o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, in v tem, da novi (nadomestni) član uprave lahko v vmesnem času veljavno opravlja funkcijo. Povedano drugače, tožnika se v konkretnem primeru, ko bi njun mandat po lastnih in neprerekanih navedbah v vsakem primeru, če ne bi bilo spornega odpoklica, potekel v času trajanja postopka na prvi stopnji sojenja (dne 20. 8. 2017), v družbo ne moreta reintegrirati in tudi ne moreta uspešno nasprotovati imenovanju drugega predsednika uprave, ki nenazadnje niti ni bil stranka te pravde.
Delež izpolnitve zahtevka in delež pripoznave zahtevka predstavljata delež tožnikovega uspeha v pravdi, ki je relevanten za odmero stroškov postopka po drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede ustavitve postopka zaradi umika tožbe za plačilo 0,34 EUR pa je relevanten tretji odstavek 154. člena ZPP, saj gre le za sorazmerno majhen del zahtevka, s katerim tožnik ni uspel. Tožnikov uspeh je tako skoraj 100 %. Zato mu je sodišče pravilno priznalo stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP), v skladu z določili Odvetniške tarife.
Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, do česar pri projektu XFS sploh ni prišlo. Tožeča stranka namreč projekta XFS nikoli ni izvedla, zato zaključek, da je bila tožeča stranka nosilec know-howa tega projekta v konkretnih okoliščinah (ko ideja ni bila realizirana, razen nekaj diagramov za internet) ni mogoč.
Zaradi preklica soglasja za bivanje je toženkina pravica brezplačnega bivanja v tožnikovi stanovanjski hiši prenehala. To velja v vsakem primeru, tudi če bi bilo med strankama dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje, saj ga je toženec pisno odpovedal s pozivom z dne 10. 9. 2018.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00021930
ZPP člen 7, 7/1, 7/2, 8. OZ člen 642, 642/1.
dogovor o ceni - fiksna cena - podjemna pogodba - navedba dejstev - ugotavljanje dejstev - zatrjevanje in dokazovanje pomembnih okoliščin
Tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka „svoje storitve zaračunavala po višji ceni kot dogovorjeno“, kar pa ne zadošča, saj bi morala za to, da lahko sodišče presoja relevantnost njene obrambe, navesti vsa dejstva v zvezi z dogovorom o ceni storitve. Posledično pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo v potrditev njenih trditev zaslišati B. B., kot direktorja tožene stranke v času nastanka spora. V informativne namene se dokazi pred pravdnim sodiščem ne izvajajo. Če B. B. ve, kakšna fiksna cena je bila dogovorjena, bi to lahko navedla tudi sama tožena stranka. Šele v takem primeru pa bi bilo treba tudi izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič in sicer A. A., ki ga je predlagala tožeča stranka in B. B., ki ga je predlagala tožena stranka. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, saj pritožnica spregleda pomen navajanja relevantnih dejstev. Dokazujejo se namreč zatrjevana dejstva. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, samo v primerih, ki so določeni v drugem odstavku 7. člena ZPP; za take situacije pa v konkretnem primeru ni šlo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da je moral pred izrednimi naročili pridobiti soglasje uprave zaradi kontrole nad zalogami blaga, težave pa so bile tudi v komunikaciji med tožnikom in obema zakonitima zastopnikoma, ki so se stopnjevale tekom leta).
OZ člen 639. ZPP člen 360, 360/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - odprava napak - trditveno in dokazno breme - listinski dokaz - zavrnitev dokaznih predlogov - manjkajoča trditvena podlaga
Glede na listinsko dokumentacijo, katere vsebino ali verodostojnost tožeča stranka ni prerekala in iz katere izhaja, da je imelo delo, ki ga je tožeča stranka opravila 20. 9. 2017 napake, k odpravi katerih se je tožeča stranka zavezala s podpisom Zapisnika, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje več prič. Ključno vprašanje je namreč, ali je tožeča stranka napake odpravila. Tega pa tožeča stranka ni trdila, temveč je kljub listinskim dokazom, ki obstoj napak dokazujejo vztrajala, da je 20. 9. 2017 delo v celoti izvedla v skladu z naročilom. Predlagani dokazi pa ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev. Zgolj pavšalno zatrjevanje tožeče stranke, da je dela v celoti izvedla, kljub dokaznim listinam, ki dokazujejo nasprotno in katerih verodostojnost tožeča stranka ni prerekala, za izvedbo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem prič v konkretnih okoliščinah ne zadošča.
vročanje - napačno ugotovljeno dejansko stanje - poziv k dopolnitvi tožbe - pravočasna dopolnitev tožbe - nepravilno zavrženje tožbe - odločitev o stroških pravdnega postopka
Ugotovitev sodišča glede datuma vročitve pozivnega sklepa za dopolnitev tožbe ne zdrži že z vidika logičnega časovnega zaporedja. Zaključek o prepozni dopolnitvi tožbe pa je glede na podatke vročilnice napačen tudi, če gre v obrazložitvi sklepa zgolj za pisno napako glede meseca vročitve pozivnega sklepa.
pravni interes za pritožbo - pravica do pritožbe - konkretna pravna korist
Pritožnik zatrjuje, da ima pravni interes, da sodišče odloči o njegovem predlogu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugodilo upnikovemu ugovoru in plačilni nalog razveljavilo in ugotovilo, da taksna obveznost ni nastala, prav tako pa je bilo o njegovi pritožbi zoper sklep z dne 30. 11. 2018, na katero se nanaša razveljavljeni plačilni nalog, že odločeno, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da upnik za pritožbo nima pravnega interesa. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji pritožba, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist, pritožnik pa, glede na prej navedeno, takšne koristi ne more imeti. Zato je sodišče prve stopnje pritožbo utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00021551
ZZVZZ člen 87. ZVZD-1 člen 5, 38. ZPP člen 5, 7. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 109, 111.
regresni zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje - stroški zdravljenja - poškodba delavca pri delu - odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev - sklepčnost tožbe - sklicevanje na priloge - povrnitev škode
Drži navedba pritožnice, da sta B. V. in M. Ž. izpovedala, da je bil viličar, s katerim je kritičnega dne upravljal M. Ž., opremljen z zvočnim signalom in opozorilno lučko. Vendar je trditve v zvezi s tem tožena stranka podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje se zato do teh izpovedb ni bilo dolžno opredeljevati. Zgolj pripomniti velja, da tudi če bi bile te navedbe resnične, B. V. ne bi bilo mogoče očitati soprispevka k nezgodi, saj je slednji izpovedal (pritožnica pa tega dela njegove izpovedbe ne problematizira), da piska viličarja zaradi hrupa brusilnice niti ni mogel slišal, opozorilne luči pa ne videti, ker se je viličar nahajal za njegovim hrbtom.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je dejanje storil z direktnim naklepom, posebej motiviranim, da doseže pridobitev velike premoženjske koristi, se dejanja zavedal, ga hotel storiti, na kar kaže dobro premišljen način izvršitve.
Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščino, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obtoženemu potrebno izreči tudi stransko denarno kazen.
Določbe EZ-1 in Akta o metodologiji, ki se nanašajo na oblikovanje cene toplote za daljinsko ogrevanje, se uporabljajo le v primerih, ko distributer toplote opravlja gospodarsko javno službo.
napoved pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - pritožba zoper sklep o umiku napovedi pritožbe - dovoljeni pritožbeni razlogi
Pritožbene navedbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke za odločitev o obravnavani pritožbi niso relevantne, saj ne zadevajo izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan zaradi neplačila sodne takse za napoved pritožbe. Šele, če bi tožena stranka dokazala, da je sodno takso plačala, bi lahko zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo in v njej navajala razloge o neutemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma nepravilnosti/nezakonitosti sodbe, izdane v sporu med pravdnima strankama.
zemljiška knjiga - vpogled v zbirko listin - prepis listine - upravičen interes
Splošna navedba stranke, da potrebuje listine "ki se nanašajo na vpis pravic L. J. in J. J., ker jih kot ključni dokaz potrebuje zaradi "vložitve predloga za obnovo postopka med njim in L. J. zaradi plačila uporabnine" kakšne relevantne povzave med vsebino listin in navedbami v postopku ne izkazuje.
Res je sicer, kar ne ugotavlja le pritožnik, pač pa tudi prvostopenjsko sodišče, da so se izpovedbe oškodovanca tekom postopka spreminjale, vendar pa je prvo sodišče obenem tudi s tehtno argumentacijo, upoštevaje oškodovančeve osebne okoliščine (oškodovanec je bil večkrat obravnavan na policiji in v podobnih okoliščinah, sam je na glavni obravnavi 4. 9. 2018 pojasnil, da se mu je v preteklosti dogajalo veliko stvari, imel pa je tudi težave z drogo in alkoholom, ne gre pa spregledati, da je od obravnavanega dogodka minilo že več kot 5 let), zavzelo pravilno stališče, da mu gre verjeti.
ZPP člen 7, 7/1, 213, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8.
neizvedba predlaganega dokaza - kršitev načela konktradiktornosti - ocena dokaza - substanciranje dokazov - razlog za zavrnitev dokaza - dokazi pomembni za odločitev
Tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj bi lahko bila odločitev drugačna, če bi sodišče predlagani dokaz z zaslišanjem strank in prič izvedlo, tudi sicer pa spregleda, da dokaznega predloga za zaslišanje v postopku na prvi stopnji ni substancirala. Ni namreč pojasnila, o čem naj bi stranke in priče izpovedale, dokaznega predloga pa ni substancirala niti na naroku. Takemu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Dokazni predlog mora biti oprt na konkretne trditve. Če tožena stranka trdi, da je izstavljeni račun ustno zavrnila, potem bi morala konkretno navesti, kdaj ga je zavrnila in komu ga je zavrnila. Zgolj posplošena navedba o ustni zavrnitvi ne more zadostovati, niti ne more biti podlaga za izvedbo dokaza z zaslišanjem.
Inkriminirana je preslepitev drugega, do katere lahko pride pri sklenitvi pogodbe ali pri izvajanju pogodbe kot dvostranskega pravnega posla.
V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vsa ravnanja, ki se očitajo obdolžencu v okviru preslepitvenega ravnanja nastopila šele po sklenitvi posla, torej ob izvajanju posla.