odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljenost odpovednega razloga - sprememba delodajalca - prevzem
Delavci, ki z ozirom na določbo 73. člena ZDR preidejo od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika, uživajo posebno varstvo pred spremembo njihovih pravic in obveznosti pri delodajalcu prevzemniku glede na dogovorjene pravice in obveznosti pri delodajalcu prenosniku. Ker je med te delavce spadal tudi tožnik, tožena stranka varovalnih določb ni mogla obiti s tem, da mu je po predhodnih neuspelih dogovarjanjih o znižanju njegove plače, podala dve redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi pavšalnega zatrjevanja o reorganizaciji.
Dejstvo, da delavec ne pristane na znižanje plače, ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočal nadaljevanje dela.
Zastavna pravica je akcesorna pravica zato je obstoj terjatve pogoj za obstoj zastavne pravice. Ko terjatev preneha, preneha tudi zastavna pravica. Vendar terjatev z zastaranjem ne preneha, ampak preneha le iztožljivost terjatve. Terjatev postane naturalna, obstoji še naprej, zahtevek pa se lahko uveljavlja le glede tistega dela, ki nudi tudi stvarnopravno varstvo. Uveljavlja se lahko le še stvarnopravna pravica - hipoteka.
Hipoteka preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige. Izbris iz zemljiške knjige je mogoče zahtevati na podlagi določenih pravnih dejstev. ZZK iz leta 1995 je res v 138. členu določal, da se, ne glede na določbe o izbrisu starih hipotek v členih od 105. do 108., po uradni dolžnosti vknjiži izbris hipotek starejših od 25 let. Ta določba je bila umeščena v prehodne določbe ZZK in je bila zato prehodne narave. Veljala je le v času veljavnosti ZZK, izbris pa je praviloma opravilo sodišče ob prvem vpisu v zemljiškoknjižni vložek, kjer je vpisana hipoteka. Glede na to, da je tožnikova hipoteka na celotnem vložku še vedno vpisana, do izbrisa na podlagi navedene določbe ni prišlo. Tega izbrisa tudi ne more napraviti pravdno sodišče v tem postopku na podlagi sedaj že neveljavnega ZZK, kar smiselno predlaga prva toženka.
Prva toženka bi lahko na podlagi 138. člena ali 105. in naslednjih členov ZZK, kadarkoli od uveljavitve ZZK predlagala izbris tožnikove hipoteke, pa tega ni storila. Po SPZ pa hipoteka ugasne tudi s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve (to je novost glede na prej veljavni ZTLR). Po uveljavitvi SPZ dne 1.1.2003 bi lahko prva toženka predlagala izbris hipoteke na podlagi navedene določbe, pa tudi tega ni storila. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da hipoteka ni prenehala in da tožnik utemeljeno uveljavlja hipotekarno tožbo.
ZOR člen 279, 313, 400, 279, 313, 400. OZ člen 376, 376.
posojilna pogodba - ne ultra alterum tantum - prepoved obrestovanja obresti
Tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga.
Glede na to, da je tožeča stranka del zamudnih obresti obračunala kot kapitalizirano glavnico, je od navedenih obresti dovoljeno obrestovanje obresti v skladu z 2. odstavkom 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Ustavna odločba namreč v veljavnost 279. člena ZOR-a ne posega. Vendar pa je tudi v teh primerih mogoče zamudne obresti, ki tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo, zahtevati in obračunavati le v skladu z 277. členom ZOR. 2. odstavek 279. člena ZOR namreč določa, da je mogoče zamudne obresti zahtevati le od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek. Odkazuje torej na uporabo 277. člena ZOR. Navedeno pa pomeni, da lahko procesne obresti tečejo le v skladu z zgoraj navedenimi predpisi, torej 376. členom OZ, dokler neplačane obresti ne dosežejo glavnico, to je v konkretnem primeru do zneska 216.538,51 SIT oziroma zdaj 903,60 evrov.
Upnik je dolžan v predlogu za nadaljevanje izvršbe proti delodajalcu natančno opredeliti višino dolžnikove obveznosti. Delodajalec odgovarja le za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni in izplačani po sklepu o izvršbi. Dolžnikov delodajalec je dolžan upniku posredovati podatke o dolžnikovi plači.
Tožnik je pritožbo vložil zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zahtevku po tožbi in po nasprotni tožbi, z odločitvijo o obeh zahtevkih pa je tožnik propadel. Ker je tožnik izpodbijal odločitev prvostopenjskega sodišča tako glede odločitve po tožbi kot glede odločitve po nasprotni tožbi, je dolžan plačati sodno takso tako, kot da bi bilo o vsakem zahtevku odločeno posebej, tj. z dvema sodnima odločbama - torej za vsak zahtevek glede na vrednost spornega predmete (ker gre za pritožbo, dvojno vrednost) ter, ob dejstvu, da taksa ni bila plačana pravočasno, pa tudi dvojne stroške opominjanja.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom razveljavilo izvršilni sklep in tožbo zavrglo, ker je po ugovoru tožene stranke ugotovilo, da se spor nanaša na terjatev, temelječo na pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, s katero sta pogodbeni stranki dogovorili arbitražno reševanje sporov iz te pogodbe. Vendar pa je tožeča stranka navajala, da gre za manjkajoča dela in ne za dela, za katera je bila sklenjena sporna pogodba. Čim pa je tako, tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi in ne na pogodbi.
Četudi pogodba ni (ne bi bila) razdrta, pa ima kupec v primerih iz 47. in 48. člena Konvencije Združenih narodov o pogodbah v mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) pravico do odškodnine, če mu prodajalec ne izpolni svoje pogodbene obveznosti v dodatnem roku (47. člen), kot tudi v primeru, če prodajalec po poteku roka za dobavo na svoje stroške odpravi neizpolnitev svojih obveznosti (48. člen). Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pred uveljavljanjem odškodninskega zahtevka toženi stranki dala dodaten rok za dobavo črpalk, pa te svoje obveznosti tožena stranka doslej še ni izpolnila, ima tožeča stranka pravico do povračila škode, ki ji je zaradi protipogodbenega ravnanja tožene stranke nastala, na podlagi citiranih določil Dunajske konvencije.
Smisel določbe 5. točke 1. odstavka 67. člena ZIZ o pravici do vračila preveč plačanega zneska dolžniku, je namreč odprava napak, do katerih lahko pride v izvršilnem postopku, ko iz različnih razlogov pride do preplačila dolga oziroma do prejema izpolnitve, ki presega terjatev upnika. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj upnica ni prejela več, kot ji je bilo priznano z izvršilnim naslovom.
URS člen 22, 25, 22, 25. ZDR člen 73, 73/1, 103, 108, 73, 73/1, 103, 108. ZDSS-1 člen 40, 40/2, 40/5, 40, 40/2, 40/5.
vzorčni postopek - prekinitev postopka - sprememba delodajalca - sprememba navedbe tožene stranke - sklepi procesnega vodstva - dejanski prevzem delavca - postopek likvidacije - postopek prenehanja delodajalca
Kadar je izveden vzorčni postopek po določbah 40. člena ZDSS-1, sodišče po pravnomočnosti odločbe, izdane v vzorčnem postopku, odloči o zadevah v prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. Pri tem zadostuje, da se sklicuje na pravnomočno odločbo, izdano v vzorčnem postopku, ne da bi obsežno povzemalo njeno obrazložitev. Ureditev t.i. vzorčnega postopka ne pomeni kršitve pravice tožene stranke do enakega varstva pravic, to je kršitve 22. člena Ustave RS oz. nedopustnega posega v osnovne pravice in svoboščine tožene stranke, ki so varovane z Ustavo RS, ker naj bi 40. člen ZDSS-1 pred odločitvijo sodišča o izvedbi vzorčnega postopka in prekinitvijo postopka dajal možnost izjave le tožeči stranki. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oz. zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih), pravice strank do sodelovanja v postopkih pa so v celoti varovane z določbo 2. odstavka 40. člena ZDSS-1, saj se lahko tožniki v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzročni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami.
Če zakon ne dopušča pritožbe zoper sklep o prekinitvi postopka, s tem v ničemer ni kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, čeprav je ureditev v specialnem zakonu (ZDSS-1) drugačna od ureditve pravnih sredstev zoper sklepe o prekinitvi postopka po določbah ZPP (211. člen ZPP). Gre le za sklep procesnega vodstva, s katerim se ne posega v pravice strank v postopku, ker je sicer zagotovljeno sodelovanje strank v vzorčnem postopku.
Uveljavljanje pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, je v nasprotju z določbo 5. odstavka 40. člena ZDSS-1.
V vzorčni zadevi kljub izpovedi direktorja, da naj bi šlo za prevzem delavcev v drugo družbo, sodišču ni bila predložena pogodba o prevzemu, saj takšna pogodba očitno ni bila sklenjena. Bistveno pa je, da je šlo za dejanski prevzem večine delavcev tožene stranke v drugo družbo, vendar ne v skladu z določbo 73. člena ZDR, ampak na način, ki ni bil skladen z zakonom (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri drugi družbi ter izposoja delavcev in njihov prehod nazaj na delo k toženi stranki), zaradi česar so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem iz poslovnega razloga nezakonite.
Pravna oseba ne preneha z dnem vpisa začetka likvidacijskega postopka v register, ampak šele takrat, ko se po končanem postopku likvidacije družba izbriše iz registra. Zato je napačno stališče, da je postopek voden zoper neobstoječo pravno osebo, kljub napaki v uvodu sodbe, kjer ni označeno, da je tožena d.d. v likvidaciji. Uvedba postopka likvidacije ne more za nazaj dokazovati obstoja ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, podane delavcem v preteklem letu, niti nima za posledico prenehanja delovnega razmerja delavcem po samem zakonu, kar velja za likvidacijo po določbah ZGD, pa tudi za sodno likvidacijo. Postopek za prenehanje delodajalca pa lahko predstavlja nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (108. člen ZDR oz. 103. člen ZDR, če gre za sodno likvidacijo).
odškodnina za negmotno škodo - pravična odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - odškodnina za tujo pomoč - določitev višine odškodnine po prostem preudarku
notarski zapis - zapadlost terjatve, ki iz notarskega zapisa ni neposredno razvidna - dokazovanje zapadlosti
Terjatev iz naslova že zapadlih in neplačanih obrokov je vezana na okoliščine, glede katerih je bilo ob sklenitvi notarskega zapisa negotovo, ali bodo nastale in jih je potrebno izkazati na način, kot to določa zakon.
ZOR člen 185, 185/3, 190, 200, 203, 277, 277/1, 394, 185, 185/3, 190, 200, 203, 277, 277/1, 394. ZPP člen 212, 212.
nevarna stvar - zavarovanje civilne odgovornosti - prostovoljno zavarovanje - odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija - tek obresti
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zadosti utrjeno gradbišče v sferi drugotožene stranke in da je značilnost prostora v katerem drugotožena stranka opravlja svojo dejavnosti, tožnik pa je delal po njenih navodilih, bilo za tožnika, ki je vozil tovorno vozilo s priklopnikom nevarna stvar. Tega ne more ovreči niti dejstvo, da se je pri razkladanju del tovora na eni strani zagozdil in ni zdrsel na tla. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik iz kabine tega ni mogel videti in neutrjen teren tudi zato predstavlja za izvajanje razkladanja nevarno stvar. Neutemeljena je tudi pritožbena graja drugotožene stranke, da je bila škoda povzročena s kopenskim motornim vozilom in je tako njena odgovornost v skladu s splošnimi pogoji izključena. Kakor je že bilo ugotovljeno škoda ni bila povzročena s kamionom (motornim vozilom) ampak je škoda na kamionu in negmotno škodo, ki je nastala tožniku povzročil teren na gradbišču, ki je v danih okoliščinah pomenil nevarno stvar katere imetnik je bila v času nezgode drugotožena stranka.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL0023082
KZ člen 154/1, 154/1.
oškodovanec kot tožilec - udeležba na glavni obravnavi - načelo kontradiktornosti - ogroževalni delikt - resnost grožnje -
Glede na določbe 121. člena ZKP in člena 288 ZKP pa lahko zaključimo, da če ima oškodovanec kot tožilec pooblaščenca in ga ni treba zaslišati kot pričo, kar je bila situacija v obravnavani zadevi, saj je bil oškodovanec kot tožilec že zaslišan kot priča, se vabilo za glavno obravnavo pošlje le njegovemu pooblaščencu in je stvar pooblaščenca, da o glavni obravnavi obvesti osebo, ki jo zastopa, kar nadalje pomeni, da navzočnost oškodovanca kot tožilca na glavni obravnavi dne 22.9.2006 ni bila obvezna tako, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Po določbi 10. točke prvega odstavka 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP mora udeleženec v prometni nesreči omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev, če je zapustil mesto prometne nesreče. Šteje se, da je pod vplivom alkohola tudi, če je po prometni nezgodi užival alkohol in tako onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nezgode. Te domneve toženec s pritožbo ni izpodbil, saj sam priznava, da je takoj po nesreči doma užival alkohol, pred tem pa ni storil nič, da bi se ugotovilo, ali je bil v trenutku nastanka prometne nezgode pod vplivom alkohola ali ne.
Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, sodišče zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza.
Šele če je ugotovljena objektivna odgovornost, lahko sodišče na ugovor tožene stranke ugotavlja, ali so podani ekskulpacijski razlogi iz 177. čl. ZOR. Pri tem pa je potrebno izrecno poudariti, da oprostitev odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca mora biti takšna, da je to ravnanje zunaj sfere objektivno odgovornega. V to sfero ne spada oškodovančeva spontana reakcija na nevaren način, ki ga je izzvalo nevarno delovanje.
presojanje stvarne pristojnosti - izrek o nepristojnosti po uradni dolžnosti - ustalitev pristojnosti - trajanje faze predhodnega preizkusa tožbe
Sodišče se torej lahko v fazi predhodnega preizkusa tožbe po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, vendar mora vprašanje pristojnosti presojati glede na tožbene navedbe in ne glede na morebitne kasnejše spremembe tožbe, oziroma morebitna znižanja zahtevka.