stanovanje - pravica do uporabe stanovanja - višina najemnine
Od opredelitve lastništva stanovanja in položaja, ki ga je imela toženka v njem, je odvisen odgovor na sporno vprašanje višine najemnine, ki bi jo morala plačevati toženka oziroma vprašanje utemeljenosti verzijskega zahtevka, ki predstavlja razliko med neprofitno najmenino, ki jo je toženka plačevala, in profitno najemnino oziroma najemnino, ki bi jo tožnik sicer lahko dosegel z oddajo tega stanovanja. Po določilu spremenjenega 2. odst. 150. čl. SZ neprofitna najemnina ne velja za stanovanja v zasebni lasti, razen za v tem določilu izrecno našteta stanovanja. Neprofitna najemnina za ves čas uporabe stanovanja velja le za stanovanja iz 2. odst. 133. čl. SZ, položaj drugih imetnikov pravice uporabe pa je olajšan tako, da jim razliko do profitne najemnine, ki sicer pripada lastniku stanovanja po preteku roka iz 2. odst. 155. čl. ter 1. odst. 156. čl. SZ, krije zavezanec iz 2. odst. 155. čl. SZ.
Pomembno za odločitev v tej zadevi je dejstvo, da sta tožnika dejanska in zemljiškoknjižna solastnika parc.štev. 305/16 k.o. D., da toženec uporablja to parcelo kot pot za dostop do svoje nepremičnine, pri tem pa služnosti kot stvarne pravice na tuji stvari, zaradi katere bi bila tožeča stranka dolžna dopustiti ali trpeti hojo in vožnjo na svoji parceli, tožena stranka nima.
Če je toženec izključil iz soposesti tožnico, ki je solastnica hiše, ima tožnica zahtevek na škodo, ki ji s tem nastaja. Merilo za višino škode je lahko neprofitna stanarina, ki jo tožnica plačuje za stanovanje.
Ker sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali gre za subjektivno ali objektivno spremembo tožbe, izrek pa se glasi le, da se sprememba tožbe dovoli, je bilo treba izpodbijani sklep ravzeljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
preživnina - preživnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da znaša očetov mesečni dohodek med 50.-100.000,00 SIT. Razlika med najnižjim in najvišjim možnim dohodkom je takšno, da sploh ni mogoče šteti, da je sodišče ugotovilo očetove dohodke in s tem njegove možnosti, da prispeva k preživljanju otrok. Obveznost odplačevanja kredita ne vpliva na presojo možnosti staršev, da prispevajo k preživljanju otrok, saj ima preživninska obveznost prednost pred drugimi, pridobitev kredita pa je dispozitivne narave in pomeni za pridobitelja tudi korist. Obremenjenost s kreditom bi bilo upoštevati le, če bi bil ta namenjen prav preživljanju otrok oz. potrebam družine.
SZ člen 13, 13/2, 14, 14/1, 13, 13/2, 14, 14/1. ZSR člen 68, 68/1, 68, 68/1.
razmerje
Ker je toženka v času veljavnosti ZSR zasedla skupni prostor stanovanjske hiše in ga preuredila ter priključila k svojemu stanovanju brez potrebnega dovoljenja stanovanjskega organa, po uveljavitvi SZ pa do pogodbe z ostalimi solastniki tudi ni prišlo, je njeno ravnanje brez pravne podlage in torej nedopustno. Zato je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje in sporni prostor izročiti tožnikom kot solastnikom.
ZOR člen 327, 327. ZNP člen 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177, 168, 169, 170, 171, 172, 173, 174, 175, 176, 177.
sodni depozit - namen - prenehanje obveznosti - predlog
Namen sodnega depozita je prenehanje predlagateljeve obveznosti s tem, da se dolgovana stvar položi pri sodišču za upnika, ne pa zavarovanje drugih terjatev, ki jiih utegne imeti zoper upnika njegov dolžnik - predlagatelj.
ZPP člen 352, 352/1, 352, 352/1. ZOR člen 399, 399/3, 399, 399/3.
zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zamudne obresti - valutna klavzula - tolarska protivrednost
Tožena stranka v postopku pred sodičem prve stopnje ni podala konkretnega dokaznega predloga, torej navedla, katere priče naj bi sodišče zaslišalo. Kot dokaz je namreč predlagala zaslišanje strank in "po potrebi zaslišanje priče". Konkretnega dokaznega predloga ne podaja niti v pritožbi, čeprav ima pravico do predlaganja novih dokazov celo v pritožbi (1. odst. 352. čl. ZPP/77). Zgolj takšna pavšalna graja ugotovljenega dejanskega stanja brez predlaganih konkretnih dokazov ne more biti utemeljena. Za obveznosti, izražene v tuji valuti, se ne uporablja Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, obrestnih mer za obresti na te obveznosti pa tudi ne določa noben predpis. Pravno praznino glede tega je treba zapolniti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbeno obrestno mero (3. odst. 399. čl. ZOR, prim. pravno mnenje občna seja VSS, Poročilo VSS 1/93).
odsotnost z naroka - opravičba - dokazni postopek - izvajanje dokazov
Ker sodišče ni dolžno stranke obveščati o svoji odločitvi v zvezi z njenim opravičilom, prav tako pa ni vezano na predlog stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo, stranka ni upravičena čakati na odločitev sodišča o njenem predlogu za preložitev naroka. Ker tožena stranka niti pritožbi ni priložila nikakršnih dokazil o nenadni bolezni njenega pooblaščenca na dan naroka, pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost postopanja prvostopnega sodišča, ko je narok opravilo v odsotnosti tožene stranke na podlagi 295. člena ZPP. Dokazni postopek se izvaja na glavni obravnavi (primerjaj 298. člen in 300. člen ZPP), stranke pa lahko tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge z navedbo dejstev in predložitvijo oziroma predlaganjem dokazov, vendar je vse navedbe in dokaze v teh vlogah šteti le kot napoved procesnih dejanj stranke, ki jih namerava opraviti na glavni obravnavi (primerjaj tretji odstavek 299. člena ZPP). Tožena stranka bi se z vsebino listin, ki jih je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi, torej lahko seznanila na naroku za glavno obravnavo.
ZPVSR člen 71a, 71a/3. ZSR člen 41, 41/3. ZPP člen 274, 274/1.
ničnost vpisa - rok za vložitev tožbe
Tožbo za ugotovitev ničnosti vpisa je potrebno vložiti v 30 dneh od dneva kot je vložnik izvedel za razloge ničnosti. Če je vložena kasneje se kot prepozna zavrže. Bistveno je, da je vložnik izvedel za razloge ničnosti, ne pa kdaj so bili posamezni sklepi, na katerih je bila izdana listina v nezakonito izvedenem postopku tudi razveljavljeni.
Ker je bila tožeča stranka s svojim ugovorom zoper sklep o izvršbi uspešna in je bil ta v 2. točki izreka, s katerim je bila dovoljena izvršba, razveljavljen in zadeva odstopljena v pravdni postopek, dolžnica nima več interesa za pritožbo zoper ta sklep, ki jo je zato treba zavreči.
Kot izhaja iz povratnice, je bila tožeča stranka na narok za glavno obravnavo za dne 8.1.1999 vabljena z vabilom za spor majhne vrednosti, v katerem je bila med drugim opozorjena, da mora do konca glavne obravnave navesti vsa dejstva in dokaze, ker v pritožbi zoper sodbo ni mogoče navajati novih dejstev in dokazov. Vse razpoložljive dokaze bi torej tožeča stranka skladno z navedenim opozorilom morala predlagati že v postopku na prvi stopnji do konca glavne obravnave. S katerimi dokazi v potrditev svojih tožbenih navedb razpolaga, pa ve le stranka sama, ne pa sodišče.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sta tožnika glede svojega pravnega položaja nedvomno v negotovosti, ko je obstoječa sodna odločba, s katero toženec v upravnem postopku zatrjuje služnostno pravico takšne narave, da iz nje direktno ne izhaja, ali toženec to pravico ima ali ne, pač pa je potrebno glede tega še posebno dokazovanje. Ravno s sklicevanjem na služnost, za katero sicer zatrjuje, da je ne izvršuje in katere ob pravilnem razumevanju služnostne sodbe tudi nima, kot sam ponovno poudarja v pritožbi, pa v upravnem postopku uspe na prvi stopnji, pri čemer dokazuje dvoličnost svojega ravnanja, s tem pa ustvarja tožnikoma pravno nevarnost in negotovost.
V primerih uveljavljanja neveljavnosti pogodbe kot nujni sosporniki na pasivni strani lahko nastopajo samo vse stranke takšne pogodbe skupaj. Pisna privolitev prejšnjega imetnika stanovanjske pravice iz 1. odst. 117. čl. SZ predstavlja enostransko izjavo volje, katere vsebino in posledice določa že sam zakon. To pa pomeni, da za takšno enostransko izjavo volje ne prihajajo v poštev določila ZOR o neveljavnosti pogodb in njihovem izpodbijanju zaradi napak volje, saj so ta upoštevna le pri dvostranskih pravnih poslih.
ZOR člen 173, 174, 174/1, 177, 177/1, 177/2, 173, 174, 174/1, 177, 177/1, 177/2.
nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - višja sila
V obravnavanem primeru je pritožnik opravljal nevarno dejavnost, zato je njegova odgovornost za nastalo škodo objektivna (prim. 173. čl. in 1. odst. 174. čl. ZOR). Za višjo silo gre, kadar je dogodek nepričakovan in neprepričljiv (prim. 1. in 2. odst. 177. čl. ZOR). Glede na ugotovitve prvostopnega sodišča, da se je pritožnik ob ogledu kraja, kjer naj bi štor izkopal, zanimal, ali ne teče na tem delu plinovod, je očitno, da se je pritožnik zavedal možnosti podzemnih instalacij na kraju izkopa. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da za pritožnika, ki opravlja dejavnost izkopov in glede na njegove izkušnje pri tem, obravnavani dogodek ni bil nepričakovan.
Sodišče prve stopnje, ki je namesto zahtevanega plačila tolarskega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, tožniku prisodilo protivrednost DEM z obrestmi kot za vpogledne hranilne vloge v tej valuti, je tožbeni zahtevek prekoračilo. Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku.
KZ člen 25, 256, 256/1, 256/3, 25, 256, 256/1, 256/3.
sostorilstvo - ponarejanje listine
Sodišče prve stopnje je navedlo številne dokaze in podatke, na podlagi katerih je utemeljeno zaključilo, da je obdolženec ravnal kot sostorilec pri storitvi kaznivega dejanja in ne v kakšni drugi obliki udeležbe. Sodišče prve stopnje tudi kršilo določb kazenskega postopka, ker se sodba ne opira na neobstoječe dokaze ali pa nezakonito izvedeno hišno preiskavo.