Izvršilni naslov in sklep o izvršbi govori o tem, da mora dolžnik dopustiti dostop. V nasprotju z namenom ZIZ bi bila razlaga, da je to obveznost izpolnil s tem, da je dostop nekaj časa dopustil, nato pa ga spet onemogočil.
Ker tožena stranka ni odgovorila na tožbo in je bila opozorjena na posledice po 277. čl. ZPP, je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo po 318. čl. ZPP, ker so bili izpolnjeni tudi ostali zahtevani pogoji.
ZOR člen 360, 360/1, 361, 376, 376/1, 376/2, 360, 360/1, 361, 376, 376/1, 376/2.
denarna odškodnina - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok
Po določbi I. odst. 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja. Obseg nastale škode je oškodovancu znan najkasneje ob zaključku zdravljenja. Ob upoštevanju datuma nastanka škode (znan obseg - zaključeno zdravljenje) in datuma vložitve tožbe, je ugotoviti, da je tožnikova terjatev zastarala, prekoračena sta triletni in petletni rok. Dejstvo, da je sodišče v tej zadevi že odločilo z vmesno sodbo o temelju odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo, na samo zastaranje nima vpliva. Sodišče upošteva morebitno zastaranje samo na ugovor in ne po uradni dolžnosti (I. odst. 360. člena ZOR). Posledica ugotovitve zastaranje pa je zavrnitev tožbenega zahtevka.
Skupnost lastnikov v večstanovanjski hiši je posebna organizacijska oblika lastnikov stanovanj. Če je organizirana in vpisana v sodni register kot pravna oseba, ima sposobnost biti pravdna stranka (1. odst. 77. čl. ZPP/77). Neregistrirani skupnosti stanovalcev pa Stanovanjski zakon ne podeljuje pravdne sposobnosti (2. odst. 77. čl. ZPP/77), zato skupnost lastnikov, ki ni pravna oseba, ne more biti pravdna stranka.
Tožena stranka je glede na pogodbo o najemu poslovnih prostorov v obligacijskem razmerju samo s tožečo stranko kot najemodajalcem, ki lahko po 24. čl. ZPSPP najemno pogodbo odpove. Zato zatrjevanje tožene stranke, da tožnik ni izključni lastnik spornega poslovnega prostora, zato ne more biti uspešno. Hkrati pa tako zatrjevanje tudi s stvarnopravnega stališča ne more biti relevantno, saj spada odpoved najemnega razmerja z izpraznitvenim zahtevkom med posle rednega upravljanja v smislu drugega odst. 15. čl. ZTLR in zato zanj ni potrebno soglasje vseh lastnikov.
Če je sodišče izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ker je ugotovilo, da stečajni razlog po 1. odst. 2. člena ZPPSL ni podan, dolžnik ne more s pritožbo uspešno izpodbijati tega sklepa iz razloga, da ZFPPod uvaja dodaten stečajni razlog v obliki kapitalske neustreznosti podjetja.
Delitev stroškov za izvedbo ločitve nepremičnine je le logična posledica odločitve o fizični delitvi solastne nepremičnine, ki ima podlago v določbi drugega odst. 122. čl. ZNP, saj bi sicer v nasprotnem primeru predlagateljica prejela manjšo vrednost kot nasprotni udeleženec.
Krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe iz 6. alinee 1. odst. 53. čl. SZ bi bil podan le, če bi imel lastnik stanovanja pravico odkloniti sklenitev aneksa k najemni pogodbi. Odkloni pa ga lahko le v primeru, ki je določen v 3. odst. 39. čl. SZ. Po 2. odst. 41. čl. SZ mora lastnik stanovanja skleniti aneks, če se število oseb poveča za 1 ali 2.
V primeru, da se zoper obdolženca kazenski postopek ustavi zaradi smrti zasebnega tožilca in ko nihče od upravičencev iz 55. člena ZKP v roku ni izjavil, da nadaljuje postopek, stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremene proračun.
Obdolženi je priznal, da je za dvesto DEM od drugega kupil avtoradio brez dokumentov, ta avtoradio znamke Alpine pa naj bi bil, kot izhaja iz ugotovitev predkazenskega postopka dne 29.6.1997 vzet v škodo R. K. iz njegovega zaprtega osebnega avtomobila reg št. ..., ki je bil parkiran na Š. št.6 v Ljubljani. Navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za tisto stopnjo utemeljenosti suma, ki se zahteva za uvedbo preiskave.
Zasebni tožilec in obdolženec se v primeru umika zasebne tožbe lahko poravnata le o medsebojnih stroških, ne pa tudi glede povprečnine (torej o strošku kazensekega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP). Ta del stroškov se tako vedno naloži zasebnemu tožilcu.