V sporih, v katerih se ena od strank sklicuje na pravico do ugleda, nasprotna stranka pa na svobodo izražanja, je treba upoštevati vse okoliščine, pomembne za uravnoteženje obeh varovanih interesov. Tako mora sodišče ovrednotiti položaj vsake od strani kot nosilcev nasprotnih interesov, vsebino objave ter naravo in strogost sankcije. Pri presoji vsebine izjave je pomembno, - ali je obravnavana tema v interesu javnosti oziroma na kakšen način in v kakšni meri prispeva k razpravi v splošnem interesu, - ali je sporna izjava o dejstvih resnična oziroma ali je bila ustrezno preverjena in objavljena v dobri veri, - ali ima izraženo mnenje oziroma vrednostna sodba dovolj podlage v dejstvih, - kakšen je kontekst sporne izjave, - da sta varovana tudi oblika in slog poročanja.
Meje sprejemljive kritike so v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije.
Besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, a morajo kljub temu v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti.
Res so podatki o zdravljenju osebe zaupni podatki, vendar lahko sodišče s sklepom določi, da se v te podatke vpogleda, če je to potrebno za pravilno ugotovitev stanja osebe.
Res je v ukrepu sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča moč zaznati elementa odvzema prostosti. Vendar gre za sprejem na zdravljenje brez privolitve, če so izpolnjeni pogoji z 39. člena ZDZdr. To pomeni, da gre za varovanje predvsem sprejete osebe, lahko pa tudi drugih oseb, če bi bile prizadete.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca odločilo, da se nasprotni udeleženki omeji pravica do prisotnosti pri nadaljnjem izvajanju dokazov. To je ugotovilo na podlagi ocene izvedenca, da bi v nasprotnem primeru nastale škodljive posledice za zdravje osebe, ker bi jo prisotnost pri izvajanju nadaljnjih dokazov še dodatno vznemirila.
Pritožnik se je v postopku pojavil prvič po izdaji izpodbijanega sklepa. Sodišče je ugotovilo, da sprejeta oseba želi, da je to njena najbližja oseba. Gre za osebo, ki jo določa 2. člen ZDZdr. Zato mu je pravilno v nadaljevanju postopka priznalo status udeleženca. V postopku je navajal nove dokaze, ki jih sodišče še ni moglo preveriti. Ker mu ni bil priznan status v postopku prej, ni mogel teh dokazov navajati prej, zato pritožbeno sodišče šteje te dokazne predloge za pravočasne. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba sklep delno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.