Toženi ZPIZ po 170. in 172. členu ZOR v zvezi z 289. členom ZPIZ-92 odgovarja za škodo tožniku v dosojeni višini, ker ni dokazal, da je njegov strokovni delavec ob odmeri starostne pokojnine leta 1992 ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej tako, kot se od njega pričakuje. Ker je denarna terjatev glede na modificirani tožbeni zahtevek dosojena na temelju odškodninske odgovornosti, se izrek prvostopenjske sodbe mora še načeloma glasiti tako, da bo to iz njega jasno in določno razvidno.
Neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti po 2. tč. 45. člena ZDDO predstavlja nadaljevano disciplinsko kršitev. S tem, ko je strojepiska v času dveh mesecev storila sedem istovrstnih kršitev (napačna izdelava popravkov odločb in napačno pisanje odločb), je mogoče z analogno uporabo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja njeno ravnanje opredeliti kot nadaljevano disciplinsko kršitev, zastaranje uvedbe disciplinskega postopka pa začne teči, ko delodajalec zve za zadnjo kršitev.
Če je bila tožeča stranka dolžna po pogodbi toženi stranki izdelati in dobaviti beton, namesto tega pa ga je le izdelala, za njegov prevoz pa je poskrbela tožena stranka sama, ne gre za napako izvršenega posla, ampak za neizpolnitev pogodbe.
ZOR člen 45, 45/4, 45/5, 45/6, 126, 126/3, 45, 45/4, 45/5, 45/6, 126, 126/3.
nastanek obveznosti - predpogodba
Na podlagi 126. člena ZOR ni mogoče doseči niti izpolnitve niti razveze predpogodbe. Izpolnitev je mogoče doseči samo na podlagi 4. odst. 45. člena ZOR - po sodni poti, obveznos- ti pa ugasnejo same (ex lege), če sklenitev predpogodbe ni zahtevana v roku iz 5. odst. 45. člena ZOR. - Obveznosti iz predpogodbe ugasnejo tudi, če nastopijo okoliščine iz 6. odst. 45. člena ZOR in predpogodba potem ne veže.
Če je bil upnik s strani sodišča pozvan, da v določenem roku dopolni svojo prijavo terjatve v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom s predložitvijo pooblastila za zastopanje, je sodišče njegovo prijavo terjatve neutemeljeno zavrglo, glede na to, da je na dan izdaje sklepa o zavrženju bilo pooblastilo sodišču predloženo in to kljub temu, da je bilo to storjeno po poteku dodeljenega roka.
Obravnava nedoločno opredeljenega tožbenega zahtevka, ki ima za posledico nejasen izrek sodbe, je bistvena kršitev pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP.
ZOR člen 42, 42/1, 344, 344/1, 42, 42/1, 344, 344/1.
odpust dolga - upnik - molk - sprejem ponudbe
Upnikova izjava o odpustu dolga mora biti jasna in nedvoumna, zato odpust dolga s konkludentnim ravnanjem (molk na dolžnikovo prošnjo), ne more biti pravno veljaven. V dvomu je molk vedno treba šteti kot odklonitev (prim. 1. odst. 42. čl. ZOR).
kolektivni spor - volitve sveta delavcev - legitimacija
V kolektivnem delovnem sporu zaradi razveljavitve volitev, ki so bile razpisane s sklepom sveta delavcev, sta nasprotna udeleženca svet delavcev in volilna komisija, ne pa podjetje (gospodarska družba), ki ne nadzoruje tovrstnih odločitev sveta delavcev in volilne komisije.
ZIZ člen 41, 41/3, 41, 41/3. ZPP člen 69, 69/3, 69/4, 69, 69/3, 69/4.
krajevna pristojnost - sporazum o krajevni pristojnosti - vsebina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine
Upnik lahko v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine predlaga, naj se v primeru (obrazloženega) dolžnikovega ugovora pravdni postopek vodi pred sodiščem, za katerega krajevno pristojnost sta se stranki glede konkretne terjatve dogovorili, vendar mora, če želi uspešno uveljaviti dogovorjeno krajevno pristojnost, že ob vložitvi predloga za izvršbo predložiti sodišču listino s sporazumom o pristojnosti (3. odst. 41. čl. ZIZ).
nepravilnosti pri opravljanju izvršbe - odprava pomanjkljivosti - pravni interes
Stranka ali udeleženec ima pravico zahtevati odpravo nepravilnosti po 52. čl. ZIZ le v primeru, če je s storjeno nepravilnostjo neposredno prizadeta njena pravica.
prenehanje družbe - nadaljevanje izvršbe - izbris iz sodnega registra - sklep - objava sklepa
Rok za predlog za nadaljevanje izvršbe zoper osebno odgovornega družbenika začne teči šele z objavo izbrisa (2. odst. 394. čl. ZGD) in ne z objavo sklepa o izbrisu.
Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - upniku, izdan na podlagi 192. čl. ZIZ. V njem je odločeno, da se nepremičnina izroči upniku. O kakršnikoli pravici dolžnika ni odločeno. Po določilu 210. čl. ZIZ ima namreč dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico (razen v primerih iz 4. odst.) stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje, vendar pa mora tak predlog dolžnik podati najkasneje do dražbenega naroka, o njem pa odloči sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tako, da določi kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Dolžnik torej neutemeljeno trdi, da ima po ZIZ možnost ostati v stanovanju.
Ne glede na to, ali upnik že v samem predlogu za izvršbo predlaga več sredstev in predmetov izvršbe (začetna kumulacija) ali to stori naknadno (naknadna kumulacija), pride do atrakcije krajevne pristojnosti izvršilnega sodišča glede na prvo navedeno sredstvo izvršbe za odločitev o predlogu za izvršbo.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljivost odločbe - paricijski rok
Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi obstoj vseh predpostavk za dovoljenost izvršbe in po ugotovitvi, da rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti ni določen, ta rok določiti in odrediti izvršbo ob pogoju, da dolžnica v roku, ki ga je določilo, ne bo izpolnila svoje obveznosti.
Ker so stroški, ki jih država vtožuje proti tožencu (osumljencu) na podlagi Zakona o prekrških in 120. čl. ZBCP nastali v ustreznem upravnem postopku, ne gre za civilnopravni spor. V civilnem sporu mora iti za prirejena subjekta, ki nista v položaju nadrejenosti in za razmerje na podlagi civilnega prava.
Na podlagi pravnega posla - pogodbe o prenosu stanovanj z dne 11.2.1993, katere sestavni del je tudi seznam stanovanj (priloga B7), je lastnik stanovanja postal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker je zavezanec za prodajo stanovanja lahko samo njegov lastnik, tožena stranka pa to ni več, le ta ne more izpolniti zahteve tožeče stranke, ki je v prodaji stanovanja.
Medtem ko je uporaba prava, pa tudi pravil stroke, stvar sodišča, so za navajanje dejstev odgovorne stranke. Takšna prepletenost razpravnega in preiskovalnega načela velja tudi v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega stanovanja ugotavljala s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi je namreč za izvedensko delo potrebna uporaba pravil stroke, gre v takem primeru še vedno za raziskovanje pravnorelevantnih dejstev, ne pa uporabo prava. To pomeni, da bi morala tožeča stranka sama opozoriti na zasedenost stanovanja v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Če je tako, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločbe pravilno sprejelo samo dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne pa tudi tistih dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki nista navajali. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na to, da predstavlja zasedenost spornega stanovanja splošno znano dejstvo. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo zasedenosti spornega stanovanja takšne lastnosti gotovo nima. Celo v primeru, če bi bila notornost podana, pa bi obveljalo, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala. Splošno znanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), kar v skladu z argumentacijo nasprotnega razlogovanja pomeni, da jih je vendarle treba navesti.
Če so v 2. odstavku 23. člena ZIZ taksativno naštete verodostojne listine, kar pomeni, da navedenega pojma ni mogoče širiti, pa pri tolmačenju pojma fakture, ki je ekonomski pojem, takšne omejitve ni. Računa, na podlagi katerih je upnica predlagala izvršbo, sta izstavljena na podlagi obračunov, v katerih dolžnik sam izkazuje višino svoje obveznosti in upnika svoje obveznosti s tem, da je upnica v računih obračunala še davek na dodano vrednost. Ker je z računoma, izstavljenima na podlagi dolžnikovih obračunov v celoti izkazana tudi zvezanost s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic, sklenjeno med strankama tega postopka, ni pravnorelevantnega razloga, ki bi navedenima listinama jemal pomen fakture oziroma verodostojne listine v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ.
primernost - pridobitev stanovanjske pravice - odkup stanovanja
Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporni življenski primer, predstavljajo določbe o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Izhodišče za odkup stanovanja vsebuje 117. čl. SZ. Na podlagi določila, da ima upravičeni kupec pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, je mogoče zaključiti, da pravica do odkupa stanovanja ni bila odvisna od stanovanjskih potreb imetnika stanovanjske pravice njegovih družinskih članov. Le ta je imel pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, pa če je bilo to primerno (5. čl. SZ) ali ne. Nasprotno pa je zakonodajalec želel upravičencem zagotoviti ustrezne stanovanjske razmere pri nakupu nadomestnih stanovanj v primerih iz 129. čl. SZ. Primernost se presoja po 5. čl. SZ. Ker je SZ predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, pa zavezancem tudi v primeru dolžnosti, da upravičencem omogočijo nakup nadomestnega stanovanja, v načelu ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec. Vsako stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice, ima določeno vrednost in samo v njenem okviru je mogoče poseči v premoženjsko pravico zavezanca. Opisani pozitivnopravni okvir, glede obveznosti zavezanca, da upravičencu omogoči nakup drugega primernega stanovanja, ni prisilnega značaja. Ni ovire, da se stranke pogodbeno ne bi mogle dogovoriti za režim, ki je za imetnika stanovanjske pravice še ugodnejši od tistega v 129. čl. SZ.