Medtem ko je uporaba prava, pa tudi pravil stroke, stvar sodišča, so za navajanje dejstev odgovorne stranke. Takšna prepletenost razpravnega in preiskovalnega načela velja tudi v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče dejansko stanje v zvezi z vrednostjo spornega stanovanja ugotavljala s pomočjo izvedenca (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Četudi je namreč za izvedensko delo potrebna uporaba pravil stroke, gre v takem primeru še vedno za raziskovanje pravnorelevantnih dejstev, ne pa uporabo prava. To pomeni, da bi morala tožeča stranka sama opozoriti na zasedenost stanovanja v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Če je tako, je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago svoje odločbe pravilno sprejelo samo dejstva, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, ne pa tudi tistih dejanskih okoliščin, ki jih pravdni stranki nista navajali. Takšnega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na to, da predstavlja zasedenost spornega stanovanja splošno znano dejstvo. Splošno znana so tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo zasedenosti spornega stanovanja takšne lastnosti gotovo nima. Celo v primeru, če bi bila notornost podana, pa bi obveljalo, da tožeča stranka takega dejstva ni zatrjevala. Splošno znanih dejstev namreč ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP), kar v skladu z argumentacijo nasprotnega razlogovanja pomeni, da jih je vendarle treba navesti.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljivost odločbe - paricijski rok
Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi obstoj vseh predpostavk za dovoljenost izvršbe in po ugotovitvi, da rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti ni določen, ta rok določiti in odrediti izvršbo ob pogoju, da dolžnica v roku, ki ga je določilo, ne bo izpolnila svoje obveznosti.
ZGD člen 31, 31/2, 31, 31/2. ZPP člen 76, 76/3, 76, 76/3.
sposobnost biti stranka
Podružnice niso ne pravne osebe ne oblike združevanja, ki jim sodišče lahko prizna lastnost stranke z učinkom v konkretni zadevi. Iz poslov, ki jih opravlja podružnica, sme tožiti in je lahko tožena le družba.
ZGD člen 394, 394/1, 394, 394/1. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZFPPod člen 27, 27/4, 27, 27/4.
izbris pravne osebe iz registra - prekinitev postopka - nadaljevanje postopka
Prenehanje obstoja (izbris) pravne osebe je razlog za prekinitev (začasni zastoj) postopka. Prekinitev nastopi po sili zakona neodvisno od volje strank, procesnopravno razmerje pa s tem ne preneha. Postopek se nadaljuje, ko ga prevzame pravni naslednik izbrisane pravne osebe ali ko ga sodišče na predlog nasprotne stranke povabi, naj to stori.
ZOR člen 100, 101, 315, 315/1, 315/2, 100, 101, 315, 315/1, 315/2.
leasing - izpolnitev obveznosti
Iz neprerekanih tožbenih trditev izhaja, da sta se pravdni stranki (tožeča stranka kot leasingodajalec in prvotožena stranka kot leasingojemalec dogovorili tudi za odkupni obrok, kar pomeni, da sta stranki že v pogodbi dogovorili odkup v leasing danega avtomobila po preteku dogovorjenega roka uporabe avtomobila. To pomeni, da je s pretekom dogovorjenega roka zapadla ne le toženkina obveznost odkupa vozila, pač pa tudi tožničina obveznost izročitve vozila v last toženi stranki. Gre za obveznost sočasne izpolnitve obeh pogodbenih strank po preteku s pogodbo dogovorjenega roka, zato ni mogoč zaključek, da je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika. Da bi tožena stranka kot leasingojemalec lahko predčasno veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, bi morala pridobiti soglasje tožeče stranke kot leasingodajalca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VSL47618
ZGD člen 371, 371. ZIZ člen 15, 15. ZPP člen 76, 76.
prenehanje pravne osebe - nadaljevanje postopka po smrti tožene stranke
Če tekom izvršilnega postopka upnica, ki je pravna oseba zaradi pripojitve k drugi pravni osebi preneha obstajati, ta druga pravna oseba pa nato kot univerzalni pravni naslednik upnice vloži vlogo, v kateri sebe navede kot upnika v konkretni izvršbi, ta vloga ne pomeni novega predloga za izvršbo in ne sprožitve novega izvršilnega postopka, temveč gre le za nadaljevanje že obstoječe izvršbe s pravnimi naslednikom upnice.
povrnitev stroškov postopka - uspeh v pravdi - krivda
Po načelu odgovornosti za uspeh je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka upoštevati tudi delni uspeh obeh strank. Če je tožnik imel uspeh glede polovice zahtevka, mu mora toženec povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker pa je do polovice zmagal tudi toženec, mu mora tožnik povrniti polovico njegovih stroškov. Če so stroški obeh strank enaki po višini, se medsebojno pobotajo. V tem primeru sodišče izreče sodbo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Če pa stroški niso enaki, naloži sodiošče pribitek stranki, katere stroški so manjši. Določba drugega odstavka 156. člena ZPP (načelo krivde) je uporabna izjemoma. Zagotovo ni uporabljiva v primeru, ko gre za stroške, nastale v ponovljenem postopku zaradi delne razveljavitve nepravilne sodbe. Tožnik ni imel nobenega (krivdnega) vpliva na izdajo delno nepravilne sodbe, zato stroški, ki so nastali kasneje v zvezi s tem, ne morejo biti separatni.
Ker so stroški, ki jih država vtožuje proti tožencu (osumljencu) na podlagi Zakona o prekrških in 120. čl. ZBCP nastali v ustreznem upravnem postopku, ne gre za civilnopravni spor. V civilnem sporu mora iti za prirejena subjekta, ki nista v položaju nadrejenosti in za razmerje na podlagi civilnega prava.
Izdano gradbeno dovoljenje samo po sebi ne izključuje protipravnosti posegov v posest, če posestnik ni dal soglasja v postopku za njegovo izdajo, ker ne more biti udeleženec tega postopka.
Po določbi 1. odst. 67. člena ZIZ mora upnik na zahtevo dolžnika vrniti (le) tisto, kar je z izvršbo dobil. Dolžnik z nasprotno izvršbo tako od upnika ne more zahtevati tudi plačila zakonitih zamudnih obresti za čas od dneva, ko so bila v izvršbi odtegnjena sredstva na upnikovem računu. Materialno pravna določba 1. odst. 76. člena ZIZ obseg zahtevka izrecno omejuje na tisto, kar je upnik z izvršbo dobil.
dolžnost izpolnitve obveznosti - dokazno breme - odpoved najemne pogodbe - rok - odpovedni rok
Tožena stranka, ki se sklicuje na dejstvo izgube lastninske pravice tožeče stranke na spornem poslovnem prostoru zaradi vrnitve le-tega denacionalizacijski upravičenki, bi to dejstvo morala tudi dokazati. Če namreč tožeča stranka trdi, da odločba o vrnitvi poslovnega prostora denacionalizacijskii upravičenki ni bila izdana, take neobstoječe odločbe ne more predložiti. Obstoj odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje, bi torej morala dokazati tožena stranka sama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (1. odst. 7. člena in 212. člen ZPP). Po 26. členu v zvezi s 1. odst. 24. člena ZPSPP se pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjena za nedoločen čas, odpoveduje sodno. Najemodajalec mora skladno z 2. odst. 26. člena v odpovedi navesti, do katerega dne se mora najemnik izseliti iz poslovnega prostora in ga izročiti najemodajalcu. Upoštevaje predpisani minimalni enoletni odpovedni rok (primerjaj 2. odst. 24. člena ZPSPP), najemodajalec zahtevi iz 2. odst. 26. člena ZPSPP lahko zadosti le, če pri tem upošteva datum, ko je pri sodišču vložil odpoved najemne pogodbe, sicer bi bil tek enoletnega odpovednega roka odvisen od negotove okoliščine, kdaj bo sodišče odpoved najemne pogodbe uspelo vročiti najemniku - toženi stranki. Tožeča stranka tako ne bi mogla določno opredeliti datuma izpraznitve in izročitve poslovnega prostora in s tem njenega tožbenega zahtevka. Ob povedanem je zato nesprejemljivo pritožbeno stališče, da teče enoletni odpovedni rok šele od toženčinega prejema zahteve oziroma odpovedi najemne pogodbe.
Izvršilni naslov v tej izvršbi predstavlja sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - upniku, izdan na podlagi 192. čl. ZIZ. V njem je odločeno, da se nepremičnina izroči upniku. O kakršnikoli pravici dolžnika ni odločeno. Po določilu 210. čl. ZIZ ima namreč dolžnik, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši, pravico (razen v primerih iz 4. odst.) stanovati v tej hiši kot najemnik še tri leta od dneva prodaje dalje, vendar pa mora tak predlog dolžnik podati najkasneje do dražbenega naroka, o njem pa odloči sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine kupcu tako, da določi kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše, kar pa v konkretnem primeru ni bilo. Dolžnik torej neutemeljeno trdi, da ima po ZIZ možnost ostati v stanovanju.
ZOR člen 200, 200/1, 200/2, 203, 200, 200/1, 200/2, 203.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - negmotna škoda - odmera odškodnine
za nepremoženjsko škodo v zvezi s telesnimi poškodbami: 600.000,00 SIT;za strah 100.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: 1.200.000,00 SIT.
Na podlagi pravnega posla - pogodbe o prenosu stanovanj z dne 11.2.1993, katere sestavni del je tudi seznam stanovanj (priloga B7), je lastnik stanovanja postal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker je zavezanec za prodajo stanovanja lahko samo njegov lastnik, tožena stranka pa to ni več, le ta ne more izpolniti zahteve tožeče stranke, ki je v prodaji stanovanja.
Vdovcu, staremu 84 let, ki je dolga leta nazaj delal na zaščiteni kmetiji, v lasti pokojne zapustnice, njegove žene, samo zaradi njegove starosti ni posledično zmanjšane delovne zmožnosti za fizična dela, ni mogoče oporekati svojstva upravičenega dediča oz. nezmožnost gospodarjenja z zaščiteno kmetijo.
Če so v 2. odstavku 23. člena ZIZ taksativno naštete verodostojne listine, kar pomeni, da navedenega pojma ni mogoče širiti, pa pri tolmačenju pojma fakture, ki je ekonomski pojem, takšne omejitve ni. Računa, na podlagi katerih je upnica predlagala izvršbo, sta izstavljena na podlagi obračunov, v katerih dolžnik sam izkazuje višino svoje obveznosti in upnika svoje obveznosti s tem, da je upnica v računih obračunala še davek na dodano vrednost. Ker je z računoma, izstavljenima na podlagi dolžnikovih obračunov v celoti izkazana tudi zvezanost s pogodbo o prenosu materialnih avtorskih pravic, sklenjeno med strankama tega postopka, ni pravnorelevantnega razloga, ki bi navedenima listinama jemal pomen fakture oziroma verodostojne listine v smislu 2. odstavka 23. člena ZIZ.
primernost - pridobitev stanovanjske pravice - odkup stanovanja
Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporni življenski primer, predstavljajo določbe o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Izhodišče za odkup stanovanja vsebuje 117. čl. SZ. Na podlagi določila, da ima upravičeni kupec pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, je mogoče zaključiti, da pravica do odkupa stanovanja ni bila odvisna od stanovanjskih potreb imetnika stanovanjske pravice njegovih družinskih članov. Le ta je imel pravico do odkupa stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, pa če je bilo to primerno (5. čl. SZ) ali ne. Nasprotno pa je zakonodajalec želel upravičencem zagotoviti ustrezne stanovanjske razmere pri nakupu nadomestnih stanovanj v primerih iz 129. čl. SZ. Primernost se presoja po 5. čl. SZ. Ker je SZ predpisal dolžnost prodaje stanovanj za nizko ceno in pod ugodnimi pogoji, pa zavezancem tudi v primeru dolžnosti, da upravičencem omogočijo nakup nadomestnega stanovanja, v načelu ni mogoče naložiti večjega bremena, kot ga je predpisal zakonodajalec. Vsako stanovanje, ki ga zaseda imetnik stanovanjske pravice, ima določeno vrednost in samo v njenem okviru je mogoče poseči v premoženjsko pravico zavezanca. Opisani pozitivnopravni okvir, glede obveznosti zavezanca, da upravičencu omogoči nakup drugega primernega stanovanja, ni prisilnega značaja. Ni ovire, da se stranke pogodbeno ne bi mogle dogovoriti za režim, ki je za imetnika stanovanjske pravice še ugodnejši od tistega v 129. čl. SZ.
ZGD člen 394, 394. ZDavP člen 1, 1. ZPP člen 1, 1.
sodna pristojnost - upravna pristojnost - davek - izbris pravne osebe iz registra
Zgolj zato, ker se zaradi izbrisa te družbe iz sodnega registra šteje, da je družbenik družbe podal izjavo, da prevzame obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe, se sama narava obveznosti ni v ničemer spremenila. Spremenila se je zgolj oseba, ki je dolžna to obveznost poravnati. Ker gre torej še vedno za davčno obveznost oziroma davčno stvar (glej določbo 1. člena ZdavP), bo tožeča stranka morala svoj zahtevek uveljavljati v davčnem postopku, kot posebnem upravnem postopku (primerjaj tudi 1. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP).