Materialnopravno zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka prevzela pravdo z dnem, ko je sodišče prejelo njeno pooblastilo odvetniku. Iz pooblastila namreč izhaja, da tožeča stranka odobrava pravdna dejanja njenega pooblaščenca od vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ta pa je bil vložen dne 17.5.1999, zato je šteti, da je pravdo prevzela z dnem vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine
obseg poškodb: pretres možganov, razpočna rana na vratu, odrgnine na čelu, zlom koželjnice ter poškodbo 11., 21., 41. in 33. zoba z odluščanjem sklenine;višina odškodnine za telesne bolečine : 800.000,00 SIT; za strah: 300.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: 1.600.000,00 SIT; za skaženost: tožbeni zahtevek zavrnjen.
ZIZ in ZNVP nimata določb o krajevni pristojnosti sodišča pri izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje zaradi izterjave denarne terjatve. Zato je treba uporabiti pravilo o krajevni pristojnosti za sredstvo izvršbe, kamor spada obravnavana posebna vrsta izvršbe. Glede na splošni pojem vrednostnih papirjev (234., 239. in 240. čl. ZOR) in glede na definicijo nematerializiranih vrednostnih papirjev (2. čl. ZNVP) je izvršba na nematerializirane vrednostne papirje zaradi poplačila denarne terjatve posebna oblika izvršbe za uveljavitev oziroma prenos denarne terjatve. Za to sredstvo izvršbe je po 100. členu ZIZ za odločitev o predlogu za izvršbo krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno prebivališče. V primeru, ko je predlagano drugo sredstvo (predmet) izvršbe, se krajevna pristojnost sodišča ravna po 35. členu ZIZ. Ni odločilno, ali je podana začetna ali naknadna objektivna kumulacija predlogov glede sredstev (predmetov) izvršbe. Ekonomičnost in koncentracija postopka narekujeta en sam postopek dovolitve izvršbe, ne glede na to ali so sredstva (predmet) izvršba predlagana istočasno ali sukcesivno. Zato je podana pristojnost sodišča, ki je odločilo o predlogu za izvršbo po prej navedenem sredstvu (predmetu) izvršbe.
Delničarji družbe, ki je prenehala obstajati, so njeni pravni nasledniki po samem zakonu. Neporavnane davčne obveznosti družbe so zato nasproti delničarjem predmet (upravnega) davčnega postopka in ne sodnega.
Toženca zaradi tega, ker tožnica ni uspela s pravočasnim izvršilnim predlogom izterjati dolga od glavne dolžnice, na podlagi določbe 1012. člena ZOR kot solidarna poroka ne moreta biti prosta svoje obveznosti, saj določba takega ravnanja upnice ne sankcionira.
Solidarni porok mora dolg plačati takoj, ko zapade njegova obveznost do upnika, to pa je pri solidarnem poroštvu že trenutek zapadlosti terjatve, saj lahko upnik solidarnega poroka toži celo pred glavnim dolžnikom.
Poleg zakonskih zamudnih obresti gredo upniku v primeru dolžnikove zamude tudi tako imenovane pogodbene obresti, če sta se za njuno obligacijsko razmerje o njih dogovorila. Ni naroke, da si je tožnica zaračunala že tako imenovane procesne zamudne obresti, ki tečejo od trenutka vložitve tožbe dalje.
Lastnik gostinskega lokala ne odgovarja za škodo, ki nastane gostu zaradi padca suhe veje z visokega drevesa v parku, ki je last občine, če dogodka ni mogoče pripisati gostinčevi krivdi.
potrdilo o izvršljivosti - potrdilo o izvršljivosti
V konkretnem primeru dolžnica predlaga razveljavitev potrdila o izvršljivosti sklepa o izvršbi, izdanega v tem postopku na podlagi pravnomočne sodne odločbe kot izvršilnega naslova. Sklep o dovolitvi izvršbe postane izvršljiv takoj, ko je izdan. Na to kažejo določbe o tem, da pravna sredstva zoper njega ne zadržijo postopka (5. odst. 9. čl. ZIZ) in da se izvršba praviloma začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (1. odst. 46. čl. ZIZ). Glede na tako naravo sklepa o izvršbi razveljavitev potrdila o njegovi izvršljivosti ne more biti dopustna.
Pritožnik tudi ni oporekal trditvi predlagatelja izdaje izpodbijanega sklepa, da je bil s plačilom 17. zapadlega obroka iz pogodbe o dodelitvi sredstev za razvoj seznanjen, predno je sam ponovno izvedel izplačilo navedenega obroka. Čim pa je tako in dolžnik ve, da poplačuje neobstoječ dolg, mu je v bodoče to potrebno preprečiti z večjim nadzorom nad izplačili z njegovega računa. Prvostopenjsko sodišče se je zato utemeljeno poslužilo ukrepa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in ima podlago v 1. odst. 32. čl. ZPPSL.
ZPP v 4. odstavku 180. člena določa pogoje za ustavitev postopka na podlagi presumpcije umika tožbe. Tako se šteje, da je tožeča stranka umaknila tožbo v primeru, da ne plača predpisane takse za tožbo po opominu, ki ji ga pošlje sodišče po predpisih o sodnih taksah, in niso dani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks. Iz navedenega določila izhaja, da je pravnomočna odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pogoj, da začne teči rok za izpolnitev taksne obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato kršilo 4. odst. 180. čl. ZPP, ko je izdalo sklep o presumpciji umika tožbe, na kar pritožnik pravilno opozarja. V konkretnem primeru je namreč tožnik predlagal oprostitev plačila sodnih taks, o njegovem predlogu pa je bilo pravnomočno odločeno s sklepom pritožbenega sodišča z dne 4.7.2001. Ta sklep je tožnik prejel 12.7.2001. Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse in za predložitev potrdila o njenem plačilu zato ni mogel začeti teči pred 12.7.2001. Rok za izpolnitev obveznosti plačila sodne takse ne more pričeti teči, preden se obstoj te obveznosti ne ugotovi s pravnomočno odločbo in je prizadeti o tem obveščen.
predlog za izvršbo - sosporništvo - krajevna pristojnost
Če je upnik predlagal za izvršbo več izvršilnih sredstev ali več predmetov, je krajevno pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo tisto sodišče, ki je krajevno pristojno po prvo navedenem sredstvu izvršbe (35.člen ZIZ). Če je z istim izvršilnim predlogom zajeto več solidarnih dolžnikov, za katere ni krajevno pristojno isto sodišče, je pristojno sodišče za kateregakoli izmed njih po upnikovi izbiri (49.člen ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ). V dani izvršbi bi bili lahko upoštevaje prvo navedeno izvršilno sredstvo pri vsakem solidarnem dolžniku krajevno pristojni za odločanje tako Okrajno sodišče v Litiji kakor tudi Okrajno sodišče v Ljubljani (po 35.členu ZIZ), vendar pa, ker je upnik izvršilni predlog podal pri litijskem sodišču, je za predmetno izvršbo proti obema solidarnima dolžnikoma krajevno pristojno Okrajno sodišče v Litiji (po 49.členu ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).
Pravno zmotno je sicer pritožbeno stališče, da bi tožena stranka lahko izpodbijala domnevo iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL le, če bi dokazala, da je bil način poravnave obveznosti z asignacijo med strankama dogovorjen. Zakonska domneva iz citiranega določila je izpodbojna. To lahko tožena stranka stori bodisi z izpodbijanjem domnevne baze, torej predposatvke za domnevo, da je vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje njenega dolžnika, bodisi z izpodbijanjem navedenega domnevanega dejstva. Čim pa z okoliščino, da je tožeča stranka vse svoje obveznosti do tožene stranke tudi v preteklosti izpolnjevala z asignacijami, ni mogoče izpodbijati predpostavke za zakonsko domnevo iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL (to je neobičajen način poplačila terjatve), ni sprejemljivo posredno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da zaradi tako ustaljenega načina plačila tožeče stranke tožena stranka ni vedela ali mogla vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika.
spolno nasilje - spolni napad na osebo, mlajšo od štirinajst let
Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi ga obtoženec storil v obeh izvršitvenih oblikah iz drugega odstavka 103. čl. KZ RS. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v opisu obtožencu očitanih ravnanj znaki kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja niso opisani. Sila, ki naj bi jo obtoženec uporabil zoper oškodovanko, ni opisana niti konkretizirana, še manj pa so opisane okoliščine, da je oškodovanka v času storitve dejanja bila "slabotna oseba, ki še ni bila stara 14 let". Ni sicer dvoma, da je vsak otrok v odnosu starejše osebe šibkejši in slabotnejši. Zato je otrok kot oseba mlajša od 14 let oziroma po sedaj veljavni kazenski zakonodaji kot oseba mlajša od 15 let, pred protipravnim ravnanjem odraslih zoper njega na področju spolnosti zaščiten. Kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let je namreč po prvem odstavku 103. čl. KZ RS opredeljeno spolno občevanje ali vsakršno drugo spolno dejanje z osebo mlajšo od 14 let (torej tudi ob pristanku, soglasju ali celo pobudi oškodovanca).
prekinitev in nadaljevanje prekinjenega postopka - sodišče - umik tožbe
Zoper toženo stranko je bil začet stečajni postopek, kar je imelo za posledico prekinitev postopka s tem dnem po samem zakonu. Sodišče v času prekinitve postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Zgolj dejstvo, da je kljub navedenim določilom v času prekinitve postopka izdalo izpraznitveni nalog, pa še ne pomeni, da tožena stranka ne more kadarkoli v času prekinitve postopka prevzeti postopek, kar lahko stori s kakršnokoli vlogo v tem postopku. Prva taka vloga tožene stranke je bil ugovor zoper izdani izpraznitveni nalog, zato je sodišče to vlogo utemeljeno štelo kot toženčev prevzem postopka. Z dnem vložitve ugovora pa se je nadaljeval tudi po samem zakonu prekinjen pravdni postopek, zato za tak ugovor ne velja določba 3. odstavka 207. člena ZPP, ko ugovor ne bi imel nasproti tožeči stranki nobenega pravnega učinka.
Po 1. odstavku 129. člena ZOR lahko v primeru, če v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, druga stranka razdre pogodbo glede vseh bodočih obveznosti. Če je torej tožena stranka pogojevala nadaljnjo izdobavo blago tožeči stranki z zagotovitvijo plačila že zapadlih obveznosti in se pri tem zadovoljila s sklenitvijo asignacijskih pogodb ter zaradi sklenitve le-teh še naprej dobavljala blago tožeči stranki, si je tožeča stranka s sklenitvijo asignacijskih pogodb zagotovila terjatev na izpolnitev dogovorjene obveznosti tožene stranke - nadaljnje dobave blaga. Z realizacijo nadaljnjih dobav, ki pa jih tožeča stranka po trditvah tožene stranke ni v celoti poplačala, se je premoženje tožeče stranke celo povečalo. Vprašanje obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti obravnavanih asignacijskih pogodb in plačil tožene stranke na njihovi podlagi - oškodovanju upnikov po 1. odstavku 125. člena ZPPSL je ob povedanem očitno.