Pritrditi gre razlogom izpodbijanega sklepa, da ker iz pridobljenega dokaznega gradiva ne izhaja, da naj bi bil osumljenec v poslovnem odnosu z oškodovano družbo in jo pri sklenitvi pogodbe ali tekom izvajanja pogodbe preslepil ali ji kaj prikrival (kaj takega ne zatrjuje niti pritožnik, ampak osumljencu očita "posredno oškodovanje"), osumljenec predstavnikov oškodovane družbe, ni mogel preslepiti.
Obveznost tožene stranke je bila denarna obveznost. Dejstvo, da sta stranki dogovorili možnost plačila kupnine s kompenzacijo izročitve štirih stanovanj, ne pomeni spreminjanja predmeta obveznosti tožene stranke. Obveznost je bila vseskozi denarna, kar iz citiranih pogodbenih določb jasno izhaja. Možnost izročitve predmetnih stanovanj predmeta obveznosti ne spreminja. Sodišče prve stopnje narave zaveze sicer ni posebej opredeljevalo, po prepričanju višjega sodišča pa gre pri možnosti izročitve štirih stanovanj za fakultativno obveznost
ZST-1 člen 16, 36, 36/1, 37. ZST-1 tarifna številka 1112. . ZPP člen 158.
delni umik tožbe - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo - vrnitev dela plačane sodne takse - pravdni stroški po umiku tožbe
Tožeča stranka je del tožbenega zahtevka v znesku 6.080,04 EUR umaknila zaradi neutemeljenosti, del pa zato, ker je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila tožbeni zahtevek. Zato ni mogoče šteti, da je v tej pravdi uspela s celotnim vtoževanim zneskom v višini 10.535,68 EUR, ampak z zneskom, ki predstavlja razliko do 6.080,04 EUR, to je v znesku 4.455,46 EUR. Ker je po vložitvi tožbe (oziroma po ugovoru) ta znesek tožena stranka tožeči poravnala, ta pa je umaknila tožbo še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, količnik za odmero takse od tega zneska po tarifni številki 1112 ZST-1 znaša 1.
Skladno z določilom 37. člena ZST-1, upoštevajoč določilo prvega odstavka 36. člena istega zakona pa je tožeča stranka upravičena do povrnitve določenega dela plačane sodne takse (t.j. 2 x 153,00 EUR), saj je tožbo umaknila pred razpisom naroka za glavno obravnavo.
izvedensko mnenje - izvedensko mnenje kot dokaz - izvedensko mnenje, ki ga pridobi stranka - strankine navedbe - dokazovanje z izvedencem
Tožena stranka z uporabo izvedeniškega mnenja ni soglašala, zato mnenja ni mogoče uporabiti kot dokaz v postopku v smislu določila 243. člena ZPP, ampak le kot navedbo tožeče stranke, torej kot trditve o pravnorelevantnih dejstvih.
ZPP člen 212, 337, 337/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5.
oprostitev plačila sodne takse - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pritožbene novote - trditveno in dokazno breme
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka izkazuje presežek kratkoročnih sredstev nad kratkoročnimi obveznostmi v višini 113.643,00 EUR, da nima blokiranih transakcijskih računov, in da je imela v letu 2016 prilive na transakcijske račune v znesku 105.983,00 EUR, pozitivno razliko v znesku 11.518,00 EUR v letu 2016 ter prilive v zadnjem tromesečju. Pritožbene trditve, da razpoložljiva denarna sredstva potrebuje za kritje tekočega poslovanja, pa so prepozne. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni dokazala, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi lahko izpolni taksno obveznost brez ogrožanja svoje dejavnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00000017
ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/2, 221b, 221b/2, 221b/4. ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 337, 337/1, 350, 350/2.
poenostavljena prisilna poravnava - odločanje o predlogu za izvršbo - izjema od prepovedi dovolitve izvršbe proti insolventnemu dolžniku - pravni učinek - judikatne terjatve - pritožbena novota - zmotna uporaba materialnega prava - procesna predpostavka - povrnitev stroškov pritožbenega postopka - končni uspeh - potrebni stroški
V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe presoja, ali bo morebitna potrjena poenostavljena prisilna poravnava imela učinek na izterjevano terjatev, ni pravno pomembna. Bistvenega pomena v tej fazi postopka je le vprašanje, ali že začet postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena.
Ker izvršbe zoper dolžnika, nad katerim je v teku postopek poenostavljene prisilne poravnave, praviloma ni mogoče dovoliti, mora upnik na dejstvo, da gre v konkretnem primeru za izjemo od splošnega zakonskega pravila, opozoriti že v predlogu za izvršbo.
nova odmera preživnine - povečane potrebe otroka - potrebe upravičenca in možnosti zavezanca - spremenjene okoliščine
Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Zakonske določbe pri določitvi preživnine narekujejo vrednotni (ne pa računski oziroma matematični) pristop, po katerem je potrebno med pravno relevantnimi dejstvi (potrebe otroka, preživninske zmožnosti očeta in matere) vzpostaviti vrednotno ravnotežje. Potrebe in zmožnosti so ob vzpostavitvi vrednotnega sistema soodvisne.
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/5, 12a, 12a/2, 12a/3, 12a/4, 12b, 12b/1. ZUPJS člen 51. ZPP člen 108, 108/5.
oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - nepopoln predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - poprava predloga za oprostitev plačila sodnih taks - izjava prosilca o premoženjskem stanju - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov
V predlogu za oprostitev plačila sodne takse mora stranka navesti le podatke o materialnem stanju stranke ter njenih družinskih članov, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz 51. člena ZUPJS in tudi v tem primeru jih lahko sodišče, če dvomi v njihovo resničnost, po uradni dolžnosti preveri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00000233
ZPP člen 447. OZ člen 346. ZDen člen 72.
procesni sklep - postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljena pritožba - nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - zastaranje terjatve - petletni zastaralni rok - odločba o denacionalizaciji - objektivna sprememba tožbe
Če poseben sklep sploh ne bi smel biti izdan in stranka zoper tako odločitev sploh nima posebnega pravnega sredstva, to ne pomeni, da ga ima sedaj, ko je izdana končna odločba.
Ne glede na to, da je tožnik kot skrbnik zapuščine in kot eden izmed dedičev imel pravico uveljavljati terjatev zapustnice, tega ni mogel storiti tako, kot je to storil, namreč z zahtevkom, da tožena stranka terjatev plača njemu, ne da bi natančno izkazal, kakšen delež mu kot enemu izmed dedičev gre. Tožena stranka pa ima prav, da je objektivna sprememba tožbe, torej sprememba zahtevka, da naj tožena stranka plača sporno terjatev v zapuščino, storjena več kot pet let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej po izteku zastaralnega roka.
rok za plačilo takse - sklep o zavrženju pritožbe - prepozna pritožba - predlog za odlog plačila sodne takse - zavrnitev predloga za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - nov tek roka - opozorilo stranki
Ker tretji odstavek 14a. člena ZST-1 varuje rok za plačilo sodne takse zgolj vložniku, ki je ob vložitvi predloga za taksno razbremenitev lahko pričakoval, da bo njegov predlog vplival na že izdani plačilni nalog, po argumentu podobnosti ni mogoče zaključiti, da bi bil rok za plačilo sodne takse lahko varovan v primeru, ko stranka prepozno vloži pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njen predlog za odlog plačila sodne takse.
Nepravočasna pritožba ne more povzročiti spremembe oziroma razveljavitve odločitve o zavrnitvi predloga. Posledično na njeni podlagi tudi ni mogoče doseči novega roka za plačilo sodne takse, za kar se v obravnavanem primeru smiselno zavzema pritožnica.
ZPP člen 108, 108/1, 108/5, 117, 117/2, 117/4, 120, 120/1, 180, 180/1, 337, 337/1, 366a, 366a/2. ZIZ člen 62, 62/2.
dopolnitev tožbe po izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine - zavrženje nedopolnjene tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - oprava zamujenega procesnega dejanja - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka je dokazala odsotnost iz RS za obdobje od 15. 8. 2016 do 3. 11. 2016, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je vložila 19. 12. 2016, kar je nedvomno po poteku 15 dnevnega roka od prenehanja razloga za zamudo roka (drugi odstavek 117. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da je bila odsotna iz RS tudi od 3. 11. 2016 do 6. 12. 2016 so prepozne (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP), saj bi jih morala tožeča stranka, da bi bil njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravočasen, zatrjevati in dokazati že v samem predlogu.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje tožeče stranke ni dovoljen. Tožeča stranka ga je namreč vložila zaradi zamude roka za dopolnitev tožbe, zato bi morala obenem z vložitvijo predloga, opraviti tudi zamujeno procesno dejanje (četrti odstavek 117. člena ZPP), v konkretnem primeru dopolniti tožbo, česar ni storila.
ZPP člen 392, 393, 393/5, 398, 399, 400. OZ člen 1050, 1051, 1051/1.
sodna poravnava - tožba za razveljavitev sodne poravnave
Ker je sodna poravnava akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev, zaradi zmote in zvijače tako ni moč zahtevati razveljavitve zgolj posameznega dela poravnave, v kolikor ni ta samostojen in popolnoma neodvisen od drugih delov.
zaseg predmetov v kazenskem postopku - vložitev obtožnice
Pritožba pooblaščenca ima namreč prav, da gre pri zasegu predmetov v kazenskem postopku po določbah 220. člena ZKP za dejanje, ki ga je mogoče opraviti v fazi preiskave in ne v fazi obtožbe, v kateri se sedaj nahaja kazenska zadeva zoper obdolženega N.B..
plačilo obratovalnih stroškov - aktivna legitimacija upravnika - odpoved pogodbe o upravljanju s strani etažnih lastnikov - status upravnika - vpis v register upravnikov - deklaratornost vpisa - verzija - poslovodstvo brez naročila - opravljanje tujih poslov kljub prepovedi
Glede stroškov obratovanja, ki jih tožeča stranka zahteva na podlagi verzije, je ključna dejanska ugotovitev sodbe, da tožeča stranka, ker ni bila upravnica, ni bila upravičena plačati tujih računov dobaviteljem, četudi jih je prejela, saj je šlo s tem za opravljanje tujih poslov kljub prepovedi (204. člen OZ). Posledično pa ni bila upravičena obračunavati, razdeljevati in izterjevati teh stroškov od etažnih lastnikov.
Napačno je stališče pritožnice, da je za odločitev pomembno zgolj to, da je bila še na dan 17. 3. 2016 vpisana kot upravnik v registru upravnikov stavb pri Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana. Iz tega potrdila res izhaja, da je bila takrat vpisana kot upravnik na naslovu B.1 (in ne B.2). Iz obrazložitve sodbe pravilno izhaja, da takšen vpis nima konstitutivnega, temveč zgolj deklaratorni pomen in na obstoj ali veljavnost pogodbenega razmerja nima vpliva.
Tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mu ni možno očitati, da je z dela izostal neopravičeno. Psihične težave so vplivale tudi na tožnikovo obnašanje v času kršitve z dne 25. 2. 2014, ko je svoji nadrejeni grozil, da jo bo med vikendom z ekipo obiskal na domu, in s tem povzročil, da se je počutila ogroženo in prestrašeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšna grožnja predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, to je kršitev iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, pravilna pa je tudi ugotovitev, da kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker ni dokazano, da bi tožnik grožnjo izrekel z namenom, da bi nadrejeno ustrahoval in vznemiril. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnikova odgovornost za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti za dogodek 25. 2. 2014 ni podana, ker tožniku - ker je grožnjo izrekel v okoliščinah, v katerih se je znašel zaradi svojih zdravstvenih - psihičnih težav, povezanih s kasnejšim nastankom hujših težav, zaradi katerih je bil hospitaliziran - ni mogoče očitati direktnega naklepa. Te kršitve iz malomarnosti niti ni mogoče storiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. in 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.