čast in dobro ime - protipravno dejanje - svoboda govora - dejansko stanje - dopusten poseg v čast in dobro ime - kodeks odvetniške etike
Sodišče prve stopnje je ob obširni predstavitvi pravne teorije in stališč sodne prakse glede dveh ustavnih pravic, tožničine pravice do časti in dobrega imena ter toženkine pravice do svobode govora, pravilno vrednostno tehtalo in presojalo, ali je toženka s svojim pisanjem, upoštevajoč vse okoliščine primera, protipravno posegla v pravico tožnice. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je odvisna od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik in vrednostnih sodb. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadane, pravno še ne pomeni posega v čast in dobro ime. Ostre in žaljive izjave same po sebi še ne dajejo podlage za poseg v pravico do svobode pisanja, če je bilo za to nekaj podlage v dejstvih.
OZ člen 356, 356/1, 365, 369, 369/1. ZIZ člen 53, 53/2.
zastaranje - prava judikatna terjatev
Dokazov, ki bi izkazovali pritožbene trditve, da upnik več kot 10 let ni opravil nobenega dejanja pri sodišču zoper dolžnico za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, dolžnica ne predlaga oziroma ne predloži, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je bil izvršilni postopek I 2537/1996 končan s sklepom z dne 18. 9. 2007, ki je postal pravnomočen dne 9. 10. 2007. Slediti je zato stališču sodišča prve stopnje, da je glede na določbo tretjega odstavka 369. člena OZ zastaralni rok začel ponovno teči dne 11. 10. 2007. Ker je v konkretni zadevi izvršilni predlog bil vložen dne 21. 9. 2016 je pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil vložen pred potekom desetletnega zastaralnega roka, ki velja za judikatne terjatve po prvem odstavku 356. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00000216
ZPVAS člen 1, 1/1, 8, 8/1, 8/5, 9, 9/2. ZRPDZ člen 2, 2/1, 2/2, 3, 3/1, 4, 4/1. ZLNDL člen 7. ZEN člen 8, 8/1. ZPP člen 1, 155, 155/1, 180, 180/3. ZARKLRS člen 51, 51/2, 51/3.
pristojnost pravdnega sodišča - premoženjskopravni spor - lastninska tožba - premoženje agrarne skupnosti - podržavljenje premoženja agrarnih skupnosti - splošno ljudsko premoženje - (ne)vpis v zemljiško knjigo - dejansko podržavljenje - dejanska oblast nad stvarjo - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pravna zmota - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - stroški izdelave izvedenskega mnenja
Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta.
Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na posameznih oddelilih pred in po izdaji delne odločbe in da so bili v zemljiški knjigi kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X", izhaja materialnopravni zaključek, da so na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ pridobili lastninsko pravico že pravni predniki tožnikov.
Zaradi predvidene vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi tožnikom ni bilo potrebno spornih nepremičnin razparcelirati. Ker parcelacija ni bila potrebna, strošek izvedenca geodetske stroke v okoliščinah konkretnega primera ne more predstavljati potrebnega pravdnega stroška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001029
ZPP člen 362, 362/2. OZ člen 56, 56/1, 56/2, 83, 190, 191.
neupravičena pridobitev - privolitev v prikrajšanje - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - domneva o popolnosti listine - razlaga pogodbe - nejasna pogodbena določila v posebnih primerih - konkludentna dejanja - nedovoljena novota - ponovljen postopek - prekluzija
Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala napačno obračunavanje rabatov, ki ni imelo podlage v med pravdnima strankama sklenjeni Pogodbi in vtoževala vračilo preplačanih zneskov, torej je uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 91/2015 ni odprlo novih vidikov in pravnih podlag spora, zaradi česar bi tožeča stranka dobila možnost navajanja novih dejstev. Kot novo pa se je izkazalo prav zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka račune plačevala zaradi "ekonomske nuje".
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da toženkino obračunavanje rabata nima podlage v Pogodbi. Čim pa je tako, je bila tožeča stranka, da bi si zagotovila pravico do vračila preveč plačanega, skladno s 191. členom OZ ob plačilu dolžna pridržati si to pravico, sicer se šteje, da je v prikrajšanje privolila. Ni namreč mogoče slediti tožeči stranki, da tudi po obvestilu tožene stranke z dne 5. 5. 2009 ni mogla kvantificirano opredeliti svoje obveznosti plačila toženčevih računov. Tudi če ji natančna višina njene obveznosti ni bila znana, pa ji je bilo v celoti znano dejstvo obračuna rabata mimo dogovorjenega načina.
Ker predkupna ponudba ni bila popolna, se tožeča stranka (mati sedanjih pravdnih strank) predkupni pravici ni mogla odpovedati. Če ponudba ni popolna, upravičenec ne more vedeti, čemu se odpoveduje oziroma kakšna je vsebina pravice, ki se ji odpoveduje.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pravna oseba - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe - bilančna izguba - trditveno in dokazno breme - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - obstoj premoženja - trditveno breme glede nezmožnosti vnovčenja premoženja - nedovoljene pritožbene novote
V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje nosilnim razlogom sodišča prve stopnje o tem, da tožena stranka ni izkazala, da plačila sodne takse za postopek s pritožbo ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku (621,00 EUR) brez ogrožanja svoje dejavnosti, saj ni pojasnila, zakaj za plačilo sodne takse ne more uspešno unovčiti svojih zalog ter (dela) opredmetenih in neopredmetenih sredstev, pri čemer je imela v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev tudi prilive na transakcijskem računu, ki v času odločanja ni bil blokiran.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - zavrnitev ugovora
Pritožnica zmotno meni, da gre za odločitev sodišča, da glavne stvari sploh ne bo obravnavalo, ker za to niso izpolnjeni procesni pogoji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je sodišče presojalo vsebino predloga in ugotovilo, da je stavba že etažirana, zaradi česar predlagateljica ne more doseči vpisa lastninske pravice pri posebnem delu stavbe v postopku po ZVEtL. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je zato odločitev o glavni stvari.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - poškodba pri delu - verodostojna listina kot dokazno sredstvo - dvom v verodostojnost listine - prosta dokazna ocena - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - obveznosti zavarovalnice
Pri listini o prijavi nesreče pri delu je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja njenega sestavljavca (priča A.) ugotovilo, da nima (take) verodostojnosti, kot ji jo pripisuje tožena stranka. Prvič, ker A. ni bil prisoten ob sami nezgodi in zapis ni nastal na podlagi njegovega lastnega zaznavanja, in drugič, ker je izpovedal, da je pri zavarovancu tožene stranke prihajalo tudi do zahtev, da je bilo treba nesrečo opisati drugače, kot se je zgodila. Priča res ni izpovedala, da je tako zahtevo prejela tudi v tem konkretnem primeru, a je izpovedala, da se podrobnosti nezgode sploh ne spomni. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da kombinacija okoliščin v zvezi z nastankom interne prijave o nesreči pri delu vodi v zaključek, da ta listina ne odraža realnega stanja. Povsem nerealna je pritožbena zahteva tožene stranke, da bi moral biti tožnik pozoren na opis dogodka v tej listini, pri čemer za pritožnico ni sporno, da jo je prejel od tajnice, in to skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ob takem dogodku, ki je eksistencialnega pomena, se povprečen človek pač ne ukvarja z vsako podrobnostjo sočasno prejete listine, temveč zaupa, da slednja odraža tisto, kar se je res zgodilo.
Pravna narava oziroma namen rubeža terjatve in njenega prenosa v izterjavo ni v tem, da bi upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika pridobil izvršilni naslov, saj to niti ni potrebno. Gre za zakonito cesijo, in s tem za prenos procesne legitimacije na upnika, ki tako dobi pravico, da terjatev od dolžnikovega dolžnika prisilno izterja, v kolikor je le-ta noče prostovoljno poravnati. Tako je v obravnavani zadevi upnik vložil predlog za izvršbo in svojo terjatev izterjal od dolžnikovega dolžnika, pri čemer je zgolj vstopil v to procesno razmerje namesto svojega dolžnika. Glede na zgoraj obrazloženi prenos procesne legitimacije na novega upnika ni nobenega razloga, da bi moral 67. člen ZIZ v primeru razveljavitve izvršilnega naslova izrecno dovoljevati nasprotno izvršbo tudi dolžnikovemu dolžniku.
ZPP člen 154, 154/2, 158, 158/1. ZOdvT člen 14, 14/2, 19. ZOdvT tarifna številka 3100.
izpodbijanje odločbe o stroških postopka - umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - izpolnitev tožbenega zahtevka - delna izpolnitev tožbenega zahtevka - nagrada za postopek - nagrada za postopek v ponovljenem postopku
Umik tožbe zavezuje tožečo stranko k povrnitvi stroškov. Edina izjema od navedenega pravila je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če je torej tožena stranka izpolnila svoj tožbeni zahtevek in je tožeča stranka zato umaknila tožbo, med izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe, pa niso nastali nikakršni stroški zaradi oprave posameznih pravnih dejanj, je do tedaj (do izpolnitve) nastale pravdne stroške dolžna kriti tožena stranka.
prodajna pogodba - prevara - čezmerno prikrajšanje - dejansko stanje - dokazi in dokazovanje - oderuška pogodba - ničnost
Dejstvo, da je imel tožnik 23 let in da ni imel živih staršev, ne predstavlja zadostnih elementov za sklep, da je bil tako neizkušen, da se ne bi mogel zavedati, da podpisuje kupoprodajno pogodbo in da mu niti takrat, ko je izročal ključe stanovanja ni bilo jasno, da ga je prodal proti plačilu 40.000 EUR. Nobenega posebnega razumevanja ali pravnega znanja ali posebnih izkušenj ni potrebno, da to razumeš. To, da bi zgolj očitno nesorazmerje vodilo do ničnosti, bi se morale pokazati še kakšne dodatne drugačne okoliščine, zaradi katerih bi bil pravni posel nemoralen.
spor o pristojnosti - korporacijskopravni zahtevek - premoženjskopravni zahtevek - stvarna in krajevna pristojnost sodišča
Spor med strankam postopka se ni nikoli vodil kot gospodarski spor, ker glede na vrsto tožbenega zahtevka za to ni bilo procesne podlage. Takšne procesne podlage ni niti sedaj glede na predmet tožbenega zahtevka, pri katerem gre za obligacijsko pravni zahtevek in ne korporacijsko pravni zahtevek, za presojo katerega se bi uporabljalo pravo gospodarskih družb.
Ker spora ni mogoče umestiti niti med druge spore, ki štejejo za gospodarske spore, gre lahko le za spor o premoženjskopravnem zahtevku, o katerem je glede na vrednost spornega predmeta (do 20.000,00 EUR) pristojno za sojenje okrajno sodišče. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZPP je, če ni z zakonom določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča, za sojenje pristojno sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZPP je za sojenje je splošno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima tožena stranka stalno prebivališče.
Tudi Navodila za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov, na katere napotuje Uredba o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena jasno določajo, da dvojček z enim stanovanjem, kjer ima vsako stanovanje svojo streho in lasten vhod iz pritličja, ni dvostanovanjska stavba. Tako Odlok kot Navodila zato po oceni višjega sodišča ločujeta med dvostanovanjsko stavbo in dvojčkom, v katerem ima vsako stanovanje svoj vhod in svojo streho.
Odločilno je, da idejne zasnove, ki jih je pripravila tožena stranka, niso bile pripravljene skladno z veljavno zakonodajo in zato gradnja na njihovi podlagi ni bila dopustna oziroma mogoča. Glede na to niti ni odločilno, ali bi gradnja bila dopustna, če bi tožena stranka en objekt preimenovala iz dvojčka v dvostanovanjski objekt, kot je to trdila v pritožbi, saj bi morala kot strokovnjak to vedeti oziroma poznati relevantno veljavno zakonodajo in le-tej pravočasno prilagoditi izdelano projektno dokumentacijo, česar pa ni storila oziroma ni niti trdila, da je storila. Ker tožena stranka svoje obveznosti kot projektant ni izpolnila in je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe, ji je tožena straprojektannka predujem, ki ga je prejela za izpolnitev pogodbenih obveznosti, dolžna vrniti.
Tožena stranka je upravičenost do vračila koristi v pritožbi temeljila na dejstvu, da je izvedenka ugotovila, da bi bil del izročenega gradiva uporaben pri snovanju drugačne gradnje oziroma pri izdelavi novega projekta. Slednje pa za ugoditev reparacijskemu zahtevku verzijske narave iz četrtega odstavka 111. člena OZ ne zadošča, saj je treba trditi in dokazati, da je tožeča stranka sporno dokumentacijo ne le prejela, temveč jo nato tudi uporabila, katero in v kakšen obsegu.
Res je, da natančna odmera stroškov iz same odločbe ni razvidna, vendar sodna praksa pri odločanju o pravdnih stroških dopušča, da je v odločbi navedena podlaga odločitve, odmera stroškov pa je razvidna iz spisa. Tako je storilo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, saj je na stroškovniku označilo, katere stroške je toženi stranki priznalo. Zato je imela tožena stranka možnost preizkusiti končni znesek priznanih stroškov in v pritožbi tudi konkretno nasprotovati priznanju določenih stroškov, česar ni storila.
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1, 318/1-1.. ZDSS-1 člen 41.
zamudna sodba - napačno vročanje
Tožena stranka v pritožbi navaja zgolj to, da sta bili tožba in njena dopolnitev s strani tretje osebe, po njenem mnenju tožnice, ki je imela motiv in dostop do ključev predalčnika, odstranjeni iz hišnega predalčnika tožene stranke in nato kasneje (že po poteku roka) vanj vrnjeni. Trdi torej, da se tožena stranka zaradi ravnanja tretje osebe, do katerega naj bi prišlo po tem, ko so bila pisanja že puščena v hišnem predalčniku na pravilnem naslovu, z vsebino teh pisanj ni mogla (pravočasno) seznaniti in posledično pravočasno odgovoriti na tožbo in njeno dopolnitev. S tem pa tožena stranka v pritožbi ne navaja, da tožba in njena dopolnitev nista bili pravilno vročeni in da s tem ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Ne nasprotuje namreč dejstvu, da je bilo pisanje puščeno na pravilnem naslovu, v uporabnem predalčniku in da je vročevalec tudi sicer postopal v skladu s 142. členom ZPP. Ker torej tožena stranka v pritožbi ne podaja upoštevnega ugovora v zvezi s pravilnostjo vročitve tožbe in odgovora na tožbo, neobstoja drugih pogojev za izdajo zamudne sodbe pa niti ne navaja, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.
odmera in plačilo nagrade upravitelja - nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila - stečajni postopek - umik predloga za začetek stečajnega postopka
Upravitelj v skladu z določbo drugega odstavka 104. člena ZFPPIPP sicer res pridobi pravico zahtevati plačilo nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila šele, ko sodišču predloži otvoritveno poročilo v skladu z 294. členom ZFPPIPP. Vendar pa je v konkretni situaciji potrebno upoštevati, da je bil stečajni postopek ustavljen zaradi umika upnikovega predloga pred izdelavo otvoritvenega poročila ter da je upravitelj večino aktivnosti v zvezi z izdelavo otvoritvenega poročila, kot to trdi, že opravil. Ker nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila vključuje tudi nadomestilo za prevzem prostorov, premoženja in poslov stečajnega dolžnika, po oceni pritožbenega sodišča upravitelju pripada opravljenemu delu sorazmerni del nadomestila za izdelavo otvoritvenega poročila.
inšpekcijski ukrep - nespoštovanje inšpekcijskega ukrepa - stopnjevanje inšpekcijskih ukrepov - realni stek - navidezni realni stek - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - ne bis in idem
Inšpektor je opravil dva inšpekcijska pregleda (3. 4. 2014 in 7. 1. 2015) in vsakič kontroliral ali se v podeljenem roku 15 dni krovna odločba inšpekcijskega organa spoštuje, torej je v obeh pregledih šlo za preverko spoštovanja iste odločbe, ki je bila podlaga obeh inšpekcijskih pregledov. Iz tega razloga je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je jasno zapisalo, da zgolj iz razloga, ker je inšpekcijski odločbi na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 16. 4. 2014 sledil sklep o grožnji glede izvršitve denarne kazni v upravnem postopku, slednje ne more biti podlaga za ponovno kaznovanje tako pravne, kot tudi odgovorne osebe v zvezi z nespoštovanjem iste primarne odločbe inšpekcijskega organa.
Le v primeru, če bi inšpektor znova izdal odločbo, s katero bi pravni osebi kot proizvajalcu delno dokončanih strojev odredil odpravo neskladnosti in v primeru nespoštovanja le-te na podlagi te nove upravne odločbe znova izdal odločbo o prekršku, bi tako bila podana podlaga za obravnavanje dveh prekrškov. V primeru, da stranka (zavezanec) ukrepov inšpektorja ne spoštuje, pa ima tako po ZIN, kot tudi po drugih področnih zakonih inšpektor možnost svoje ukrepe stopnjevati, med drugim v skrajnem primeru tudi s prepovedjo opravljanja dejavnosti oziroma uporabe delovnih sredstev, naprav in opreme, s katero se dejavnost opravlja. Tako ima po določbah drugega odstavka člena 15 ZTZPUS-1 pristojni inšpektor med drugim tudi pravico prepovedati ali omejiti dajanje neskladnih proizvodov na trg, njihovo dostopnost na trgu omejiti ali odrediti celo umik ali odpoklic neskladnih proizvodov s trga in izvesti dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se taka prepoved inšpektorja spoštuje.
ZZZDR člen 12, 12/1, 51, 51/1, 51/2, 59, 59/1, 59/2.. ZPP člen 4, 4/1, 8.
premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - posebno premoženje zunajzakonskih partnerjev - obseg in deleži na skupnem premoženju - obstoj zunajzakonske skupnosti - elementi zunajzakonske skupnosti - življenjska in ekonomska skupnost - poslovni delež v gospodarski družbi - dokazna ocena - načelo neposrednosti
Toženec ni omenjal ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Okoliščina, da stranki nista imeli "skupne blagajne", še ne pomeni odsotnosti zunajzakonske skupnosti. Ne drži, da se sodišče ni ukvarjalo z notranjo komponento zatrjevane življenjske skupnosti.
Tudi poslovni delež v kapitalski družbi spada v skupno premoženje, če je osnovni vložek vplačan v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti.