DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00002328
- člen 6, 7.. ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - krivdna odgovornost - bistvena kršitev določb postopka
Tožnik se je poškodoval na delu, ko je opravljal razrez pločevine na stroju. Moral je razrezati pločevino 200 mm x 200 mm po diagonali. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priča, ki je bil zadolžen za varstvo pri delu, s samimi delom na predmetnem stroju nima izkušenj, bi moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca za varstvo pri delu, katerega je predlagal tožnik v pripravljalni vlogi in upoštevati določila Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme.
Tožnici ni uspelo dokazati, da je vzrok telesne okvare poklicna bolezen. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi poklicne bolezni ni utemeljen.
ZDR-1 člen 34, 35, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.. ZVZD-1 člen 37.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost na delovnem mestu
Tožnik je bil spornega dne, ko je bil pri njem opravljen preizkus alkoholiziranosti, na delovnem mestu vinjen, ker je imel v izdihanem zraku 0,40 mg/l alkohola. S tem je kršil določbe 34., 35. in 37. ZDR-1, saj ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni spoštoval in izvajal predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, dela ni opravljal tako pazljivo, da bi zavaroval svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, vzdržal pa se tudi ni ravnanja, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljal pri toženi stranki (odrsko scenski delavec), materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale toženi stranki. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZLS člen 49, 49/1, 49/2, 50.. ZJU člen 30.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.
kolektivni delovni spor - akt o sistemizaciji delovnih mest - sestava sodišča - sodnik posameznik - bistvena kršitev določb postopka - senat
Predlagatelj v pritožbi navaja, da se na podlagi izpodbijanega akta o sistemizaciji delovnih mest premešča 18 javnih uslužbencev, ter da se določena delovna mesta ukinjajo, določena pa na novo sistemizirajo. Vse navedeno na vsebino Odloka ne vpliva. Ukinjanje ter sistemiziranje delovnih mest je v celoti v pristojnosti župana, kot to določa 20. čl. Odloka in 50. čl. ZLS. Tudi vsa premeščanja javnih uslužbencev so skladno s 33. čl. ZJU v pristojnosti predstojnika, torej župana.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je bilo nepravilno sestavljeno. ZDSS-1 v 1. odst. 14. čl. določa, da v delovnih (individualnih in kolektivnih) in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Kdaj odloča sodnik posameznik je določeno v 2. in 3. odst. 14. čl. ZDSS-1, pri tem pa zakon omenja le nekatere individualne delovne spore in nekatere socialne spore. V kolektivnih delovnih sporih sodišče prve stopnje vedno odloča v senatu. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe pa je prvostopno sodišče v tem sporu odločilo po sodnici posameznici, zaradi česar je podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi če se stranki odpovesta glavni obravnavi, mora prvostopno sodišče odločati na seji senata.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje delavcev
Tožnica v času od 1. 1. 2014 do 22. 1. 2014 ni nadomeščala delavke, saj je bila ta delavka v tem času še na delu (nato je bila na letnem dopustu, 8. 2. 2014 pa je nastopila porodniški dopust). To pomeni, da dejansko ni bil podan razlog nadomeščanja začasno odsotne delavke, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi naveden kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. To je zadostna podlaga za ugotovitev transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.
Obveznost planiranja izplačila ne more biti pogoj za kasnejše dejansko izplačilo plače iz uspešnosti poslovanja, ampak je to le (računovodska) obveznost toženke. Nespoštovanje takšne obveznosti toženke pa ne more posegati v pravice delavcev, določene s kolektivno pogodbo.
Ker je toženka za leto 2011 dosegla in celo presegla planirani dobiček, je tožnica na podlagi prvega stavka prvega odstavka 111. člena podjetniške kolektivne pogodbe upravičena do vtoževanega zneska iz naslova plače iz uspešnosti poslovanja.
Odločba o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 12. 10. 2000. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti.
krivdna odškodninska odgovornost - udarec z roko - udarec v lice - besedno izzivanje - verbalni napad - soprispevek oškodovanca - višina denarne odškodnine
Tožničino govorjenje je bilo res nespametno, a se v bistvenem nanaša na njo, ne toženca. Takšno vulgarno govorjenje in prepir s tožencem nikakor ni opravičilo za toženčevo telesno obračunavanje. Tožničine besede in njeno ravnanje niso bili takšni, da bi smeli izzvati reakcijo, ki presega verbalno. Toženec torej odgovarja za vso škodo, ki jo je povzročil tožnici, ne le za 80 %.
skrajšani kazenski postopek - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - dovoljenost pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev nedovoljenih dokazov - predobravnavni narok - glavna obravnava
Ker je obdolžena A. A. podala predlog za izločitev nedovoljenih dokazov po razpisu glavne obravnave (torej ne pred razpisom predobravnavnega naroka oziroma na samem predobravnavnem naroku, kot je to storil obdolženi B. B.) in je sodnica ta predlog s sklepom zavrnila, se ob upoštevanju določil prvega, drugega in tretjega odstavka 435. člena ZKP, pritožbi obtoženih zoper izpodbijani sklep izkažeta kot nedovoljeni. Obravnavani sklep se namreč lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek 340. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00001079
ZPP člen 285. OZ člen 179, 352.
delna sodba na podlagi pripoznave - odvetniška napaka - povrnitev nepremoženjske škode - udarec v prsni koš - udarnina in odrgnina kolena - materialna škoda - subjektivni rok za zastaranje - materialno procesno vodstvo
Sodišče je zmotno uporabilo določbo 352. člena OZ, ki med drugim določa, da teče zastaranje od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za storilca. Za škodo je tožnik izvedel, ko je pridobil izvedeniško mnenje in je izvedel višino škode.
V skladu s ciljem postopka za delitev solastnine, da se odpravijo solastninska razmerja (oziroma da prenehajo idealni solastninski deleži solastnikov), si je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno prizadevalo, da ostane po delitvi čim manjši del nepremičnine v solastnini. Pri tem je pravilno pojasnilo, da bi po predlogu delitve predlagateljice ostal v solastnini udeleženk postopka (vsake do 1/2) del zemljišča v izmeri 40 m2, po predlogu nasprotne udeleženke pa bistveno večji del, in sicer zemljišče v izmeri 223 m2, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da predlogu delitve nasprotne udeleženke ni sledilo.
Kadar zunajobravnavni senat izda sklep pred uvedbo ali med preiskavo, zoper tega ni pritožbe (drugi odstavek 399. člena ZKP). Izjeme so določene le v sedmem odstavku 169. člena ZKP, tretjem odstavku 181. člena ZKP, petem odstavku 202. člena ZKP in v drugem odstavku 205. člena ZKP. Zato v primeru, ko zunajobravnavni senat kot prvostopenjski organ odloči o izločitvi dokazov, kar je v pristojnosti preiskovalnega sodnika (tretji odstavek 83. člena ZKP), zoper takšen sklep pritožba ni dovoljena, čeprav je na ta način strankam odvzeta pravica do pritožbe.
ugovor zoper plačilni nalog - zakonske predpostavke
Zavezanka za plačilo sodne takse ni navajala v ugovoru zoper plačilni nalog razlogov iz prvega odstavka 34.a člena ZST-1, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo njen ugovor.
Ob dejstvu, da toženec ni trdil, da je on zavezanec po prikriti pogodbi niti tega ni trdil tožnik, je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da sporna posojilna pogodba prikriva pogodbo o pristopu k dolgu, s katero se je toženec zavezal tožniku plačati njegovo terjatev v višini 9.500,00 EUR do dolžnika, prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. S tem je kršilo razpravno načelo, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo toženec smiselno uveljavlja.
Posledica obvestila dolžniku (toženi stranki) o odstopu terjatve zavarovalnici je, da od trenutka, ko je seznanjen o odstopu terjatve, lahko veljavno izpolni svojo obveznost samo novemu upniku (zavarovalnici). Toženčeva obveznost vračila kredita bi prenehala samo v primeru, če bi jo izpolnil. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da terjatev po kreditni pogodbi z dne 29. 5. 2005 za glavnico 4.485,74 EUR s pripadki ni bila plačana in ker je tožeča stranka z obvestilom o zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine z dne 23. 8. 2012 (A20) dokazala, da ima interes za izpolnitev toženčeve obveznosti, ker do zakonite subrugacije v smislu 275. člena OZ, ni prišlo, pritožbena navedba o pomanjkanju aktivne legitimacije, ni utemeljena.
zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - zaznamba postopka po ZVEtL
Gre za zemljiškoknjižni postopek, začet po uradni dolžnosti, na podlagi 15. člena ZVEtl. Ugovorne navedbe, s katerimi je nasprotna udeleženka problematizirala status B. B. K. kot upravičenega predlagatelja nepravdnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine oziroma lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet postopka, za zemljiškoknjižni postopek niso pravno pomembne. V zemljiškoknjižnem postopku sodišče zgolj preverja, ali so podani formalni pogoji za predlagani vpis, ki jih določa ZZK-1.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00002385
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/3, 87, 87/1. ZIZ člen 270, 270/2. ZZZDR člen 52. ZN člen 47, 47/1-1.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - dogovor o preživljanju - izigravanje upnikov - notarski zapis - ugovor nesorazmernosti - začasna odredba - nična pogodba - nedopustna podlaga - neodplačna pogodba
Tožeča stranka je trdila in izkazala, da je iz celotnega sklopa ravnanj tožnika, storjenih v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, razvidno, da so bila obravnavana nakazila eden od načinov, s katerim je skrival svoje premoženje pred svojimi upniki. Tožeča stranka je torej tako utemeljevala, da so bile s predmetnimi nakazili kršene določbe 39. in 40. člena OZ. Pravila obligacijskega prava določajo, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, če te ni oziroma je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti v zvezi s prvim odstavkom 39. člena OZ). Neodplačna pogodba pa je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ). Tožeča stranka je torej trdila in izkazala, da je bil namen oziroma razlog predmetnih nakazil skrivanje premoženja pred upniki, da je imela navedena obveznost nedopustno podlago oziroma je bila sklenjena z nedopustnim nagibom. Sodišče prve stopnje je zato terjatev tožeče stranke pravilno presojalo na podlagi prvega odstavka 87. člena OZ, ki določa, da mora v primeru, če je pogodba nična, vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan in ima na podlagi pravila o neučinkovanju neveljavnih pravnih poslov pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitev, da je z nakazilom prišlo do nedopustnega izigravanja tretjih oseb, to je upnikov, torej do kršitve pravil obligacijskega prava, za uspeh s pritožbo ne zadošča pritožbena navedba tožene stranke, da zaradi predmetnih nakazil s strani enega zakonca drugemu zakoncu niso bila kršena pravila, ki urejajo premoženjski režim med zakoncema. Tožena stranka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z navedbo, da so bili navedeni zneski porabljeni za plačevanje stroškov gradnje hiše, vendar pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da tega dejstva ni dokazala, česar s pritožbo ne izpodbija. Svoje navedbe, da naj bi šlo za ravnanje v okviru zakonsko dopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem, torej tožena stranka ni izkazala. Po presoji pritožbenega sodišča zato ne drži pritožbena navedba, da toženi stranki ni bilo treba dokazati, zakaj je porabila denar, saj je bilo, po tem, ko je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj kondikcijskega zahtevka, na toženi stranki trditveno in dokazno breme za ugovor, da so nakazila predstavljala zakonsko dopustno razpolaganje s skupnim premoženjem.
Kot določa zakon, sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (drugi odstavek 34. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Tožena stranka takšnega predloga, v katerem bi določno navedla, na katera sredstva oziroma predmete izvršbe naj sodišče omeji dovoljeno izvršbo, ni podala. V svojem predlogu bi namreč morala tožena stranka določno navesti, na katere predmete oziroma sredstva naj bi sodišče omejilo dovoljeno izvršbo, saj bi sodišče le na podlagi konkretnega predloga tožene stranke lahko ugotovilo, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve, tožeči stranki pa bi bilo zgolj ob določno podanem predlogu omogočeno, da se o njem izjavi. Trditve same tožeče stranke, podane v dosedanjem postopku v zvezi z vrednostjo prenesenega premoženja za takšno omejitev ne zadoščajo, nenazadnje pa ima po zakonu dolžnik pravico, da izmed več predlaganih sredstev oziroma predmetov zavarovanja, sam izbere tiste, na katere bo zavarovanje omejeno. Prav tako pa tudi ni mogoče spregledati, da je tožena stranka tekom postopka že razpolagala z določenim premoženjem, zaradi česar izdanega sklepa o zavarovanju ni mogoče izvršiti v celoti, kar bi bilo pri obravnavanju predloga za omejitev predmetov oziroma sredstev zavarovanja prav tako treba upoštevati. Takšnega predloga, ki bi bil v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZIZ, torej tožena stranka v dosedanjem postopku ni vložila, zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je le pavšalno navrgla ugovor nesorazmernosti
posojilna pogodba - soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe - odgovornost zakoncev za dolgove - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - obveznosti, ki jih zakonec prevzame v času trajanja zakonske zveze - odgovornost zakoncev za dolg enega od zakoncev - konkludentno soglasje
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi soprogova obveznost iz posojilne pogodbe po splošnih predpisih obremenjevala tudi toženko niti da bi šlo za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem ali za obveznost, ki jo je prevzel en zakonec za tekoče potrebe družine. Ne gre torej za kakšno od obveznosti, za katere bi odgovarjala oba zakonca, nasprotno - gre za obveznost iz prvega odstavka 56. člena ZZZDR. Tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo s sklicevanjem na 52. člen ZZZDR in z obrazložitvijo, da je toženkin soprog obveznost sprejel ob konkludentnem soglasju toženke, zaradi česar po drugem odstavku 56. člena ZZZDR zanjo odgovarja tudi ona. Takšna ugotovitev (o konkludentnem soglasju) bi ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljevala le, če bi šlo za obveznost v zvezi s skupnim premoženjem (52. člen ZZZDR namreč ureja upravljanje s skupnim premoženjem). V obravnavani zadevi po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni šlo za posle v zvezi s skupnim premoženjem, posojilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo pridobljeno za pridobitev skupnega premoženja ali potrebe družine, zato je nesmiselno ugotavljanje konkludentnega strinjanja toženke s takšnim poslom.