Pri zapolnitvi vsebine pojma dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni mogoče spregledati (zanemariti) zahteve po prosilčevi fizični prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije, niti zahteve, da je tu njegovo središče interesov, in to ne le v obdobju zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, ampak tudi v obdobju predhodnih pet let, v katerem lahko prekinitve vplivajo na časovni potek zahtevanega desetletnega obdobja dejanskega življenja v Sloveniji.
Prosilec mora pred vložitvijo prošnje za državljantsvo v Sloveniji dejansko živeti neprekinjeno pet let, medtem ko lahko obdobje preostalih (vsaj) pet let dejanskega življenja doseže tudi s seštevanjem posameznih različno dolgih obdobij dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, med katerimi so nastale prekinitve iz razlogov, ki jih upoštevaje določbe Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije ni mogoče spregledati.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je presoja sodišča v upravnem sporu omejena na preizkus pogoja 3. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije po dejanskem stanju na dan izdaje upravnega akta organa prve stopnje, na dan izdaje upravnega akta organa druge stopnje ali na dan odločitve Upravnega sodišča v postopku s tožbo?
Oseba, ki izpolnjuje pogoje za naturalizacijo, ne more zahtevati, da ji Republika Slovenija podeli državljanstvo. Pravica do pridobitve državljanstva z naturalizacijo ne obstoji. Izpolnitev zakonskih pogojev za naturalizacijo pomeni za prosilca samo možnost, ne pa tudi gotovosti, da bo naturaliziran.
Za ugotovitev prekinitve dejanskega življenja, kot enega od pogojev za naturalizacijo, zadošča ugotovitev fizične odsotnosti, ki v enem letu presega 60 dni, razen če prosilec zatrjuje, da je do prekinitve dejanskega življenja prišlo zaradi upoštevnih objektivnih okoliščin.
Prejemek, ki nima podlage v zakonu ali sodni odločbi, prosilcu za državljanstvo ne zagotavlja materialno in socialno varnost v smislu 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, tak je tudi dohodek bivšega zakonca, ko preživninska obveznost v razvezni sodbi ni bila določena.
Določbe ZVoz-1 oziroma uporaba pojma "običajno prebivališče", kot ga določba ZVoz-1, niso primerne za uporabo oziroma pomoč pri razlagi pojmov iz ZDRS. Zakona urejata materijo, ki ni primerljiva, prav tako ni potrebe po uporabi ZVoz-1 oziroma iskanju razlage pojma "dejanskega življenja" v drugih predpisih, saj Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije daje (ob upoštevanju stališč sodne prakse) zadostno podlago za razlago navedenega pojma.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah sprejelo stališče, da na dejansko življenje kažejo poleg navzočnosti na določenem ozemlju tudi druge okoliščine, iz katerih izhaja, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem območju, da ima torej posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.