Ker ne ZEKom-1 ne ZIN ne vsebujeta določb o izreku odločbe, sprejete v postopku nadzora, je treba uporabiti ZUP. Navedeni zakon pa v šestem odstavku 213. člena zahteva, da mora biti izrek določen.
Izrek je določen, če je v njem konkretno opredeljeno ravnanje, ki je obvezujoče za zavezanca, torej, kaj natančno in v kakšnem obsegu je dolžan storiti.
Toženka je revidentu naložila sprejetje tehničnih in organizacijskih ukrepov, s katerimi bo zagotovil pravilno obračunavanje klicev. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani izrek ne ustreza zahtevi po njegovi določnosti, saj ni razvidno, katere in kako obsežne spremembe oziroma ukrepe, ki se nanašajo na njegovo delovanje, mora sprejeti revident, da bo glede na okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, za naprej odvrnil vsakršno možnost nepravilnega zaračunavanja opravljenih storitev svojim naročnikom, ko se nahajajo v tujini. Pri tem za določnost izreka ni bistveno, kar izpostavlja toženka, da je v izreku naveden tudi cilj, ki ga mora zagotoviti. Navedeni cilj (zagotavljanje s predpisom skladnega stanja) je namreč lasten že samemu ukrepu, ki ga izreče nadzorni organ, zato zgolj podvajanje tega cilja v izreku v ničemer ne prispeva k njegovi večji določnosti.
Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v drugem odstavku 373. člena izrecno določa, da morata biti reviziji priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. Določba je namenjena učinkovitemu uresničevanju pravice nasprotne stranke do izjave, saj ta dotlej še ni bila seznanjena s procesnim gradivom, ki je privedlo do dopustitve revizije. Kontradiktornost je namreč vzpostavljena šele v revizijskem postopku.
Tožnika reviziji nista priložila ne predloga za dopustitev revizije ne sklepa o dopustitvi revizije. Taka revizija je nepopolna.
Za obstoj kršitve pravice do tedenskega počitka v zvezi z opravljanjem dela vodnega zaupnika bi tožnik moral izkazati, da je ravno na dela prost dan na zahtevo poveljnika voda moral podati mnenje o zadevah, ki jih je vojaška oseba uveljavljala po službeni poti (tretji odstavek 41. člena ZSSloV) oziroma, da je ravno takrat, zaradi zakonske zahteve, da to stori brez odlašanja, nadrejenemu moral po službeni poti posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo, s katero se je nanj obrnila vojaška oseba (prvi odstavek 41. člena ZSSloV) ali pa da je ravno na tak dan nadrejene moral seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, v okviru obveznosti, da jih s tem seznanja po potrebi oz. najmanj enkrat mesečno (drugi odstavek 41. člena ZSSloV).
Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da neuspešno opravljena avdicija ne predstavlja okoliščine, zaradi katere, na podlagi 118. člena ZDR-1, nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Spregledali sta namreč, da uspešno opravljena avdicija ni samo pogoj za zasedbo delovnega mesta, ki ga določi delodajalec, pač pa ga določa zakon. Zakon zaposlitve brez izpolnitve tega pogoja izrecno ne dopušča.
Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno.
Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domnevne nepravilnosti in pritiske nanj, pač pa predvsem zaradi načina, na katerega je to storil. Tudi Vrhovno sodišče tako kot Sodni svet tako ni moglo spregledati, da se tožniku očita več brezkompromisnih in neposrednih verbalnih napadov na posamezne poimensko navedene sodnike in tožilce ter pomembne institucije v sodnem sistemu ter druge osebe izven pravosodja, kršenje ugleda sodniškega poklica in odklonitev sodniške dolžnosti (ki ni v zvezi niti z zatrjevanimi nepravilnostmi niti s pritiski na sodnika).
Zaupanje javnosti v sodstvo ne temelji le na strokovni, temveč tudi na moralni integriteti sodnika. Od njega se pričakujejo visoki standardi obnašanja, med katere nedvomno sodi zadržanost, dostojnost in spoštljivost pri izražanju in do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb. Namen zadržanosti sodnika v situacijah, ko bi lahko zaradi njegovega izražanja bila vprašljiva avtoriteta in integriteta sodstva, dostojnost in spoštljivost pri izražanju do drugih sodnikov in državnih organov ter drugih oseb, je varstvo javnega interesa – zaupanja javnosti v sodstvo, varstvo njegove neodvisnosti in nepristranskosti, integritete, ugleda ter časti sodnikov in sodstva.