Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, je tako napačna. Tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.
Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davka, sporno, tožnik pa je v tožbi predlagal izvedbo dokazov v svojo korist, sojenje brez glavne obravnave, razen v primerih iz prve ali tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni dopustno. Tudi presoja, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov niso izpolnjeni, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.
Glede na to, da je bil tožnik v skladu z noveliranim 110. členom ZODPol premeščen na delovno mesto, ki je bilo uvrščeno v višji tarifni razred od njegovega prejšnjega delovnega mesta, da je bil kot izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta določen 28. plačni razred, da je tožnik z napredovanji na prejšnjem delovnem mestu dosegel 32. plačni razred, ga je tožena stranka na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS na novem delovnem mestu utemeljeno uvrstila v 33. plačni razred.