Revizija se dopusti glede vprašanj:
- kakšna je pravilna razlaga drugega odstavka 45.b člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS) v okoliščinah konkretnega primera in
- ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko se ni opredelilo do ugovora zastaranja.
Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.
Naloge poveljnika oddelka same po sebi ne pomenijo, da mu tedenski počitek ni (bil) zagotovljen. V vsakem od sporov v zvezi s tem je treba konkretno ugotoviti, ali so bili tudi takšni poveljniki v dneh, ki so bili določeni kot dnevi počitka, dejansko prosti delovnih obveznosti ali ne oziroma so morali (je bilo obvezno) prav na tiste dni opravljati delovne obveznosti, ker jim je to odredil nadrejeni ali se je to od njih že v naprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev.
Obveznost dela prav na dan predvidenega počitka ne izhaja že iz tega, da je bil tožnik odgovoren za pripadnike svojega oddelka. Odgovornost je namreč splošna kategorija, ne pomeni pa, da je moral že zgolj zaradi odgovornosti tudi na dan predvidenega tedenskega počitka opravljati delovne obveznosti.
Zmotno je stališče, da bi v KPND moralo biti izrecno zapisano, da ni mogoča kombinacija javnega prevoza in kilometrine. V resnici je ravno obratno. Glede na veljavno ureditev, po kateri se primarno povrnejo stroški javnega prevoza, stroški kilometrine pa le, če javni prevoz ni možen, bi morala biti v KPND izrecno določena izjema, da se lahko delno povrnejo stroški javnega prevoza, delno pa stroški kilometrine. Pravna ureditev povračila stroškov prevoza na delo in z dela je takšna, da delodajalca zavezuje k povrnitvi stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če tak prevoz ni možen, je javnemu uslužbencu dolžan priznati kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Pravna ureditev torej ne omogoča kombinacije različnih načinov povračila stroškov prevoza, ne glede na to, kaj bi bilo za eno ali drugo stran ugodneje.
Na podlagi tretjega odstavka Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti morajo direktor, pooblaščeni delavci in strokovne službe vročati sindikatu gradiva za seje vseh organov zavoda in omogočati sodelovanje njegovih predstavnikov na teh sejah. Ta določba daje sindikatu širšo pravico od pravic, ki mu jih zagotavljajo zakonski predpisi in ki so opredeljene v prvem in drugem odstavku 4. člena in v 5. členu kolektivne pogodbe. Po zaključku vrhovnega sodišča je namen te pravice seznanitev oziroma informiranje sindikata z vsemi vprašanji, ki se obravnavajo na sejah vseh organov zavoda.
Po presoji revizijskega sodišča bi zato moral nasprotni udeleženec omogočiti predstavniku sindikata tudi prisotnost pri obravnavi tretje točke dnevnega reda seje sveta zavoda z dne 23. 1. 2020.
Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.
Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.
Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.
Škoda (prenehanje prejemanja nadomestila za invalidnost oz. vrnitev preplačila) ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke (nerazporeditvijo tožnika na novo ustrezno delovno mesto), temveč v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem ZPIZ, ki je pravico do nadomestila za invalidnost ukinil, čeprav bi jo do razporeditve po novi odločbi še vedno moral priznavati na podlagi prejšnje razporeditve.