ZGD-1 omejitve ali izključitve pogodbene odškodninske odgovornosti ne ureja drugače kot OZ. Ali ureditev iz prvega odstavka 242. člena OZ ne ruši razmerja med nadzornim svetom in upravo, kakor je vzpostavljeno z določbami ZGD-1? Če bi določba prvega odstavka 242. člena OZ omogočala nadzornemu svetu, da z lahkotnostjo, pravzaprav že kar kapriciozno, ne da bi se njegovi člani bali odškodninske odgovornosti, poljubno odstavlja (člane) uprave delniške družbe, potem bi šlo za neskladje ureditev v OZ in ZGD-1 in bi bilo potrebno z razlago najti nujno ravnotežje med obema ureditvama, morda tudi z argumentom teleološke redukcije.
Krivda se presoja z upoštevanjem značilnosti povzročitelja škode. Merilo skrbnosti je pri strokovnih (profesionalnih) osebah strožje kot pri običajnih ljudeh. Za člane nadzornih svetov se predpostavlja, da imajo ne le dobro, pač pa izjemno dobro znanje korporacijskega upravljanja. Zato njihovo ravnanje že zelo hitro doseže stopnjo hude malomarnosti. Za tak primer bo šlo vedno, kadar se pri odpoklicu uprave ne bi sklicevali na kakšnega od razlogov iz 268. člena ZGD-1 ali če si ne bi priskrbeli vsaj na prvi pogled dovolj zanesljivih podatkov, ki utemeljujejo zakonski razlog za odpoklic. Ob takem razumevanju krivde (skrbnosti) nadzornega sveta pri odpoklicu uprave delniške družbe ni prepričljiva bojazen, da bi dogovor med nadzornim svetom in članom uprave o izključitvi odškodninske odgovornosti lahko porušil razmerje med nadzornim svetom in upravo, kakor je vzpostavljeno z določbami ZGD-1.
Predlagatelja, ki je pravna oseba, ne zastopa odvetnik, prav tako ni izkazal, da ima njegov zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Zgolj pooblastitev nekoga, ki ima opravljen tak izpit, pa glede na navedena določila ZPP ne zadošča. Predlog zato ni dovoljen.
Investitor (in projektant) se lahko zanese(-ta) tako na izdano potrdilo o namenski rabi kot tudi na izdano lokacijsko informacijo.
Občina se odgovornosti za škodo zaradi lastne napake (s tem, ali gre ta t.i. zakonodajno protipravnost, se sodišči še nista ukvarjali) ne more razbremeniti na račun očitka investitorju in projektantu o pomanjkanju skrbnosti, ker sama nista preverjala skladnosti izvedbenega akta z odlokom o dolgoročnem planu.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da višina nadomestila, obračunana v skladu z Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju , ne presega višine plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi v času odsotnosti delal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da bi bil obračun po Uredbi v nasprotju s 137. členom ZDR-1 in 92. členom KPVIZ, zaradi česar je ni upoštevalo. Določbe Uredbe, ki bi jih bilo treba uporabiti v konkretnem primeru, niso v nasprotju z zakonom, zaradi česar uporaba institut exceptio illegalis ni bila upravičena. Zgoraj navedeni določbi se namreč nanašata na višino nadomestila plače, ne pa na višino seštevka nadomestila plače in plače za posamezno obračunsko obdobje.
V primerih, ko plačilo stroškov stečajnega postopka poteka na zakonsko določen način v okviru razpoložljivih sredstev, tak stroškovni upravičenec nima pravne koristi za dajatveno tožbo v pravdnem postopku. Načelo enakega obravnavanja upnikov v postopku zaradi insolventnosti zapoveduje enako obravnavo vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju (46. člen ZFPPIPP), pri čemer so v enakem položaju vsi upniki občasnih stroškov stečajnega postopka (drugi odstavek 289. člena v zvezi s tretjim odstavkom 355. člena ZFPPIPP). Priznavanje pravnega interesa posameznemu upniku za dajatveno tožbo za tovrstno terjatev, s katero bi upnik zasledoval cilj, da bo do poplačila hitreje prišel v ločenem izvršilnem postopku, bi samo po sebi ustvarilo ugodnejši položaj takega upnika v primerjavi s položajem preostalih upnikov, ki so enako obravnavani z uvrstitvijo v predračun stroškov stečajnega postopka. S tem pa bi bilo porušeno temeljno načelo enakega obravnavanja iz 46. člena ZFPPIPP, ki predstavlja izhodišče, na katerem gradi celotna zakonska ureditev stečaja kot generalne izvršbe.
Disciplinski pregon zoper tožnico glede očitanih disciplinskih kršitev, ki naj bi jih storila v letih 2014, 2015 in 2016, od leta 2021 ni več dovoljen, saj so, tudi če je pravilno štetje od tistega trenutka, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, pretekla štiri leta od storitve disciplinskih kršitev, o tožničini disciplinski odgovornosti pa v tem času ni bilo pravnomočno odločeno in je disciplinski pregon zato absolutno zastaral (četrti odstavek 84. člena ZSS).
Iz 26. člena Ustave ne izhaja, da bi bila država nekakšen krovni nosilec odškodninske obveznosti za vse tri tam navedene subjekte, ki (lahko tudi) oblastno delujejo na njenem teritoriju. Zgolj določeno je, da ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode, ki nastane z oblastnim delovanjem, kar bi bilo sicer na temelju pravil OZ lahko sporno.
Prvi odstavek 148. člena OZ predpisuje odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornosti države za delo stečajnega upravitelja ni mogoče utemeljevati na tem določilu, ker stečajni upravitelj ni organ Republike Slovenije.
Odškodninsko odgovornost poslovodstev gospodarskih družb se presoja ex ante, torej po stanju v času, ko je sprejeta poslovna odločitev in ne ex post, ko se šele pokažejo rezultati odločitve. V tej zadevi zato ni odločilno, ali se je sklenitev sponzorskih pogodb izkazala za poslovno uspešno, pač pa, ali je smel toženec v času sklepanja pogodb razumno pričakovati, da bo tožnici prinesla večjo prepoznavnost med potencialnimi kupci in s tem vsaj na daljši rok tudi povečan "eksterni" promet. Ali je bila odločitev razumna, je strokovno vprašanje, ki terja odgovor na podlagi strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Za tak primer je treba postaviti izvedenca ustrezne (najbrž marketinške) stroke.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za postavitev izvedenca, ker naj bi šlo za informativni dokaz. S ponujenim dokazom toženec ni nadomeščal manjkajočih trditev, ki sodijo v okvir njegovega trditvenega bremena. Zavrnjeni dokaz z izvedencem je "informativen" le v meri, v kateri bi se lahko sodišče seznanilo (informiralo) z oceno izvedenca, kakšno bi bilo pravilno ravnanje s stališča marketinške stroke, upoštevajoč okoliščine, v katerih se je odločal toženec.
Celoten sistem dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja je takšen, da se konkretno višino teh dodatkov za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za enoto ali poveljstvo določi z Odredbo, torej z aktom ministra, pri čemer je nabor možnih višin dodatkov določen z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. V tem okviru je minister tisti, ki v sodelovanju z Generalštabom Slovenske vojske oceni, katere okoliščine in pogoji po posameznih postavkah iz Uredbe so značilni (tipični) za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo in na tej podlagi določi višino teh dodatkov. Akt na podlagi katerega je posameznemu pripadniku z odločbo o plači in drugih prejemkih določi višina spornih dodatkov, je tako Odredba.
10. člen Družbene pogodbe ureja dolžno ravnanje družbenika, ki namerava svoj poslovni delež odsvojiti tretji osebi na kakršen koli drug način kot s prodajo. Iz samega besedila je tudi razvidno, da sta v oklepaju navedena primera brezplačnega prenosa in darila navedena zgolj primeroma in ne ožita odprtega pojma „kakršen koli drug način kot s prodajo“. Takšnega besedila pogodbe v luči pogodbene avtonomije iz 481. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da sta družbenika ob sklenitvi Družbene pogodbe dogovorila potrebno soglasje drugega družbenika za vsako obliko prenosa, preko katerega delež v družbi kot oblika premoženja (finančna naložba) preide v premoženjsko sfero drugega subjekta in s tem do spremembe nosilca korporacijskopravnih upravičenj, ki izvirajo iz deleža v družbi.
Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje (pred njim pa tudi sodišče prve stopnje) ob ugotovitvi relevantnih okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi, ki imajo vpliv na presojo, ali je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, pri njihovem tehtanju dalo preveliko težo tistim, ki so v korist presoji, da je bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ni v zadostni meri upoštevalo tistih, ki govorijo v prid takojšnjemu prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.