Ker ni dokazano, da drugi toženec ni dal povoda za tožbo, mu povračilo stroškov na podlagi 157. člena ZPP ne gre. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bil dogovor o tem, kaj predstavlja skupno premoženje tožnika in M. G. ter kakšna sta njuna deleža, mogoč brez vložitve tožbe.
S tožbo uveljavljani zahtevek je povračilni (reparacijski) zahtevek. Tak zahtevek pa se lahko skladno z določbo drugega odstavka 111. člena OZ uveljavlja le, če je pogodba razvezana, saj je nastanek reparacijske obveznosti objektivna posledica razveze pogodbe. Enako določa tudi med pravdnima strankama sklenjena pogodba v določbi 12. člena na katerega se v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v tožbi in tekom postopka sklicuje tožeča stranka. Tožeča stranka tako za uveljavljanje povračilnega - reparacijskega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi, ni izkazala pravnega temelja in je bilo že iz tega razloga njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.
prekinitev izvršilnega postopka - subsidiarna uporaba ZPP - razlog za prekinitev postopka
Prekinitev izvršilnega postopka je možna ob subsidiarni uporabi ZPP v skladu s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje ni navedlo kateri od zakonskih razlogov je v tem primeru izpolnjen.
pravnomočnost sklepa o izvršbi - zamudne obresti - pritožbeni stroški
Res je dolžnik uspel s prejšnjo pritožbo, vendar je bil uspeh le v določeni fazi postopka. Upnik utemeljeno navaja, da je treba upoštevati končni uspeh in ta je na strani upnika, saj dolžnik ni v celoti izpolnil obveznosti.
V skladu z drugim odstavkom 44. člena ZIZ sodišče ne preverja resničnosti vsebine podatkov iz predloga za izvršbo in bi moral dolžnik s pravočasnim ugovorom zoper sklep o izvršbi izpodbijati dovolitev izvršbe za obresti po datumu plačila glavnice. Ker tega ni storil, ima upnik pravnomočen sklep o izvršbi za plačilo obresti do njihovega plačila.
osebni stečaj - izpodbojna dejanja - sporazum o razdelitvi skupnega premoženja
V zakonski zvezi ustvarjeno premoženje je skupno premoženje, ki se ob razvezi zakonske zveze ugotavlja in nato določijo deleži na skupnem premoženju.
Zakonca se lahko dogovorita za delitev skupnega premoženje tako, kot menita, da je to primerno, če ni spora in če do delitve skupnega premoženja ne pride v okoliščinah, kot je bilo v obravnavani zadevi. Posebna okoliščina v obravnavani zadevi je ta, da je izpodbijani sporazum sklenjen 19. 12. 2014, nato pa je 25. 3. 2015 nad tožečo stranko začet postopek osebnega stečaja. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je sporazum o razdelitvi premoženja zakoncev navidezen in skriva darilno pogodbo, posledično pa je pravilna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je s tem zmanjšano premoženje tožeče stranke, ki z izpodbijanim sporazumom ni prejela nasprotne dajatve oziroma v neznatni vrednosti ter je s tem izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti po 271. členu ZFPPIPP.
nedovoljena pritožba zoper odločbo višjega sodišča - nedovoljeno izredno pravno sredstvo - pravniški državni izpit - formalne pomanjkljivosti
Toženec, ki se z odločitvama na prvi in drugi stopnji ne strinja, odločitve ne more izpodbiti s pritožbo, ker le-ta zoper odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe ni dovoljena, niti z izrednim pravnim sredstvom.
Izpodbijani sklep o ustavitvi izvršbe na nepremičnine po neuspešni drugi javni dražbi je zadnji v nizu procesnih dejanj. Da ga sodišče prve stopnje lahko izda, morajo biti zakonito izvedene predhodne faze postopka.
Sodišče prve stopnje bi moralo o nadaljevanju prekinjenega postopka izdati sklep.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 14.
dodatek za nego otroka - seznam hudih bolezni
V sporni zadevi gre za otroka z boleznijo iz seznama hudih bolezni, kot je določeno v tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1 in v 6. členu Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Pritožba sicer pravilno poudarja, da ni mišljen celoten seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj, pač pa le točno določene bolezni in sicer tiste, ki so v tem seznamu izrecno navedene, da jim lahko pripada višji dodatek za nego otroka.
ZDR člen 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - denarna nagrada - bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokaznega predloga - božičnica - reparacija - dodatek na delovno dobo - individualna pogodba o zaposlitvi - sodna razveza - višina denarnega povračila
Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala izključno zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožnica tudi v spornih letih opravljala delo pri toženi stranki. V takem primeru pa bi ji pripadala tudi denarna nagrada. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o nagradi izključno v diskreciji uprave tožene stranke. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi se lahko štelo, da tožnica v spornem obdobju ne bi dosegala postavljenih individualnih ciljev oziroma prispevala k poslovnemu rezultatu tožene stranke. Glede na to je mogoče višino denarne nagrade določiti ob upoštevanju primerjave z izplačili, ki so jih dobili ostali delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe. Zato je tožnica utemeljeno predlagala, da sodišče prve stopnje pozove toženo stranko k predložitvi podatkov o izplačilih denarne nagrade v obravnavanem obdobju, saj sama s temi podatki ne razpolaga. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica do nagrade ni upravičena, ta dokazni predlog zavrnilo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
preživninska obveznost staršev - bistveno spremenjene okoliščine - rojstvo otroka - III. kategorija invalidnosti - porazdelitev preživninskega bremena - pridobitna preživninska zmožnost - potrebe preživninskega upravičenca
Preživninska zmožnost obeh staršev je enaka. Ker se bo finančno stanje matere poslabšalo (ugotovljena III. kategorija invalidnosti), in ob upoštevanju, da je celotno breme vzgoje in varstva na toženki, je materialnopravno pravilna odločitev, naj se preživninsko breme porazdeli tako, da oče krije 60% otrokovih mesečnih potreb, mati pa 40%.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - izločitev izvedenca
Ker možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane in ni šlo za nujno zdravljenje je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji, določeni v 44.a členu ZZVZZ niso bili izpolnjeni ter je sodišče tako utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika. Pri tožniku je šlo za bolnišnično zdravljenje, zato do povračila stroškov zdravljenja na podlagi 44.c člena ZZVZZ, ki ureja možnost ambulantnega zdravljenja v drugi državi, tožnik ni upravičen.
plačilo razlike plače - dodatek za stalno pripravljenost - javni zavod - nadure
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena KPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), pa ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič.
Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za osmi in deveti dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - preživnina otroka - potrebe preživninskega upravičenca - preživninske zmožnosti zavezanca - stiki z otrokom - varstvo in koristi otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Razpad partnerske zveze in posledično zaupanje otroka v vzgojo in varstvo enemu staršu samo po sebi ne pomeni, da drugemu staršu pripada manj stikov, kot jih predstavlja polovica otrokovega časa. V pravico do stika se lahko poseže (tj. omeji) le, če stik oziroma njegov obseg otroka ogroža. Če ni posebnih razlogov na strani tega starša ali na strani otroka, je prav, da imata med seboj kar čim več stikov. To je otroku v dolgoročno korist. Vstop v šolo pretrese in predrugači dotedanji življenjski ustroj otroka, vendar to ne sme biti izgovor, da se stiki med otrokom in staršem, s katerim ne živi, zmanjšajo. Tudi ta starš je in bo del otrokovega življenja, zato je prav, da pomembno vlogo odigra tudi pri/po vstopu otroka v šolo. Prav je tudi, da se otrok za šolo pripravlja pri obeh, da pri obeh dela domače naloge, se zjutraj zbudi pri enem in pri drugem ter se od tam odpravi v šolo. Nočni stiki so izjemno pomemben del stikovanja in zanje ne otrok ne starš, s katerim otrok ne živi, ne smeta biti prikrajšana, če niso podane kakšne posebne okoliščine, ki to preprečujejo.
V družinskopravnih zadevah za odločitev sodišča izvedensko mnenje ni nujno potrebno. Praviloma zadošča že strokovno mnenje centra za socialno delo, za postavitev izvedenca pa se sodišče odloči glede na (sporne) navedbe pravdnih strank in če so izkazane kakšne posebne okoliščine na strani otroka ali staršev.
vdovska pokojnina - odmera vdovske pokojnine - sporazum s srbijo
Čeprav se je tožničinemu možu po začasni odločbi izplačevala starostna pokojnina, priznana za skupno dobo, in bi se mu tudi, če bi bila preračunana za slovensko dobo, še vedno izplačevala za skupno dobo, ta pokojnina, torej ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Sporazum) na podlagi 39. člena ZPIZ z upoštevanjem skupne pokojninske dobe, dopolnjene v Srbiji in Sloveniji, in se je možu zaradi načela varstva pridobljenih pravic iz 5. odstavka 38. člena Sporazuma le izplačevala. Vendar pa so po Sporazumu varovane le pridobljene pravice pokojnega moža, ne pa tudi vdovska pokojnina, ki je tožničina izvedena pravica. Do izplačevanja pokojnine, ki je odmerjena v višini glede na skupno dobo, je bil torej upravičen le pokojni mož.
Pokojni mož je imel na dan smrti na podlagi 38. člena Sporazuma lahko le pravico do pokojnine, odmerjene na podlagi slovenske dobe, usklajene na dan smrti, čeprav te toženec še ni odmeril s končno odločbo in čeprav se mu je tudi z začasno odločbo izplačevala prvotno priznana pokojnina, odmerjena ob upoštevanju skupne dobe. Vdovska pokojnina je bila tožnici pravilno in zakonito odmerjena od pokojnine, odmerjene na podlagi slovenske dobe.
Preživninski zavezanec se ne more razbremeniti svojega preživninskega bremena zgolj s sklicevanjem na objektivne okoliščine v svoji sferi (brezposelnost, otrokovo varstvo itd.), na katere bi bil zmožen in dolžan z razumno pričakovano aktivnostjo vplivati ter izkoristiti ves svoj delovni potencial.
Tako kot je sodišče pravilno presojalo očetovo preživninsko zmožnost in ugotovilo, da nanjo njegova trenutna brezposelnost nima pravno relevantnega vpliva, bi moralo enako presojati še, ali je tudi mati izkoristila vse možnosti za pridobivanje dohodka. Torej, ali bi bila pridobitno sposobna, če bi otroka (pravočasno) zaupala v dnevno varstvo v vrtec. Posledično bi lahko delala in pridobivala dohodek, s katerim bi (lahko) krila del preživninskega bremena.
Plačilne liste, iz katerih so sicer razvidni zneski dnevnic za opravljene prevoze v tujini, niso dokazila o plačilu teh stroškov. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati zahtevana zneska iz naslova dnevnic.
ZDR-1 člen 6, 200, 200/5.. Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 2, 10.
Tožena stranka je v postopku izkazala, da tožnico zaradi nošenja naglavne rute ni diskriminirala, zaslišane priče jo niso obravnavale na žaljiv, poniževalen in drug neprimeren način, od 64 prijavljenih kandidatov in 18 opravljenih razgovorih, pa tožnica ne more niti trditi, da bi tožena stranka zaposlila prav njo, oziroma da je bila diskriminirana zaradi nošenja naglavne rute.
Tožena stranka je tožnici na primeren način pojasnila, zakaj morajo vsi zaposleni nositi službena delovna oblačila (uniforme) in po potrebi tudi osebna varovalna sredstva, saj je potrebno zagotoviti preprečevanje raznih bolnišničnih okužb, tako je službena obleka pogoj za opravljanje posameznih zdravstvenih del in je tako zahteva tožene stranke po nošenju službene obleke sorazmerna in upravičena z zakonitim ciljem zmanjšanja higienskega tveganja.
prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - ničnost - odpoklic s funkcije - predsednik uprave - umik tožbe - sprememba tožbe
Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik zmanjšal tožbeni zahtevek, saj na novo oblikovan tožbeni zahtevek iz tožnikove pripravljalne vloge ne daje podlage za drugačen zaključek. Zmanjšanje tožbenega zahtevka pa se lahko obravnava bodisi kot delno odpoved tožbenemu zahtevku bodisi kot delni umik tožbe. Ker pogoji, da bi se lahko to zmanjšanje zahtevka štelo za delno odpoved tožbenemu zahtevku, niso bili podani (odpoved mora biti izrecna, jasna in nedvoumna), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo z zmanjšanjem tožbenega zahtevka do delnega umika tožbe. Posledično je utemeljeno izdalo sklep o ustavitvi tega dela postopka.
V primeru, če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu zakonito preneha, ni pravne podlage, da bi bil delavec v obdobju po takšnem prenehanju delovnega razmerja upravičen do obračuna in izplačila nadomestila plače in regresa za letni dopust.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-5, 91, 91/4, 196, 196/1, 196/2.
kršitev temeljnih pravic delavcev - prispevki za socialno varnost - neplačevanje prispevkov - prepovedana posledica - izguba pravice - direktni naklep - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - eno kaznivo dejanje - čas storitve - uporaba milejšega zakona - zastaranje kazenskega pregona - pretrganje zastaranja - kazenska sankcija - sprememba sodbe
Že dejstvo neplačevanja predpisanih prispevkov za socialno varnost, v posledici česar oškodovanci izgubijo pravico, da bi se jim plače upoštevale v izračunih pokojninskih osnov, pomeni prepovedano posledico kaznivega dejanja, ne glede na dejanske okoliščine v zvezi z upokojevanjem posameznih delavcev.
Po presoji pritožbenega sodišča je tudi ob uporabi kazenskega zakona, veljavnega pred novelo KZ-1E, ravnanje storilca potrebno opredeliti kot eno kaznivo dejanje, ne glede na število oškodovanih delavcev. Kontinuirano oziroma ponavljajoče se opuščanje dolžnosti plačevanja prispevkov, ki ga zaznamuje enoten subjektivni odnos do vrste protipravnih posegov v pravice delavcev do socialne varnosti, ne utemeljuje zaključka, da gre za toliko kaznivih dejanj, kolikor je oškodovancev, saj so posamični izvršitveni fakti, ves čas obseženi v perpetuirajočem naklepu obdolženega, med seboj v tolikšni meri neločljivo povezani, da je tako ravnanje življenjsko vrednotiti kot eno kaznivo dejanje.
Ob pravni opredelitvi, da gre za eno kaznivo dejanje, je posamezne izvršitvene fakte, glede katerih je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, potrebno izpustiti iz krivdoreka sodbe, tj. kolikor ni s pravnomočno sodbo izkazano, da je bil obdolženi obsojen za kasnejše enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, kar bi sicer pretrgalo tek zastaralnega roka.
Ob predpostavki, da je obdolženčevo ravnanje tudi ob uporabi KZ-1B mogoče opredeliti kot eno kaznivo dejanje, je v konkretnem primeru novela KZ-1E za obdolženega strožji kazenski zakon.