Po presoji Vrhovnega sodišča rok za vložitev zahteve za verifikacijo devizne vloge, ki se je iztekel skoraj dve leti in pol po uveljavitvi ZNISESČP, predstavlja razumno časovno omejitev in ne ogroža doseganja namena zakona, t. j., da imetniki neizplačanih starih deviznih vlog dosežejo izplačilo svojih terjatev.
S kazenskim postopkom, v katerem je obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga bila razpisana glavna obravnava (kar kaže na utemeljen sum, da je bilo očitano dejanje storjeno), je vzpostavljen dvom v upraviteljevo primernost z vidika javnega zaupanja. Ta dvom je toliko večji, če je povzročen z dejanjem pri opravljanju nalog upravitelja, zato je v tem primeru namen suspenza izključiti tveganje, da upravitelj ne bo uresničil tega, k čemur ga zavezuje pridobljeno dovoljenje za opravljanje službe – k vestnemu, poštenemu in s profesionalnimi standardi skladnemu opravljanju dela. Institut suspenza tako zagotavlja, da bodo v postopkih zaradi insolventnosti sodelovali le upravitelji, ki niso obremenjeni z visoko stopnjo dvoma o njihovi ustreznosti za opravljanje funkcije in ki ne pomenijo tveganja za doseganje ciljev varstva interesa upnikov, ohranjanja ugleda ostalih upraviteljev in zaupanja v postopke zaradi insolventnosti. Pri tem je nastanek določene faze kazenskega postopka (pravnomočnost obtožnice ali razpis glavne obravnave na podlagi obtožnega predloga) po volji zakonodajalca določen kot objektivna okoliščina, ki mora biti ugotovljena v vsakem primeru posebej kot del relevantnega dejanskega stanja, na katerem je mogoče utemeljiti suspenz.
Glede na vsebino domneve nedolžnosti kot kazenskopravnega instituta bi moral revident ne le zatrjevati kaznovalno naravo izrečenega ukrepa suspenza, ampak jo tudi utemeljiti na podlagi primerjave s sankcijami, ki so določene v zakonih s področja kaznovalnega prava.
Izrečeni ukrep res posega v revidentovo pravico do dela, vendar ne kot kazenska sankcija zaradi revidentove subjektivne krivdne odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, ampak kot posledica predpisanega posebnega pogoja za opravljanje funkcije upravitelja v javnem interesu in z njim povezanega dvoma v njegovo izpolnjevanje.
Ob dnevu vložitve tožbe so bili zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.
Po presoji Vrhovnega sodišča že zgolj okoliščina, da gre za prirejeno razmerje, narekuje, da se zakonskega varstva lastnika ne zožuje prek varoval, ki so določena v SZ-1. Ta namreč nudijo vzpostavitev zadostnega ravnovesja med lastninsko pravico na eni ter pravico do spoštovanja doma z vsem socialnim kontekstom, vgrajenim v SZ-1, na drugi strani. Odpoved neprofitnega najemnega razmerja oziroma neprofitne najemne pogodbe zaradi neplačila obveznosti, čeprav je obveznost tekom postopka (do konca glavne obravnave) prenehala, pomeni dopusten ukrep za varovanje interesov tožnikov. Ta ukrep je tudi nujen, če naj lastninsko pravico jemljemo resno. V nasprotnem primeru bi namreč veljalo, da mora lastnik najprej podati najemniku izvensodni opomin, nato še sodnega v obliki tožbe in šele če toženec tudi do konca glavne obravnave zapadlega obroka najemnine ne poravna, bi lahko sodišče izdalo zoper njega obsodilno sodbo. Ta zgodba bi se lahko ponavljala nato iz obroka v obrok. Sodišče s tem torej tudi ni kršilo toženčeve pravice do spoštovanja doma. Do posega vanjo je namreč prišlo iz krivdnih vzrokov na njegovi strani, ki jih tudi po lastnikovem opominu v danem roku ni odpravil. Poseg vanjo ni samovoljen, marveč sodnovarstven ter temelji na zakonski podlagi, ki je (časovno in načinovno) tudi ustrezno obzirna do spoštovanja nedotakljivosti stanovanja.
Sodišče druge stopnje je kršilo načelo neposrednosti, ker je brez izvedbe pritožbene obravnave tožnikovo izpovedbo ocenilo za neverodostojno in s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje spremenilo v njegovo škodo. Ker je spregledalo tožnikov odgovor na pritožbo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo v njegovo škodo (toženkini pritožbi je delno ugodilo), je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentu, da je uspel z zadostno stopnjo prepričanja izkazati, da je v opisani procesni situaciji ostal v dvomu, da se je sodišče druge stopnje z njegovimi pritožbenimi navedbami v resnici seznanilo.
Jezikovna razlaga prvega odstavka 512. člena OZ precej zanesljivo kaže, da nastopi položaj kršitve predkupnega upravičenja, če prodajalec stvar odsvoji oziroma prenese lastninsko pravico na tretjega.
Kar je bistveno, da je mogoče govoriti o kršitvi predkupne pravice, je, da pred iztekom roka, v katerem se predkupni upravičenec lahko izjavi, lastninska pravica v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem preide v premoženjskopravno sfero pridobitelja. Takšna razlaga tudi ne nasprotuje jezikovni razlagi besedila prvega odstavka 512. člena OZ.