Zaščitena kmetija ni predmet, ki bi bil izvzet iz izvršbe (drugi odstavek 32. člena ZIZ), saj Zakon o kmetijskih zemljiščih ne določa, da je zaščitena kmetija stvar, ki ni v prometu. V primeru, ko je predmet izvršbe zaščitena kmetija, mora sodišče le upoštevati posebne določbe ZZK o prodaji takšne kmetije.
Do trenutka nakupa, odvzema ali drugačne omejitve lastninske pravice (oziroma zgolj na podlagi neuspešnih ponudb nakupa ali celo sprejetega in sicer veljavnega Odloka o sprejetju ureditvenega načrta) tožena stranka (kot kamnoseško podjetje) na zemljišču tožnikov nima pravice posegov (vožnje), in tožniki s prepovedno tožbo lahko zahtevajo prenehanje vznemirjanja nasproti njej, saj si tožena stranka prisvaja (nikoli pridobljeno) služnostno pravico na zemljišču, ki bi po določbah Zakona o rudarstvu sicer lahko bilo pristopno ali pridobivalno zemljišče, pa to (zaenkrat) ni.
Dolžnost staršev, da preživljajo otroke po doseženi polnoletnosti obstaja le, če se otroci redno šolajo (123. čl. ZZZDR). Odločilna okoliščina, od katere je odvisna odločitev o preživninski obveznosti toženca, je torej redno šolanje tožnika. O tej okoliščini pa sodba prve stopnje nima razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), čeprav sta pravdni stranki v dokaz njenega (ne)obstoja navajali dejstva in tudi predlagali dokaze. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1.odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
obligacijsko pravo - stanovanjsko pravo - stvarno pravo
VSL03189
ZOR člen 124, 148, 148/1, 124, 148, 148/1.
poslovni prostor - pogodba o leasingu
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ob odločanju o zahtevku na izpraznitev spornega poslovnega prostora treba izhajati iz obligacijskega razmerja, ki ga ureja pogodba o leasingu nepremičnine št. 30024, sklenjena med pravdnima strankama. Vprašanje lastništva tožeče stranke ob takšnem izhodišču ni ugovor, ki bi ga bilo moč upoštevati v prid toženi stranki.
ZDSS člen 57, 57/3, 57, 57/3. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-5, 56, 55, 55/1, 55/1-5, 56.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovor - ugovorni razlogi - sodna poravnava - ugovor po izteku roka - zastopanje
Ker je bila 2.točka sodne poravnave z dne 10.12.1996, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena s sodno poravnavo z dne 3.11.1998 in ker gre torej za dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev, ki je nastopilo po nastanku izvršilnega naslova, dolžnica pa ga je uveljavljala pred koncem izvršilnega postopka, je podan ugovorni razlog po 5.točki 1.odstavka 55.člena ZIZ. Ob tem pa ne morejo biti upoštevne upnikove pritožbene navedbe, da je sodno poravnavo iz leta 1998 sklenil sindikat, ki ga ni pooblastil za zastopanje v kolektivnem delovnem sporu zaradi kršenja kolektivne pogodbe. Iz 3.odstavka 57.člena ZDSS namreč izhaja, da sodna poravnava, ki jo v kolektivnem delovnem sporu sklene sindikat z delodajalcem, pomeni izvršilni naslov za vse tiste, ki jim taka poravnava daje neko pravico, torej tudi za upnika, kateremu daje pravico do izterjave premalo izplačanih plač.
Pri prodaji knjige, kjer je plačilo dogovorjeno v obrokih, izročitev knjige pa šele po plačilu, kjer se je prodaja vršila pred izidom knjige in po prednaročniški ceni, glede izročitve knjige in zamude s plačilom le te ni mogoče uporabiti 551. čl. ZOR, da pride kupec s plačilom v zamudo šele takrat, ko mu je knjiga izročena.
sklep o izvršbi - ugovor - ugovor tretjega - rubežni in cenilni zapisnik - zapisnik
Če dolžnikove navedbe, da ni lastnik zarubljenih predmetov, držijo, bodo lahko lastniki spornih predmetov do konca izvršilnega postopka vložili ugovor tretjega, na dolžnikov pravni položaj pa v tem primeru izdani sklep o izvršbi ne vpliva. Rubežni in cenilni zapisnik sodnega izvršitelja ni odločba v smislu določbe prvega odstavka 8. člena ZIZ zoper katero bi bilo dopustno pravno sredstvo, zato je treba ugovor zoper rubežni in cenilni zapisnik zavreči.
stroški upravljanja, prenove in izboljšav - aktivna legitimacija upravnika
Upravnik je upravičen zahtevati plačilo stroškov upravljanja kot plačila za svoje delo, medtem ko je upravičen zahtevati plačilo stroškov obratovanja le na povrnitveni podlagi, to je, če je stroške za lastnike poravnal sam iz svojih sredstev.
Pritožnik smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče o vprašanju, ali je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da je končni kupec RK prezadolžen, svojo odločitev oprlo na pisno referenco družb XX z dne 7.7.1999, ki naj bi ugotovilo, da v času sklenitve prodajne pogodbe med toženo stranko in RK končni kupec ni bil prezadolžen. Ta listina pa z ničemer ne izkazuje, da končni kupec v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil prezadolžen, saj iz nje ni jasno, ali finančne težave končnega kupca izhajajo tudi zaradi izgub, do katerih je prišlo že v letu 1997. Po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo navedne smiselno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve. Na ugotovljeno dejstvo, da končni kupec v času sklenitve prodajne pogodbe v letu 1997 (priloga B/31) (še) ni bil prezadolžen, je sodišče posredno sklepalo iz poročila družbe XX z dne 7.7.1999 (priloga B/59) iz katerega izhaja, kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, da so finančne težave kupca RK posledica izgub v letu 1998. Če so torej finančne težave kupca v letu 1999 posledica izgub v letu 1998, iz tega ni mogoče sklepati, da je bil kupec prezadolžen že v letu 1997. Ni torej zaslediti nasprotja med podatki navedene listine (B/31) in zaključki prvostopenjskega sodišča. Neutemeljen in brez podlage v sklenjeni komisijski pogodbi (priloga B/1) je tudi pritožbeni očitek toženi stranki, da bi morala plačilo kupca dodatno zavarovati z garancijo slovenske banke in bi šele tedaj izpolnila dolžnost ravnanja s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Iz navedene pogodbe je razvidno, da sta se pravdni stranki v 4. čl. dogovorili za zavarovanje plačila kupca z bančno garancijo kupca. Navedeno navodilo tožeče stranke (prim. 1. odst. 751. čl. ZOR) je tožena stranka izpolnila, kar v pritožbenem postopku ni sporno. Da bi bila tožena stranka dolžna priskrbeti tudi garancijo slovenske banke, pa iz pogodbe ne izhaja. Prvostopenjsko sodišče pa ugotavlja, da se je tožena stranka s končnim kupcem dodatno dogovorila, da bo plačilo zavarovano z bančno garancijo, ki jo bo kot veljavno sprejela A banka Ljubljana in zaključilo, da je s tem tožena stranka zaščitila interese tožeče stranke kot komitenta.
Če upnik ugovoru tretjega ni izrecno nasprotoval, ampak je presojo prepustil sodišču, ter je tretji izkazal svojo pravico, ki preprečuje izvršbo, za verjetno, je potrebno ugovoru ugoditi.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/2, 291, 292, 38, 38/1, 38/2, 291, 292. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 19, 19/1, 19, 19/1. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 11, 11.
izvršitelj - plačilo za opravljena dela - stroški izvršbe - izvršilni stroški
Izvršitelj je pripravil obračun obresti po prejemu sklepa o določitvi izvršitelja in odredbe sodišča o opravi dejanj izvršbe in po plačilu predujma, a pred prejemom sklepa o ustavitvi izvršbe, zato je upravičen do plačila iz tega naslova. Tudi ta strošek se plača iz založenega predujma.
Na podlagi 2. odst. 81. čl. ZDavP opravi sodišče prisilno izvršbo po ZIZ le, ko gre za prisilno izterjavo davkov iz dolžnikovega nepremičnega premoženja ali iz deleža družbenika. Ker je v konkretnem primeru upnica predlagala izvršbo z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri Agenciji RS za plačilni promet, ne gre za izjemo iz 2. odst. 81. čl. ZDavP. Zato sodišče za prisilno izterjavo upničine denarne terjatve ni pristojno.
Priprave, ki so zlasti na področju intelektualnih storitev, kot predmeta delovršne pogodbe, logične, pričakovane in celo nujne, pa sodijo v pogajanja, saj je od zaključkov teh odvisna konkretna vsebina pogodbe, ki jo stranki pripravljata in njena kasnejša interpretacija (gl. 30. čl. ZOR Tudi iz zakonske norme je razvidno, da bodoči pogodbeni stranki trpita določene stroške v zvezi s pripravo pogodbe, če ne drugačne, za porabljeni čas. Vendar pa si teh vzajemno ne povrneta, če se drugače ne dogovorita (gl. 4. odst. 30. čl. ZOR). Le stranka, ki se je pošteno pogajala, lahko zahteva odškodnino od nasprotne stranke, ki bodisi ni niti imela namena, skleniti pogodbo (gl. 2. odst. citiranega člena) ali pa je tak namen brez utemeljenega razloga opustila (gl. 3. odst. citiranega člena). Tožnica pa v tem sporu ni postavila odškodninskega zahtevka, pač pa denarno terjatev, na podlagi, ki je ni dokazala, zato prvostopnemu sodišču ni bilo treba materialnopravno presojati njenega tožbenega zahtevka iz odškodninske podlage.
Poravnava v prvi vrsti pomeni sporazum med osebami, med katerimi je spor ali negotovost, da z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oz. odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Zato predloga za poravnavo ni moč uporabiti za drug namen, t.j. kot dokaz za "korist", ki naj bi jo tožena stranka imela od dobavljene energije.
ZGD člen 410, 410/3, 451, 451/5, 410, 410/3, 451, 451/5.
povečanje osnovnega kapitala
ZGD v 3. odst. 410. člena predpisuje, da mora biti najmanj ena tretjina osnovnega kapitala družbe z omejeno odgovornostjo ob ustanovitvi, zagotovljena v denarju. V 5. odst. 451. členu ZGD pa je predpisano, da se za povečanje osnovnega kapitala uporabljajo določbe 410. člena. To pomeni, da mora biti razmerje med denarnim in stvarnim vložkom družbe z omejeno odgovornostjo ves čas tako, da je najmanj ena tretjina osnovnega kapitala zagotovljena v denarju, torej tudi pri povečanju osnovnega kapitala.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče na predlog upnika delno ustavilo izvršbo (za plačani znesek). Ta sklep pa za dolžnika ne pomeni neugodne odločbe, saj se bo po njegovi pravnomočnosti izvršba nadaljevala le še za neplačani znesek, ki je nižji, kot pa je znesek, za katerega je bila dovoljena s sklepom o izvršbi. Zato dolžnik za pritožbo nima pravnega interesa.
Dejanje, kot je opisano v izreku, vsebuje le abstrakten namen obtoženčevega ravnanja, ni pa konkretno opisano, kakšna spolna dejanja je želel storiti obtoženec. Za to dejanje, ki ga je obtoženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje.