Ker je otrok udeležencev med postopkom postal polnoleten in je starševska skrb nad njim prenehala, je odpadel pravni interes za odločanje o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo.
Katera so odločilna dejstva, ki se dokazujejo v postopku, opredeli sodišče po opravljeni pravni kvalifikaciji zadeve. Določanje deležev na skupnem premoženju ni čisti matematični izračun, ampak mora sodišče celovito presoditi vse okoliščine primera. Sodišče upošteva zlasti dohodke vsakega od zakoncev, pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za dom in družino, za ohranitev premoženja ter vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravljanju, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 74. člena DZ). Vse dokaze v tej zvezi mora praviloma sodišče izvesti, razen če so med strankami odločilna dejstva nesporna.
Sodišče prve stopnje je (tudi) glede preživljanja A. A., ki je zaupana v skupno varstvo in vzgojo, odločilo, da mora nasprotna udeleženka plačevati mesečno preživnino za A. A. predlagatelju. Odločitev je pravilna, ker je pretežno breme varstva in vzgoje na predlagatelju in ker nasprotna udeleženka pred sodiščem prve stopnje prve stopnje in v pritožbi ni določno nasprotovala takemu predlogu, da predlagatelju plačuje stroške, ki so povezani s preživljanjem A. A., enako kot to velja za B. A., ki je predlagatelju dodeljen v varstvo in vzgojo, s tem, da nasprotna udeleženka v postopku ni predlagala, da bi sama plačevala posamezne izdatke za A. A. Nasprotna udeleženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj zatrjevala, da je predlagatelj previsoko ocenil posamezne potrebe otrok, s tem, da se tudi ni vsebinsko opredelila do posameznih mesečnih potreb otrok, ki jih je predlagatelj določno navedel v predlogu.
Dejstvo, da skrbnik za poseben primer po 6. členu ZVEtL-1 v nekem drugem postopku v zvezi z drugimi stvarmi zastopa osebo, ki je nasprotnik udeleženca v postopku, v katerem nastopa kot skrbnik za posebni primer (vendar zastopa drugega udeleženca), v ničemer ne izkazuje nepristranskosti skrbnika in ni ovira za opravljanje skrbništva.
Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Zaradi medsebojne odvisnosti deležev zakoncev na skupnem premoženju lahko toženec svoj višji delež uveljavlja že z ugovorom, tudi če zatrjuje delež, višji od zakonsko domnevane polovice. O nasprotni tožbi za ugotovitev drugačnih deležev na istem skupnem premoženju zato ni dopustno odločati zaradi litispendence. Pri ugotavljanju deležev je treba celovito ovrednotiti materialne in nematerialne prispevke obeh zakoncev v celotnem obdobju življenjske skupnosti, pri čemer višji dohodki enega zakonca sami po sebi ne utemeljujejo odstopa od zakonske domneve o enakih deležih.
Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Neizvrševanje stikov, katerih namen je v omogočanju vzpostavitve oziroma ohranjanju občutka povezanosti in navezanosti otroka na (oba) roditelja in obratno, lahko vodi do odtujitve otrok od roditelja, ki mu stiki niso omogočeni, kar pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nedvomno predstavlja škodo, ki je težko popravljiva.
Če starš živi nadstandardno, se to odrazi tudi pri določanju otrokovih potreb, saj mora biti otrok deležen enakega življenjskega standarda kot ga ima starš.
Mnenje CSD ima sicer pomembno težo in marsikdaj lahko nadomesti celo izvedensko mnenje, saj ga praviloma pripravi strokovni in nepristranski delavec centra, ki ima s podobnimi primeri praviloma številne izkušnje, včasih pa tako mnenje pripravi celo tim strokovnjakov. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ne more pretehtati nad mnenjem sodnega izvedenca, če je to mnenje podano na podlagi enakih okoliščin v kratkem časovnem razmiku o istem vprašanju o isti družini. Res je bilo izvedensko mnenje podano v drugem sodnem postopku, a med istimi strankami in glede istih spornih vprašanj, obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil vložen le dva meseca po koncu tistega postopka, in sicer zaradi ravnanja očeta, ki žal ni nič novega, kot je to izrecno izpovedala tudi upnica sama.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Ogroženosti otrok, ki je posledica konfliktnega in tudi nasilnega odnosa med staršema ter izpostavljenosti otrok temu odnosu, v predmetni zadevi ni moč odvračati s predlaganimi oblikami nadzora nad izvajanjem starševske skrbi.
Ukrep je bil izrečen zaradi suma spolne zlorabe, ta sum pa je bil ovržen. Da bi bil oče do deklice nasilen oziroma zakaj naj bi bila deklica na nenadzorovanih stikih z očetom (ki so se v preteklosti že izvajali brez težav) ogrožena zaradi konflikta in/ali nasilja med udeležencema, pritožba ne konkretizira.
Skupno varstvo in vzgoja mladoletnih otrok je sicer res pravilo, vendar to pravilo pozna tudi izjeme, npr. če je otrok pri enem od staršev ogrožen ali če eden od staršev ni primeren za izvajanje starševske skrbi. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je bil po eni strani nasprotni udeleženec nasilen do otroka, da mu je s svojimi dejanji, ki so pomenila kaznivo dejanje, povzročal veliko škodo (mladoletni B. B. je bil izpostavljen stresnim in travmatičnim izkušnjam), pa tudi sicer so starševske kapacitete nasprotnega udeleženca bistveno omejene in glede na nasilno ravnanje v preteklosti na škodo sina in tretjih oseb ni sposoben samostojno izvajati starševske vloge na način, da bi bila v korist mladoletnega B. B. (kot je razvidno iz 27., 30. in 31. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa).
Nepravdni postopki so namenjeni bodočemu (prospektivnemu) urejanju pravnih razmerij. Zato se v teh postopkih, kjer imajo udeleženci v izhodišču praviloma skupen interes, da se razmerje uredi, pravna razmerja vzpostavljajo, spreminjajo, odpravljajo, in sicer praviloma z učinkom za naprej. To pomeni, da je mogoče otoka predodeliti drugemu staršu le od izdaje sklepa dalje, ne za nazaj (od vložitve predloga, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje brez posebne obrazložitve).
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni graji, da ni v korist mld. B. B., da se breme, ali bo do videokonferenčnega stika prišlo ali ne, preloži nanj. Odgovornost, da do stika pride, je v prvi vrsti na starših. V skladu s stališči sodne prakse in določbo drugega odstavka 141. člena DZ mora starš, pri katerem je otrok, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen otrokov odnos do stikov z drugim od staršev oziroma s starši; tisti od staršev, ki izvaja stike, mora opustiti vse, kar otežuje izvajanje stikov ter varstvo in vzgojo otroka. To pomeni, da oba starša veže t.i. obligacija prizadevanja, ne pa obligacija rezultata. Oba si morata prizadevati, da do stika pride (npr. s spodbudami in drugim ustreznim vedenjem), s tem je njuna obveznost izpolnjena; ali bo otrok dejansko vzpostavil stike z očetom, pa je odvisno od otroka.
V času veljavnosti ZZZDR, ki ni vseboval določb o začasnih odredbah in so se te izdajale na podlagi 411. člena ZPP, se je res izoblikovala sodna praksa, da je z začasno odredbo treba zagotoviti le najnujnejše preživljanje otroka, a novejša teorija tako prakso kritizira.
Izrek ukrepa vključitve v program DNK predpostavlja vsaj minimalno pripravljenost in motivacijo udeleženca za sodelovanje, saj je učinkovitost programa odvisna zlasti od tega.
S stiki se zagotavljajo koristi otroka. Te bodo zagotovljene le, če bodo stiki izvajani v zadostnem obsegu, da ne bo prišlo do odtujitve med otrokoma in očetom. Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da gre za porabo časa kolizijskega skrbnika v zvezi s stikom, ki ne obsega le navzočnost na stiku temveč tudi porabo časa pred tem za pripravo udeležencev postopka na stik. Zato poraba časa kolizijskega skrbnika za posamezni stik presega eno uro. Poraba časa odvetnika za navedene stike je tudi dokazno podprta s potrdili, priloženimi stroškovniku z dne 20. 5. 2026. Kolizijskemu skrbniku zato za navedeno storitev pripada dodatno še po 50 točk za vsak stik.
Obrazložitev, zakaj ni utemeljena predlagateljičina zahteva, da stiki do otrokovega 8. leta starosti potekajo le v kraju, kjer živi predlagateljica, na naslovu katere ima otrok stalno prebivališče.