Pravni interes za pritožbo pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi, če bi se pokazalo, da je njena pritožba utemeljena, imela od tega konkretno in neposredno pravno korist.
Sodišče odloča o izvajanju starševske skrbi v primeru nesoglasja med starši glede tistih vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, o vprašanjih, ki niso takega pomena, torej o vprašanjih dnevnega življenja, pa tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo (tretji in četrti odstavek 151. člena DZ).
To pritožbeno sodišče je že nekajkrat navedlo, da kraj oziroma menjava vrtca, ki ga obiskuje otrok, načeloma ni okoliščina, ki bi pomembno vplivala na razvoj otroka (IV Cp 1890/2013, IV Cp 1156/2013), lahko pa to v določenih okoliščinah konkretnega primera postane.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sprememba vrtca pri mld. A. A. ne bi bistveno vplivala na njeno življenje, da bi bilo enako koristno oziroma primerno, če ga zamenja, kot če nadaljuje varstvo v istem vrtcu. Poudarilo je, da je v teh okoliščinah mati tista, ki bi o tem vprašanju dnevnega življenja lahko sama odločila, ker ji je hči zaupana v vzgojo in varstvo, da pa sklep izdaja na "zahtevo" vrtca.
Pritožnik ima prav, da tretje osebe (vrtec) nimajo pristojnosti, da bi lahko s svojimi zahtevami vplivale na zakonske pogoje sodnega odločanja.
Redno šolanje je pravni standard, ki ga je treba zapolniti v vsakem konkretnem primeru, primarno pa redno šolanje pomeni redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Namen rednega šolanja je namreč pridobitev izobrazbe ali poklica zaradi zagotovitve lastnega preživljanja, izpolnjevanje šolskih (študijskih) obveznosti pa zato predstavlja temeljno predpostavko, zaradi katere je otrok upravičen zahtevati od staršev plačilo preživnine. V določenih primerih sicer lahko pride do prekinitev ali zastojev v rednem šolanju, ki pa še ne pomenijo izgube pravice do preživljanja, vendar pa morajo v teh primerih obstajati opravičljivi razlogi, zaradi katerih upravičenec ni izpolnil šolskih ali študijskih obveznosti, zato se pri presoji standarda rednega šolanja ni mogoče omejiti le na presojo formalnega statusa upravičenca v šolskem sistemu, ampak je treba vsebinsko presoditi njegovo prizadevanje za pridobitev izobrazbe.
Ker tožnik stroškov izvedenke, za katere je založil predujem, ni priglasil ne na obravnavi, na kateri je umaknil tožbo, ne kasneje, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je polovico teh stroškov naložilo v plačilo pritožnici.
Z vložitvijo pravnih sredstev je prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).
Ker darilo ni namenjeno zadovoljevanju otrokovih življenjskih potreb, ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.
Čas, ki ga otroci preživijo pri posameznem staršu, ni sam po sebi pokazatelj bremena oskrbe in vzgoje otrok. Že okoliščine ugotavljanja potreb otrok kažejo na to, da je predlagateljica tista, ki skrbi za šolo, zdravnike, oblačila ter prostočasne dejavnosti.
Eden od kriterijev za uporabo prostega preudarka pri odločitvah o stroških postopka je lahko tudi način pravdanja strank.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče opraviti razgovor z otrokom. Kot je ugotovljeno v sklepu in izhaja iz procesnega gradiva, je dekle sporočilo svoje mnenje tako v razgovoru pri CSD kot prek zagovornika. Pravilna je tudi ugotovitev, da je njena želja ves postopek ostajala enaka. Razlogov, zaradi katerih bi moralo razgovor z njo opraviti tudi sodišče, pritožnik ni navedel. Tako ni izkazal podlage za vrednostne ocene, podane v pritožbi.
Čeprav nasprotna udeleženka preživnine za otroke ne plačuje in zato morda otroci niso deležni standarda, za katerega se zavzema nasprotni udeleženec, pa namen preživnine, določene z začasno odredbo, ni zagotovitev življenjskega standarda otroka, kakršen je glede na premoženjsko stanje staršev mogoč oziroma najbolj ustrezen, ampak gre za zagotovitev takšnega nujnega preživljanja, da ne bo mogoče govoriti o otrokovi ogroženosti.
Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 196. členu določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Navedena določba se uporablja tudi v primeru odločanja o spremembi višine preživnine po 197. členu DZ. Kadar torej predlagatelj postopka izrecno zahteva določitev preživnine od dneva vložitve predloga, sme sodišče preživnino določiti od tega dne dalje. V tem primeru, kadar preživninski zavezanec meni, da ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga, mora v postopku takšna dejstva zatrjevati in jih tudi dokazati, saj gre za predlagalni nepravdni postopek (prvi odstavek 2. člena ZNP-1), v katerem se uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec v zvezi s tem, zakaj ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga predlagateljice, podal konkretne navedbe ter zanje predložil dokazila.
Odločitev sodišča, ki je kraj in čas stikov določilo brez soglasja CSD in izven prostorov, ki so namenjeni opazovanju ter spremljanju stikov, ni ustrezna. To je bilo udeležencema že pojasnjeno na uvodnem srečanju ob sprejemu protokola o izvajanju stikov. V njem sta se starša s strokovnimi delavci dogovorila, da bodo stiki potekali vsako sredo od 13.15 do 15.15 ure, na način, da ne bo poseženo v šolske in izvenšolske obveznosti otrok, pri čemer se bo prvi del stika izvajal v namenskih prostorih CSD, na željo mame in otrok in v dogovoru s strokovno delavko pa se bo nadaljeval v zunanjih prostorih. Tak dogovor CSD omogoča, da opravlja svojo vlogo nadzora nad stikom in oceni, ali so podani pogoji, da se srečanje nadaljuje izven uradnih prostorov ter približa željam nasprotne udeleženke po manjši formalizaciji.
Pritožba z izpostavljanjem prezrte vloge očeta v družinskih odnosih in očitki o materinem odtujevanju ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, da stiki z nasprotnim udeležencem otrokoma ne bi bili v korist. Ker je bila njuna volja jasno izražena, omejitev stikov pa svetovana tako s strani strokovnih delavcev CSD kot izvedenke klinične psihologije, sodišču ni bilo treba izvesti še dokaza z izvedencem psihiatrične stroke
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu
Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo prepričljive argumente, iz katerih izhaja, da so stiki nujno potrebni za zagotovitev otrokove dolgoročne koristi. Prav v tem korenini potreba po urejenih in kontinuiranih stikih otroka z nasprotnim udeležencem, čeprav trenutno otrok do nasprotnega udeleženca nima navezanosti v smislu očetovske figure in so stiki obremenjeni s številnimi nevšečnostmi, ki jih izpostavlja pritožba - stiki se bodo izvajali v zaporu, za otroka bodo vožnje naporne, predlagateljica ima novorojenčka, s tem, da nasprotnemu udeležencu grozi izgon iz države, ko bo leta 2029 prestal zaporno kazen.