Nasprotni udeleženec ne nasprotuje, da se B. vključi v vrtec, nasprotuje le, da se vključi v vrtec A. Njegov predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., ki je v neposredni bližini prebivališča nasprotnega udeleženca, je bil s pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II N 170/2022 z dne 3. 5. 2023 zavrnjen. Pomembna razlikovalna okoliščina v tej zadevi glede na pravnomočno zavrnjen predlagateljev predlog, da se otroka vpiše v vrtec D., je, da ne gre za odločitev o spremembi vrtca, temveč le za začasno nadaljevanje obiskovanja vrtca A., ki ga je s soglasjem obeh staršev otrok obiskoval že od od svojega 11. meseca starosti.
V tem trenutku je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v največjo korist otroka, da ostane v dosedanjem vrtčevskem okolju, kar zanj glede na številne spremembe v življenju pomeni varovalni dejavnik.
Glede na ugotovitve izvedenke, da nasprotni udeleženec ni sposoben več sam skrbeti za svoje koristi in interese, da ni sposoben sam sklepati pravnih poslov, pridobivati pravic in se samostojno zavezovati ter da je dovzeten za vplive, kar je ugotovilo tudi sodišče ob zaslišanju, so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, kot jih ureja prvi odstavek 262. člena DZ.
Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.
Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.
Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave in na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve, zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.
Noben zakon ne predpisuje, da bi sodišče moralo odločitev, da kolizijskega skrbnika ne postavi, sprejeti v obliki formalnega sklepa, zato sodišče prve stopnje s tem, ko o tem ni odločilo v izreku, ni storilo nobene kršitve postopka.
V skladu z zakonskimi in ustavnimi izhodišči so pravice in obveznosti obeh staršev v zvezi s preživljanjem otrok načeloma enak(ovredn)e, zato tudi pri preživljanju otrok(a) načeloma velja, da naj oba starša prispevata enako - bodisi v naravi bodisi v denarju bodisi mešano. Korektivi tega načela so dopustni in potrebni v primeru, ko: a) otrok preživi bistveno več časa z enim od staršev oziroma ima eden od staršev z otrokom bistveno več dela, skrbi oziroma stroškov; b) so dohodki staršev bistveno različni.
Nasprotni udeleženec ugotovitve glede potrebnih mesečnih stroškov zgolj z golo pritožbeno navedbo, da ti znašajo 300 EUR, brez da bi pojasnil, v čem je ocena sodišča prve stopnje napačna, ne more izpodbiti. Zlasti ne ob dejstvu, da se je zaslišan tudi sam strinjal, da mesečni stroški znašajo približno 440 EUR.
S sklepom določena preživnina, ob splošno znanih dejstvih o življenjskih stroških za otroke te starosti in dejstvu, da mld. A. z nasprotnim udeležencem preživi zgolj en vikend v mesecu, torej zanjo v veliki meri prevzema skrb in s tem povezane sprotne stroške predlagateljica, primerjalno gledano ni visoka.
To, ali so koristi otroka in staršev v navzkrižju, se presoja upoštevaje okoliščine posameznega primera. Pri tem je treba razlikovati med nasprotjem interesov staršev samih in nasprotjem interesov otroka ter staršev; zgolj slednje nasprotje narekuje postavitev kolizijskega skrbnika. V določenih primerih se intenzivno zasledovanje lastnih interesov v odnosu do drugega starša lahko odraža tudi tako, da pride do navzkrižja koristi otroka in staršev. Postavitev kolizijskega skrbnika je utemeljena tudi v primerih izjemno intenzivnega, dlje časa trajajočega konflikta, ki ima za posledico, da eden ali oba od staršev v postopku nista sposobna zasledovati koristi otroka, temveč dajeta prednost lastnim koristim oziroma obračunavanju z drugim od staršev, tudi na račun tega, da je oškodovan otrok.
Zastopanje različnih pogledov na to, kdo in zakaj je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka (oziroma zakaj ni), kako pogosti naj bodo stiki, koliko naj bi znašala primerna preživnina, se še ne kvalificira kot stopnja konflikta, ki bi kazala na navzkrižje interesov med starši in otrokom.
Izreki v družinsko pravnih postopkih, s katerimi se ureja življenjska razmerja v vsej njihovi pisanosti, ne morejo biti enako natančno oblikovani kot v drugih civilnih razmerjih; to niti ni potrebno.
Določitev skrbništva je sprejemljiva le, če za osebo ni poskrbljeno na drug način. Zato mora sodišče najprej ugotoviti, ali oseba skrbništvo sploh potrebuje. Med skrbnikove naloge spada le tisto, kar je treba urediti, oseba pa tega sama ne zmore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je glede finančnih zadev nasprotni udeleženec že pred tem postopkom ustrezno poskrbel tako, da je naloge, ki se nanašajo na upravljanje njegovega premoženja, delegiral med hčerki na način, kot je sam ocenil, da je primerno.
Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in dvoumni. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.
Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja.
Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.
Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.
Prosilkino upravičeno korist za pregled in prepis spisa izkazuje dejstvo, da se je na podlagi s tožbo izpodbijane kreditne pogodbe zavezala kot porok in plačnik.
Višje sodišče se strinja, da tega, da je udeleženka sprva zanikala potrebo po skrbništvu, ni mogoče šteti kot razlog, zaradi katerega bi bila za skrbnico neprimerna, zlasti ne ob siceršnji, na dejanski ravni izkazani predani skrbi za predlagatelja. Upoštevaje obširni dokazni postopek (sodišče prve stopnje je med drugim zaslišalo tudi priče), ki je pokazal nasprotno, predlagatelj ne more uspeti z opisi posameznih dogodkov, ki naj bi nakazovali, da udeleženka zaradi svojih karakternih lastnosti ni primerna za skrbnico.
Sodna praksa možnosti izdaje začasnih odredb v nepravdnih postopkih po določbah ZIZ načeloma res ne izključuje, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da je začasna ureditev pravnega razmerja, ki jo želi doseči predlagatelj s svojim predlogom, urejena z materialnopravnimi (265. člen DZ) in procesnimi (59. člena ZNP-1) določbami o začasnem skrbniku. Omenjene določbe kot specialne določbe zato izključujejo uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah pri presoji, ali je treba v tem postopku nasprotnemu udeležencu zaradi začasne ureditve pravnega razmerja, ki je predmet predloga, postaviti začasnega skrbnika.