Glede na obrazloženo je sodišče v postopku sprejema ukrepa, s katerim je poseglo v starševsko skrb, ustrezno tehtalo tako ustavno pravico do starševstva, ki staršem primarno zagotavlja odločati tudi o vzgoji in izobraževanju svojih otrok, kot na drugi strani ali ravnanje staršev sledi otrokovi koristi ali jo ogroža.
Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je našlo v določbi 197. člena DZ. Ta omogoča, da se na predlog upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določena preživnina, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Preživnino se določi tako, da se najde ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Sprememba enega od pravno relevantnih dejavnikov pa lahko poruši omenjeno ravnovesje. V tem primeru zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v izvršilni naslov. Spremembo preživnine utemeljujejo le bistveno spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
Sodišče je v obravnavanem primeru takšne okoliščine ugotovilo. Povečanje potreb otrok, višji dohodek očeta in skrb še za enega otroka ter odsotnost stikov med očetom in predlagateljema utemeljujejo ugotovitev o bistveno spremenjenih okoliščinah.
Zatrjevana in ugotovljena je bila neutemeljena uporaba tuje stvari, ki je omejevala in onemogočala tožnici izvrševanje lastninsko pravnih upravičenj (da bi imela nepremičnino v svoji rabi - izključni posesti) in z njo prosto razpolagala (jo oddajala v najem). S tem je (vsaj) potencialno oziroma hipotetično prikrajšanje tožeče stranke izkazano. Na drugi strani je dovolj zatrjevana obogatitev na strani tožene stranke in vzročna zveza med njima.
Sodišče druge stopnje poudarja, da je potrebno pri izdajanju začasnih odredb v družinskih zadevah postopati previdno, saj predstavljajo izjemno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi akutne ogroženosti otroka in tako ne zadošča, da je predlagana začasna ureditev v otrokovo korist, ampak mora biti nujna za preprečitev nepopravljive in nesorazmerno težko popravljive škode, ki bi otroku lahko nastala, če bi obstoječe stanje trajalo do pravnomočnosti končne odločitve.
Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki se je pri otrokovi starosti štirih mesecih odselil cca 270. km vstran in je predlog da bi se sedaj tako otrok kot predlagateljica namestili v njegovem bivališču, neživljenjski in nerealen ter nedvomno potrjuje zaključke CSD, da nasprotni udeleženec svoje koristi postavlja pred koristi ml. otroka.
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je predlagatelj v komunikaciji težaven in da je njegovo vedenje v stresnih situacijah impulzivno. Najbolj problematični so prevzemi/predaje otroka. To je zaznalo tudi sodišče, zato je z začasno odredbo po uradni dolžnosti, z namenom zmanjšanja konfliktnih situacij spremenilo mesto, kjer predlagatelj sina prevzema. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju izpodbijanega sklepa, da dečkova stiska ob prehodu od matere k očetu (še) ni razlog za ukinitev stikov z očetom. Procesno gradivo izkazuje, da je dečkova čustvena stiska posledica nepravilnega ravnanja in postopanja obeh staršev, ki med seboj neustrezno komunicirata in se prezirata. Nikakor pa ni z verjetnostjo izkazano, da bi bil deček na stikih z očetom ogrožen.
Drži, da mora sodišče v postopkih, kjer se odloča o pravicah in koristih mladoletnih otrok, tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva in izvajati dokaze. Vendar je treba upoštevati tudi, da je pritožba samostojno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vzpostavila vsebinski dialog z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Predmetni pritožbi sta v veliki meri identični, deloma dobesedno prepisani, hkrati pa z nosilnimi razlogi obeh izpodbijanih sklepov ne vzpostavita vsebinske polemike. Ne v eni ne v drugi pritožbi pritožnica ne pove, katere njene navedbe oziroma dokaze ali dokazne predloge bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Pritožba navaja, da je sodišče zaključke napravilo brez kakršnekoli vsebinske presoje in obrazložitve - dejansko drži prav nasprotno, brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve sta obe pritožbi. Tako prazno, frivolno pritoževanje pravzaprav pomeni zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).