Odplačnost je okoliščina, ki povzroči, da premoženje, pridobljeno na podlagi izročilne pogodbe, predstavlja skupno premoženje. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pravdni stranki toženčevim staršem do njune smrti nista nudila nobene pomoči (ker je tudi nista potrebovala), tudi morebiten obstoj izvenzakonske skupnosti med njima ne bi mogel spremeniti odločitve. Priložnostno delo na kmetiji, ki ga je omenjala tožnica, predstavlja namreč kvečjemu simbolično izvrševanje ali pa še to ne. V nobenem primeru ne gre za situacijo, ko bi lahko povezali pridobitev premoženja na podlagi izročilne pogodbe z delom pravdnih strank.
Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso.
V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav na svetu. Nasprotno pa je za Mehiko splošno znano, da je to država v razvoju, da velja za eno manj varnih držav, poleg tega pa ni del EU, kar pomeni, da ni del njenega enotnega pravnega reda. Vse to po presoji pritožbenega sodišča postavlja pod vprašanje trditev, da ni nobene dileme, da za posameznika državljanstvo pomeni bonus.
Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno uprlo na mnenje CSD, ki je ugotovil ogroženost vseh otrok, torej tudi 15-letnega A. A. , ki je pod vplivom očeta in preko njega poskuša navezati stike oz. ugotoviti lokacijo, kamor se je predlagateljica s preostalimi ml. otroki zatekla, zaradi družinskega nasilja nad njimi.
Novejša sodna praksa je vračilo darila med bivšima zakoncema omejila na primere, kjer je odločilen nagib za darilo (in s tem tudi kavza darilne pogodbe) zakonska zveza z obdarjencem (zakonski zvezi lastna vera v dosmrtno skupno življenje). Gre za posebno kavzo, ki je čustvenega in ne racionalnega izvora. Ustaljeno je stališče, da ob razvezi ni dopustno zahtevati vrnitve darila, če je bil nagib kakšen drug od navedenega (npr. ekonomski).
Pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obdobje po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa so neupoštevne, ker niso zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za t.i. objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je namreč mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP oz. 34. členom ZNP-1 uveljavljati le tista "nova" dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe.
Sodna praksa tolmači določbo 189. člena DZ v smislu, da morata starša praviloma prispevati k preživljanju svojih otrok v istem deležu od svojih prejemkov, pri čemer se med prejemki staršev ne upoštevajo niti otroški dodatki niti regres za prevoz na delo in prehrano na delu. Pri oceni preživninske sposobnosti se skladno s sodno prakso ne upošteva le plača, ampak vsi redni in izredni dohodki, splošno premoženjsko stanje in tudi možnosti za pridobivanje dohodkov (pridobitni potencial).
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).
Nova odločba o stikih se lahko izda, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti v primeru, ko so stiki urejeni s pravnomočno sodno odločbo (kar vključuje tudi sodno poravnavo), ta sprememba okoliščin še posebej bistvena in pravno pomembna. Pravnomočno določena preživnina se lahko spremeni le, če so se od trenutka določitve preživnine bistveno spremenile potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.
Če naj se z začasno odredbo uredi taka vsebina, kakršna naj bi se uredila tudi s končno odločitvijo, velja, da naj se z začasno odredbo ne določi vnaprej (prejudicira) končne odločitve sodišča v primeru, ko bi obstoj in trajanje začasne ureditve tako močno in trajno prizadel interese otroka ter obeh staršev, da bi vplival na končni izid postopka.
Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja.
Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem.
Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.
Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu.
Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.
Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist.
Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.
Sodišče RS je v konkretnem primeru namreč pristojno za razvezo zakonske zveze udeležencev. MKSOVO v 10. čl. glede tega jasno zahteva dva pogoja: a) da ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) da so se starši oziroma katera koli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Besedilo konvencijske določbe jasno zahteva izpolnjenost obeh pogojev, saj je med navedbo pogoja a in b vezaj in. Neizpolnjenosti obeh pogojev hkratni ne more nadomestiti presoja otrokove večje koristi, ki je le (sicer nujni) del enega od pogojev (b), saj za to ni nobene podlage v določbah MKSOVO.
Presoja otrokove ogroženosti in tehtanje med škodo zaradi prekinitve stikov in škodo zaradi njihove vzpostavitve pod nadzorom.
Skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem.
Skupno premoženje se načeloma deli v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje, mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.
V postopku zavarovanja, v katerem je odvzet otrok, je pravni interes izkazan, če bi v primeru ugoditve pravnemu sredstvu prišlo do spremembe vložnikovega pravnega položaja ali pravnega položaja otroka.
Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.
Utemeljenega razloga, da je treba osebo postaviti pod skrbništvo, ne more dokazovati le medicinska dokumentacija, kot meni pritožnik. Utemeljen razlog so vse okoliščine, iz katerih sodišče lahko sklene, da oseba ne more skrbeti za svoje pravice in koristi. Ne glede na vsebino pogodbe, s katero bi razpolagala s svojo nepremičnino, pa ta ne more veljavno skleniti, če zase in za svoje pravice ni sposobna skrbeti.