V postopku za izdajo začasne odredbe se odločilna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ker narava urejanja razmerij zahteva hitro odločitev ter se razmerja med udeleženci urejajo le za določen čas. Skupno dokazno oceno, ki omogoča prepričljivo presojo predlaganih razmerij med staršema in mladoletnim otrokom, zakon nalaga sodišču v rednem postopku.
Sodišče je pravilno upoštevalo, da je CSD spremljal družino skozi daljše obdobje, opravljal razgovore z vsemi udeleženci, se tekoče seznanjal z očitki obeh staršev glede pomanjkljivosti starševskih kapacitet ter v mnenjih obravnaval vse dejanske ugotovitve ter se opredelil glede lastnosti in okoliščin, ki dajejo materi prednost pri odločitvi o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo.
Začasne odredbe spadajo med ukrepe za varstvo koristi otroka (159. člen Družinskega zakonika), postopki za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka pa so po zakonu nujni (100. člen Zakona o nepravdnem postopku).
Sodišče prve stopnje je glede tega, ali morebitne spremenjene okoliščine in otrokova korist narekujejo spremembo trenutne odločbe o stikih (osmi odstavek 141. člena DZ), pridobilo mnenje CSD skladno z določbo prvega odstavka 98. člena ZNP-1. Ker ima CSD po sodni praksi ravno zaradi dolžnosti, da poda mnenje glede koristi otroka, status pomožnega preiskovalnega organa oziroma celo skrbnika javnega interesa pri varstvu korist otrok, se pomen mnenja CSD približuje izvedenskemu mnenju.
Splošno načelo povrnitve stroškov po uspehu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, v tem postopku ni uporabljivo. Ker je bil postopek izveden v skupnem interesu za varstvo koristi otrok, tako predlagatelja kot tudi nasprotnih udeležencev, udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka. Izvedba dokaza z izvedencem je bila v konkretnem primeru potrebna zaradi varstva koristi mladoletnih otrok nasprotnih udeležencev. Tudi če predlagatelj tega dokaza ne bi predlagal, bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti. Zato je glede na skupni interes udeležencev prav, da udeleženci postopka krijejo strošek izvedenine, ki spada med skupne stroške udeležencev postopka, po enakih deležih. Predlagatelj tako krije svoje stroške postopka ter polovico skupnih stroškov postopka, drugo polovico skupnih stroškov po krijeta nasprotna udeleženca. Ker sta bila nasprotna udeleženca oproščena plačila stroškov sodnega postopka, bo ta del izvedenine plačan iz proračuna.
Pritožnik zmotno meni, da gre v konkretnem primeru le za kolizijo interesov med starši. Avdiovizualno snemanje otroka za dokazovanje, huda konfliktnost med staršema, seznanjanje otroka s postopkom namreč ni več usmerjeno v varovanje največje koristi mladoletnega otroka, temveč vzbuja dvom, da sta starša v postopku zmožna poskrbeti, da se izrazijo tudi interesi ter koristi otroka in ne le njuni lastni interesi.
Pravna podlaga za odločitev o postavitvi kolizijskega skrbnika je v prvem odstavku 269. člena DZ, po katerem se kolizijski skrbnik imenuje otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Kolizijski skrbnik se torej postavi takrat, ko se pri sodišču vzbudi dvom, ali starši zmorejo v postopku varovati ne le svoje, temveč predvsem interese in koristi otroka.