Glede na zakonsko podlago za priznanje preživnine razvezanemu zakoncu oziroma pogoje, na podlagi katerih lahko pravica do preživnine preneha, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je med dohodke toženke štelo varstveni dodatek, slednje pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 2. členu določa, da sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialno varstvena prejemka, namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati.
Deklica je ogrožena zaradi konfliktnega odnosa med udeležencema in je zato nujna ureditev stikov deklice z očetom z začasno odredbo.
Sodišče je želje deklice upoštevalo zato, ker je ugotovilo, da je to v dekličino največjo korist, odločilno pa je bilo mnenje CSD.
Sodišče prve stopnje je izvedlo potrebne dokaze ter na podlagi njihove skupne dokazne ocene z verjetnostjo ugotovilo dejstva, ki omogočajo zaključek, da je zaradi preprečitve ogroženosti mladoletne hčerke in sina udeležencev potrebno, pred dokončno odločitvijo, začasno dodeliti otroka v vzgojo in varstvo očetu ter določiti začasno izvajanje stikov z materjo, na način, da se bodo stiki izvajali v varnem okolju, to je pri babici otrok.
Ni podlage za izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND, saj ni izkazana takšna intenziteta ogroženosti otroka, ki bi utemeljevala popolno prekinitev stikov med nasprotnim udeležencem in sinom. Ukrep omejitve stikov dečku nudi zadostno varstvo.
V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.
Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene.
Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo).
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se "preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine". Če takšna zahteva ni postavljena, sodišče ne more naložiti plačevanja preživnine od vložitve predloga, temveč zgolj za naprej od izdaje sklepa o določitvi preživnine. Enako velja za uveljavljanje zakonske zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov preživnine.
Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje preveliko težo dalo logističnim vidikom matere, torej prevozu otrok, ki jih opravi mati, kot pa socialni vključenosti otrok v okolje in čustveni varnosti, v katerem otroka sedaj živita in uspešno funkcionirata.
Opisani vedenjski vzorci nasprotne udeleženke in njena dosedanja ravnanja in nerealni predlogi, ogrožajo (oba) otroka do take mere, da je treba že med postopkom (oba) otroka začasno dodeliti v varstvo in vzgojo predlagatelju, kar je treba tudi pravno formalizirati. Prav te okoliščine so v bistvenem drugačne od zadev iz sodne prakse, ki takšne oblike začasnega sodnega varstva niso dopustile.
Državni posegi za varstvo koristi otroka so zapovedani, kadar je otrok že utrpel škodo ali kadar njegovim koristim grozi obstoječa nevarnost in je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, da bo otrok, če sodišče ne bo izreklo ukrepa za varstvo njegove koristi, lahko utrpel škodo.
Izločitev strokovnega delavca CSD
Pritožba utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, s katero je bila prejšnja zakonska ureditev rokov za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva razveljavljena. Posledično je v obdobju do uveljavitve nove zakonodaje pravni red ostal brez časovne omejitve za uveljavljanje te pravice.
Ker v obravnavani zadevi o vprašanju očetovstva do tedaj še ni bilo pravnomočno odločeno, se razveljavljene določbe o rokih ne smejo več uporabljati. Posledično okoliščina, da je predlagateljica že prej razpolagala z informacijami oziroma sumom glede svojega biološkega izvora, sama po sebi ni mogla povzročiti poteka roka za vložitev predloga, saj v relevantnem obdobju zakon takšnega roka ni določal. Šele z uveljavitvijo nove zakonodaje, torej DZ dne 15. 4. 2019, je bil ponovno uveden petletni subjektivni rok za vložitev tožbe. Razlaga, po kateri bi bilo treba šteti, da je rok začel teči že na podlagi okoliščin iz časa, ko zakon roka ni določal, bi imela za posledico dejanski retroaktivni odvzem pravice do sodnega varstva. Ker je bil v konkretnem primeru predlog na ugotovitev vložen 13. 12. 2023, torej pred iztekom petletnega roka od uveljavitve nove zakonske ureditve, je bil vložen pravočasno.