državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacijski upravičenec
Četrti odstavek 9. člena ZDen, ki določa, da se v primerih, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, vzpostavlja fikcijo, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, čeprav le-tega v času podržavljenja ni imel, ker mu je bilo že odvzeto. Nanaša se na primere, ko je bil odvzem državljanstva razlog za zaplembo premoženja. (Takšno posledico odvzema državljanstva je določal Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi, Uradni list FLRJ, št. 86/46). Če pa sta bila s kazensko sodbo izrečena sankcija izgube državljanstva, ki se je po 4. členu Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 66/46) lahko izrekla samo državljanu FLRJ, ki ni živel na območju FLRJ, in kazen zaplembe, sta bili to dve kazenski sankciji, izrečeni jugoslovanskemu državljanu. Razlog za zaplembo v tem primeru ni bil neposredno odvzem državljanstva in se zato državljanstvo kot pogoj za status denacionalizacijskega upravičenca ugotavlja po prvem odstavku 9. člena ZDen.
V izvršilnem naslovu se odloča o pogojih izvršljivosti odločbe. Takšno odločitev je mogoče posredno izpodbijati tudi s pritožbo, ki se nanaša na samo izvršbo (1. odstavek 292. člena ZUP), saj gre za vprašanje dopustnega začetka prisilne izvršbe in s tem neločljivo povezanega nadaljevanja izvršbe. Izvršljivost takšne odločbe je potrebno presojati po določbah zakona in ne samo po vsebini izvršilnega naslov, pri čemer je potrebno upoštevati določbe 2. odstavka 236. člena ZUP, ki določa pogoje pod katerimi se lahko prisilno izvrši odločba, ki še ni postala dokončna.
V tako imenovanem pospešenem postopku so za takšno odločitev tožene stranke pomembna le tista dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki so našteti v 2. odstavku 35. člena ZAzil oziroma v tej zadevi v 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka zato pravilno poudarja v izpodbijani odločbi, da ji v tem primeru ni potrebno ugotavljati pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, ampak odloči neposredno na podlagi uporabe 2. odstavka 35. člena ZAzil.
Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo ne bi bila za njih varna. Tožena stranka tako ni ugotovila ali še trajajo razlogi iz 1. alinee 2. odstavka 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1, torej ali še trajajo razlogi, ki so narekovali izdajo dovoljenja za zadrževanje tožnikov v Republiki Sloveniji.
Nikakršne ovire ni, da v davčni napovedi (ne glede na davčno osnovo, ki jo napoved izkazuje) ne bi uveljavljal znižanje davčne osnove v polni višini. Kot v tožbi ugotavlja že tožeča stranka sama, je določba 153. člena ZDavP jasna. Iz nje je namreč nedvoumno izhaja, da davčni zavezanec znižanje davčne osnove lahko uveljavlja najkasneje do poteka roka za predložitev davčne napovedi. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor neenakega obravnavanja davčnih zavezancev. Enakost namreč pomeni po eni strani enako obravnavanje tistih, ki so v enakem položaju in po drugi strani različno obravnavanje tistih, katerih dejanski položaji so različni. Razlikovanje med tistimi zavezanci, ki predlagajo davčne obračune in tistimi, ki oddajajo davčno napoved, pa je po presoji sodišča utemeljeno v njihovem različnem dejanskem položaju in v dejstvu, ki ga navaja tudi tožeča stranka, da se namreč zavezancem, ki oddajajo davčno napoved, davčna osnova v vsakem primeru ugotavlja in davek odmerja z odločbo. S podaljšanjem roka za uveljavljanje znižanja davčne osnove vse do izdaje odmerne odločbe bi bil po navedenem (splošni) rok za te zavezance daljši od splošnega roka, v katerem znižanje davčne osnove lahko uveljavljajo zavezanci, ki plačujejo davek na podlagi samoobdavčitve.
Prejeti predujmi so torej v sistemu DDV predplačila, od katerih že nastane obveznost obračuna DDV, kar posledično pomeni, da bi moral tožnik, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, v trenutku, ko je znesek predujmov presegel 5.000.000,00 SIT, vložiti prijavo za registracijo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.
Določba 7. odstavka 241. člena ZP daje upravnemu organu zakonsko podlago za vročanje plačilnega naloga po določbah ZUP, zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi se moral plačilni nalog vročati po določbah ZP.
ZDS člen 57, 57. ZUP člen 35, 37, 254/2, 35, 37, 254/2.
izločitev uradne osebe
Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami uradne osebe, samo po sebi ni izločitveni razlog. Izločitveni razlog iz 37. člena ZUP obstaja le ob določenem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno naveden v 35. členu ZUP in 57. členu ZDS, je pa takšno, da bi porajalo dvom v nepristranost uradne osebe. Po določbi 2. odstavka 254. člena ZUP mora pritožbeni organ v obrazložitvi presoditi vse pritožbene navedbe. To pa ne pomeni, da mora obrazložitev odločbe druge stopnje vsebovati odgovore na posamezne pritožbene navedbe, ki za odločanje v konkretni zadevi sploh niso pomembne.
S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo (1. odstavek 46. člena ZDavP). Ker so obstoj, izvršljivost in izpolnitev obveznosti določenih v odločbi, ki je izvršilni naslov, nesporno ugotovljene v izpodbijanem sklepu o prisilni izterjavi, tožnica v upravnem sporu ne more uspeti z navajanjem dejstev, ki po določbah ZdavP niso pravno pomembna. Zato tudi ni utemeljen tožničin predlog, da se takšna dejstva ugotavljajo na glavni obravnavi.
URS člen 22, 22. ZOsn člen 11, 11/4, 11, 11/4. ZSolI člen 11, 11. ZUS člen 60, 60/1-3, 60, 60/1-3. ZUP člen 43, 43.
inšpekcijski postopek - stranka v postopku
V kolikor so z odločitvijo inšpekcijskega organa prizadete pravne koristi pobudnika, je potrebno tudi pobudniku priznati pravni interes stranskega udeleženca v upravnem postopku.
ZSVP člen 2, 5, 5/5, 2, 5, 5/5. ZUP člen 113, 113/2, 118, 113, 113/2, 118.
inšpekcijski postopek
Pri odločanju o stroških postopka uvedenega po uradni dolžnosti je pravno pomembno le dejstvo, da je bil postopek končan z odločbo. Dejstvo ali je odločba, s katero je bil postopek končan tudi dokončna in pravnomočna, pa po določbah ZSVP in ZUP sploh ni pomembno.
denacionalizacija - sprememba odločbe v škodo pritožnika (reformatio in peius)
Tožena stranka lahko ob reševanju pritožbe stranke, ki se je edina pritožila, v njeno škodo odloči le ob uporabi določb 263., 266. in 267. člena ZUP/86.
Ni dolžnost upravnega organa, da stranke opozarja na pravice oziroma obveznosti po veljavnih predpisih, še preden je bil uveden postopek. Taka obveznost bi eventualno nastopila šele z uvedbo upravnega postopka, saj mora organ v skladu s 7. členom ZUP med postopkom varovati tudi pravice strank.
Napačno je stališče v tožbi, da tožeči stranki pripada na podlagi 1. točke 5. člena v povezavi z 9. členom ZSPOZ odškodnina za pretrpljene duševne in telesne bolečine v višini 2.000.000,00 SIT. 9. člen ZSPOZ določa le skupni najvišji znesek odškodnine, ki je lahko posameznemu upravičencu odmerjen.
ZAzil člen 2, 2/1-6, 2/2, 37, 37/1. ZUP člen 188, 188/3.
tretja država - predhodni postopek - azil
Sodišče nima pomislekov o pravilnosti zaključka tožene stranke, da je Republika Madžarska varna tretja država v smislu 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil v zvezi z Odlokom o določitvi varnih tretjih držav, prav tako pa tudi tožeča stranka ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale nasprotno. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pogojev iz 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil za opredelitev varne tretje države, je po uveljavljeni upravno-sodni praksi treba tudi v tovrstnih primerih subsidiarno uporabljati ustrezne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa ZAzil z nobeno določbo ne odvezuje stranke kazenske in materialne odgovornosti, če bi dala krivo izjavo in tudi sicer ZAzil v 3. odstavku 23. člena nalaga dolžnost aktivnega sodelovanja stranke oziroma prosilca za azil v azilnem postopku. Iz izjave tožnika v prošnji za azil izhaja, da je pred prihodom osem mesecev prebival v različnih državah, od tega v Republiki Madžarski zadnja dva meseca pred svojim prihodom, kar pomeni, da je prišel iz varne tretje države.
ZUP člen 11, 11/1. ZUS člen 61, 61/1, 72, 72/4. ZUSDDD člen 1. URS člen 3, 23, 25, 120, 120/2, 153, 153/4, 156. ZUstS člen 44, 48. MKVCP člen 6.
pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo sorazmernosti - način uresničevanja pravic - stalno prebivališče državljanov naslednic nekdanje sfrj - dovoljenje za bivanje - sojenje na glavni obravnavi
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
ZUS člen 18, 18/2, 19, 19/1. ZVISJ člen 4, 32, 32/2, 62, 62/1-3.
zastopnik javnega interesa - aktivna legitimacija
Materialno-pravni predpostavki za vložitev tožbe državnega pravobranilstva v funkciji zastopanja javnega interesa v upravnem sporu sta dve: z izpodbijanim aktom mora biti kršen zakon in zakon mora biti kršen v škodo javne koristi. Škoda za javno korist mora biti v postopku konkretno izkazana v tem smislu, da je znatna in je že nastala, pa jo je mogoče s tožbo v upravnem sporu vsaj zmanjšati, ali pa da zaradi kršitve zakona znatna škoda neposredno preti in jo je mogoče s tožbo v upravnem sporu preprečiti ali zmanjšati.
ZAzil člen 36/1-5, 35, 35/2, 36, 36/1-5, 35, 35/2, 36.
upravni postopek - očitno neutemeljena prošnja za azil
Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, zaradi česar gre za zlorabo azilnega postopka. Prošnjo za azil je vložil šele tedaj, ko je bil nameščen v center za tujce zaradi odstranitve iz države, okoliščine primera pa kažejo na to, da v RS pred tem ni imel namena, da zaprosi za azil.
V času odločanja tožene stranke z izpodbijano odločbo 8. 12. 2003 je bilo že odločeno v zadevi Ps ... , za katero je tožnica prosila za dodelitev odvetnika za zastopanje v tem sporu. S sodbo je bilo njenemu zahtevku ugodeno in sodba je postala pravnomočna 29. 11. 2003. Tako je v času odločanja tožene stranke sodišče že pravnomočno odločilo v zadevi, za katero je tožnica zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je bila v času odločanja tožene stranke zadeva, v kateri tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, že pravnomočno končana, gre pri tožničini vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči za situacijo, ko je njena vloga postala nerazumna. Tožničinemu zahtevku je bilo pravnomočno ugodeno in je tako odpadel razlog oziroma podlaga za njeno zahtevo za dodelitev brezplačne pomoči.
V ponovljenem postopku je potrebno, da tožena stranka pribavi celoten spis Sodnika za prekrške P... , te podatke pa primerja s podatki depeše PP A in podatki, ki izhajajo iz prošenj za azil in ob uporabi načela proste presoje dokazov (10. člen ZUP) ponovno odloči o stvari. Pri tem pa mora tožena stranka tudi ugotavljati ali so v primeru tožnikov izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 1., 2. in 3. točki 6. alinee 2. člena ZAzil.