upravni postopek - denacionalizacija - obnova postopka - razlaga zakonske norme - pravna podlaga za denacionalizacijo
Ustavno sodišče RS je v odločbi, ki jo tožnica navaja kot obnovitveni razlog, podalo razlago 4. člena 9. točke 3. člena, 31. člena in 32. člena ZDen in odločilo, da navedene norme niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je pojasnilo ustavno sodišče. Zaradi nepravilne interpretacije določb ZDen je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, to pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Ustavna odločba pomeni samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da predstavlja navedena ustavna odločba tudi obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, ker prvostopni organ z odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša, ni rešil nobenega predhodnega vprašanja, temveč je šlo le za uporabo ene od takrat še možnih razlag predmetnih določb ZDen.
Zahteva za denacionalizacijo je morala vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva. Tožnik vse do izteka roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo ni navedel, da zahteva vrnitev premičnega premoženja, zato so njegovi tožbeni ugovori, po katerih naj bi to zahteval s tem, ko je zahteval vrnitev vsega premoženja na določenih parcelnih številkah, neutemeljeni. ZDen v prvem odstavku 62. člena izrecno določa, da mora zahtevek za denacionalizacijo med drugim vsebovati tudi podatke o premoženju na katero se zahteva nanaša. Če upravičen vlagatelj ni postavil jasne zahteve za vrnitev določenega premoženja, njegova vloga v tem pogledu ni bila nepopolna, ampak ta zahteva pač ni bila postavljena. Upravni organ je bil dolžan vlogo obravnavati kot nepopolno in zahtevati dopolnitve le v okviru v roku postavljenega zahtevka.
Pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša (drugi odstavek), vendar le, če jo je vložil eden od upravičencev do vložitve zahteve za denacionalizacijo. To pomeni, da zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena s strani osebe, ki po ZDen ni upravičena do vložitve take zahteve za določeno premoženje, ne more biti v korist drugih upravičencev, ki bi sicer lahko v zakonskem roku vložili zahtevo za denacionalizacijo določenega premoženja.
ZDRS člen 10, 12, 13, 10, 12, 13. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129, 129/1, 129/1-4.
upravni postopek
Iz primerjave obeh določb (10. in 13. člena ZDRS) izhaja, da se za pridobitev državljanstva v navedenih primerih zahteva izpolnjevanje različnih pogojev. Čeprav gre torej v obeh primerih za identičen zahtevek, to je za sprejem v državljanstvo RS, pa se ta zahtevek opira na različni pravni podlagi in na različno dejansko stanje. Iz navedenega razloga zato v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, da gre tudi za isto upravno stvar.
Odklonitev soglasja k imenovanju in razrešitvi ravnatelja je akt, ki po določbi drugega odstavka 3. člena ZUS sodi v pristojno obravnavanje upravnega sodišča. Ker izdaja soglasja ne pomeni odločanja o upravni stvari kot jo opredeljuje določba 2. člena ZUP, ampak gre za odločanje o posamični stvari v drugih javnopravnih stvareh, se določbe ZUP uporabljajo smiselno in subsidarno, se presoja zakonitost izpodbijanega negativnega soglasja ob smiselni uporabi določbe 6. člena ZUP.
Po določbi drugega odstavka 266. člena ZUP o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Ker se predlog za obnovo nanaša na odločbo prvostopnega organa, ki jo je tožena stranka v pritožbenem postopku potrdila, obnovitveni razlog pa se nanaša izključno na postopek pred prvostopnim organom in ne na odločbo s katero je bilo odločeno v pritožbi, o tožnikovem predlogu za obnovo postopka tožena stranka ni bila pristojna odločati.
Izrečena kazen in druge sankcije za prekršek se ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna, zato organ za prekrške davčnemu organu izvršitve sporne odločbe niti ne bi smel predlagati. Ker je bil predlog za izvršitev podan, je sklep prvostopnega organa o izterjavi sporne kazni iz tega razloga nezakonit
Ker sta tako prvostopni upravni organ kot tožena stranka prvotno ugotovila, da so sporne (nacionalizirane) nepremičnine družbena lastnina, na katerih ima tožeča stranka pravico uporabe, oziroma pravico upravljanja, torej ne lastninske pravice, niso podane ovire za vračanje podržavljenega premoženja v smislu tretjega odstavka 16. člena ZDen.
Iz okoliščin primera, v zvezi s katerim želi tožnica vložiti odškodninsko tožbo, je razvidno, da je terjatev tožnice že zastarala. Zastaranje v pravu pomeni, da je s tem prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje pa nastopi tedaj, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je torej tožnica izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti iz naslova po njenem mnenju neupravičeno povzročene škode. Ob tem je sicer res, da sodišče zastaranje upošteva samo na ugovor dolžnika, ne pa tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa navedeno dejstvo, da sodišče samo ne pazi na nastop zastaranja zahtevkov, po presoji sodišča ob takšnem dejanskem stanju ne more odločilno vplivati na presojo glede pozitivnega izida zadeve. Glede na navedeno so tudi po mnenju sodišča tožničina pričakovanja v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem. S tem pa zadeva tudi nima verjetnega izgleda za uspeh, zato jo je očitno nerazumno sprožati.
Ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča je po presoji sodišča potrebno v posamičnih primerih presoje upravičenosti do olajšave po določbi 4. alinee prvega odstavka 11. člena ZDoh upoštevati z (vsebinsko) ustavno skladno interpretacijo veljavnega zakonskega besedila tako, da je moč olajšavo priznati, kolikor starša glede na dohodke nista sposobna izpolnjevati svojih preživninskih obveznosti in v primeru, ko pravica do celotne višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana ali pravica do razlike do polne višine le-te v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDoh pripada biološkemu roditelju pastorka, pa se biološki roditelj in očim oziroma mačeha dogovorita, da bo posebno olajšavo za pastorka uveljavljal očim oziroma mačeha.
Morebitna sprememba davčne osnove v odločbi o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti lahko predstavlja le razlog za obnovo postopka odmere dohodnine, vložena pritožba oziroma tožba v upravnem sporu zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti pa ne predstavlja ovire za izdajo odločbe o odmeri dohodnine z upoštevanjem spornih dohodkov.
Zapisnik o opravljenem rubežu ni odločba oziroma tak akt državnih organov, ki bi odločal o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih zavezanca v izvršilnem postopku, ampak je zapis o poteku rubeža, ki temelji na izvršljivem izvršilnem naslovu.
Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic družbe. Iz določb ZCUKPIL izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (1. odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi postavke (a), 9.a točke 3. člena CZ opredeljen kot odložni postopek.
ZSUKPIL člen 3, 3/1, 3/1-a, 14, 15, 15/2. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-3.
carinski ukrep pri kršitvi pravic intelektualne lastnine - zadržanje blaga
Ponarejeno blago je po določbi točke a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga, ali znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. Po navedenih zakonskih določbah carinski organ začasno zadrži blago za tri delovne dni, čim ugotovi, da je blago brez dovoljenja imetnika pravice določene znamke označeno s to znamko, ta pa je veljavna v Republiki Sloveniji. Navedeni dopis torej nima učinka odločbe, temveč je z njim Generalni carinski organ prvotoženo stranko samo obvestil, da je imetnik pravice vložil zahtevo po 5. členu ZCUKPIL, to pa pomeni, da je do odločitve Generalnega carinskega urada blago zadržano že na podlagi samega zakona (prvi stavek drugega odstavka 15. člena ZCUKPIL). Iz obrazloženega izhaja, da dopis Generalnega carinskega urada nima značaja upravnega akta in takega dopisa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper dopis zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - novi dokazi
Stranka mora skladno s 15. členom ZDavP že v upravnem postopku predložiti dokaze za svoje trditve. Novi dokazi v upravnem sporu niso upoštevni, razen če jih stranka ni mogla prej predlagati (3. odstavek 14. člen ZUS).
ZPD člen 5, 5/2, 5/2-3, 13, 13/2, 26, 26/2, 26/2-5. ZUP (1986) člen 232, 232/2, 233.
brezplačna pridobitev repromateriala - davčni zavezanec za plačilo prometnega davka
ZPD v 3. točki 2. odstavka 5. člena določa, da se za promet proizvodov šteje med drugim tudi brezplačna odtujitev, obveznost obračuna prometnega davka za davčnega zavezanca nastane takrat, ko je promet opravljen, pri brezplačni odtujitvi je opravljen s trenutkom brezplačne odtujitve (5. točka 2. odstavka 26. člena ZPD). Po navedenih določbah nastane obveznost plačila prometnega davka od prometa proizvodov za zavezanca, ki brezplačno odtuji proizvod, ne pa, če brezplačno proizvod pridobi. ZPD ne določa obveznosti plačila davka od prometa proizvodov za pridobitelja, na kar napotuje tudi zakonska dikcija, ki govori o »brezplačni odtujitvi«. Je pa v takem primeru (ko se proizvod podari pravni osebi ali zasebniku) potrebno preveriti, ali ni darovalec morebitni zavezanec za plačilo prometnega davka glede na določbo 6. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92, 29/92 in 39/93, dalje: Pravilnik), ki opredeljuje način obdavčitve pri brezplačni odtujitvi proizvoda.
ZZVN člen 2, 2/4, 2/5, 2, 2/4, 2/5. ZUP člen 129, 129/1-4, 129, 129/1-4.
priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - oseba, rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja
Če je bila o zahtevi stranke za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja že izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, potem o novi taki zahtevi stranke, ki temelji na enaki dejanski in materialnopravni podlagi, ni mogoče meritorno odločati, ampak je njeno novo zahtevo treba zavreči.
Na gostoto pozidanosti, dovoljena intezivnost izrabe prostora, ki ne sme presegati 40 % pozidane proti 60 % nepozidane površine, ne vplivajo parkirišča, otroška igrišča ipd.
Šele pravnomočna odločba o denacionalizaciji ustvarja stvarno pravne učinke, zato tožeča stranka ne izkazuje nepopravljive škode in ne utemeljuje upravičenja za odložitev izvršitve denacionalizacijske odločbe.