Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.
evidentiranje meje - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba
Tožeča stranka po presoji sodišča ni konkretizirala navedb o obstoju težko popravljive škode. Zgolj z zatrjevanjem, da bo z izvršitvijo nezakonite odločbe tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, ker zemljišča ne bo mogoče vzpostaviti v prvotno stanje, te ni izkazala. Tudi sklicevanje na domnevno nezakonitost v tožbi izpodbijanega akta ne zadostuje. Sodišče pri odločanju o predlogu za začasno odredbo namreč ne presoja zakonitosti izpodbijanih aktov, ampak se omeji le na izpolnjevanje pogojev za izdajo začasne odredbe.
koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - nastanek težko popravljive škode
V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo. Sodišče ugotavlja, da ima odločitev o podaljšanju koncesije za posledico dovoljeno izvajanje posebnih iger na srečo. Gre za odločitev, ki je tožeča stranka ne more pričakovati z gotovostjo, ampak je njena pričakovana pravica opravljati koncesionirano dejavnost negotova. Samo izpolnjevanje pogojev, ob izrecni določbi, da tožena stranka odloča o prostem preudarku, namreč še ne pomeni, da tožena stranka ne more zavrniti prošnje za podaljšanje koncesije. Navedeno v nadaljevanju pomeni, da bi sodišče, če bi odločilo o predlagani začasni odredbi, moralo presojati, ali so podani pogoji za podaljšanje koncesijskega razmerja in tako prevzeti odločanje, ki je na podlagi Ustave RS in ZIS (načelo delitve oblasti) pridržano (izključno) toženi stranki, torej bi njegova odločitev presegla okvir odločanja o izdaji začasne odredbe.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni zgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Ob dodelitvi brezplačne pravne pomoči morata biti izpolnjena tako materialni (finančni) kot tudi vsebinski pogoj iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Takšna ureditev sledi namenu BPP, ki ni v tem, da bi se dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih možnosti za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa naslovnega sodišča1, temveč tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (2016) člen 32. ZUP člen 49, 147, 238, 238/3. ZUS-1 člen 20, 52.
grafična enota rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) - izbris iz evidence GERK - pravica do uporabe kmetijskega zemljišča - zakupna pogodba - ustna pogodba - teorija realizacije - poslovna sposobnost
Samo nekaj dni zatem, ko je A. A. vložila vlogo za izbris GERK-ov, je bil sklep o zavrnitvi predloga za odvzem poslovne sposobnosti A. A. potrjen s strani višjega sodišča, zato organ ni imela nikakršnega razloga, da bi dvomil v procesno sposobnost stranke z interesom A. A. Povsem pravilno in zakonito je upošteval pravnomočen sklep, iz katerega smiselno izhaja, da stranka z interesom A. A. je poslovno sposobna.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pravica do izjave
Tožena stranka bi morala tožnika opozoriti na to, da se pooblastilo ne ujema s samim dopisom in mu dati možnost, da se ta pomanjkljivost odpravi skladno s 67. členom ZUP. S tem je bila kršena pravica tožnika do zaslišanja stranke, posledično temu pa je tudi odločba pomanjkljivo obrazložena, saj se tožena stranka ni opredelila do izjave o dejstvih in okoliščinah, datirane z dne 24. 5. 2019.
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 12, 15.
tržna manipulacija - prodaja vrednostnih papirjev - prodajna cena
Definicijo tržne manipulacije določa 12. člen MAR, pri čemer je ta v točki (a) prvega odstavka osnovana tako, da vsebuje objektivne elemente, ki konstituirajo tržno manipulacijo, medtem ko so definicije v nekaterih drugih delih (točka (c) denimo) izrecno osnovane tako, da vsebujejo tudi subjektivne elemente (… je oseba, ki jih je razširjala, vedela ali bi morala vedeti, da so bile informacije napačne ali zavajajoče). To kaže, da zakonodajalec te variante tržne manipulacije ni želel vezati na nobene subjektivne predpostavke, še posebej ne v smislu namena vplivati na ceno. 12. člen tako ne vsebuje splošne zahteve, da bi za obstoj tržne manipulacije bil potreben subjektivni element, naklep, kar potrjujejo tudi stališča ESMA (tega pa ne spremeni niti zadnji stavek točke (a) o zakonitih razlogih niti prepoved poskusa tržne manipulacije).
ZTuj-2 člen 64, 65. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 6, 8.
nezakonito prebivanje - pogoji - pravica do izjave - tujci - vrnitev tujca v izvorno državo
Prostovoljno vračanje po pravu EU ni prepuščeno diskreciji upravnega organa, ampak je temeljni princip vračanja, da mora imeti prostovoljno vračanje prednost pred odstranitvijo. V takšnem primeru pa mora biti najprej z odločbo ugotovljeno nezakonito prebivanje tujca in mora biti tujcu v okviru instituta prostovoljnega vračanja omogočeno, da se ustrezno izjavi, in da se mu v zvezi z izjavo določi ustrezen rok za vrnitev glede na okoliščine vsakega posameznega primera, ker je le takšno ravnanje upravnega organa skladno z namenom in cilji Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Ustrezno obdobje pomeni, da organ presoja, kaj je ustrezno obdobje in navedeno tudi obrazloži, potem ko je najprej ugotovil nezakonitost prebivanja.
Odločba o vrnitvi ni bila izdana v skladu s 65. členom ZTuj-2, prav tako pa tudi ni bila izdana v skladu s 64. členom istega zakona in namenom Direktive o vračanju, saj izrek odločbe ne vsebuje ugotovitve, da tožnica biva v Republiki Sloveniji nezakonito, kar je osnovni pogoj za izdajo odločbe o vrnitvi.
Tožena stranka v prvostopenjski odločbi o vrnitvi ni ugotovila nezakonitosti bivanja tožnice v Republiki Sloveniji, zato tudi ni imela zakonite podlage določitve roka vrnitve. Tožeča stranka se zato na ta način v pritožbi in tožbi ni mogla argumentirano braniti oziroma navajati svojih razlogov, zaradi česar ji je bila na ta način tudi kršena pravica do izjave.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - status begunca - splošna verodostojnost - dokazna ocena - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase.
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Iz primerjave izjav je po presoji sodišča jasno razvidno tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe; uveljavlja namreč strah pred šiitskim preganjanjem zaradi verskega prepričanja, kar povezuje s pripadnostjo verski sunitski organizaciji, s tem v zvezi pa tako ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru omenja fizično nasilje. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede prejetih poškodb v okviru drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite; v tem pogledu bi morala upoštevati, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovo osnovno zgodbo iz prve prošnje za mednarodno zaščito, iz katere je razvidno, da je moral iti iz svojega kraja, sicer bi ga šiiti, ki so tam v večini, ubili. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti.