javna cesta - javna infrastruktura - kanalizacijsko omrežje - meteorna kanalizacija - motenje posesti - pravni prednik - razlastitev - dokazna ocena - absolutna narava lastninske pravice - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - negatorna tožba - restitucijski zahtevek - solastniki kot nujni sosporniki - trditveno in dokazno breme
Tožniku stvar ni bila odvzeta, saj mu vgraditev kanalizacijskega voda pod zemljo posesti oziroma uporabe sporne nepremičnine ne preprečuje, mu jo pa omejuje.
Absolutna narava lastninske pravice daje lastniku pravico, da od vsakogar zahteva prenehanje kakršnegakoli poseganja v njegovo lastninsko pravico, torej lahko lastnik varuje svojo lastninsko pravico tudi pred posegi, ki nimajo narave odvzema stvari.
nepristransko sojenje - procesno vodstvo - izločitev sodnika - odložitveni razlogi - zahteva za izločitev predsednika senata
Ključno merilo, ki ga je treba uporabiti v zvezi z objektivnim testom je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti sodnika v konkretni zadevi, ter je v tem pogledu pomemben tudi vtis, ki si ga o sojenju ustvari obtoženi. Pomembno je pa, da se da bojazen pristranskosti tudi objektivno utemeljiti. Takšna razlaga pojma nepristranskosti se sklada tudi s stališčem iz odločbe Ustavnega sodišča z dne 21. 3. 2020, številka U-I-92/96-27, po kateri je nepristranskost sodnika zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločiti nepristransko.
Tudi okoliščina, da je tožena stranka po naročilu etažnih lastnikov plačala nekatere račune, na obstoj njene pasivne legitimacije ne vpliva. Dostava računov toženi stranki in njihovo plačilo je namreč v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (primerjaj 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Tudi dejstvo, da je upravnik sodeloval na sestanku, na katerem naj bi bil dosežen zatrjevani dogovor o višini plačila za opravljene storitve in razdelitvi računa na tri dele ter zagotovilu, da bodo računi plačani, še ne pomeni, da je tožena stranka vstopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko in prevzela obveznost plačila etažnih lastnikov.
spor o obsegu zapuščine - dediči kot enotni in nujni sosporniki - pridobitev lastninske pravice - stanovanjska pravica - najemna pogodba za poslovni prostor - pravica uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - priposestvovanje nepremičnine v družbeni lastnini
V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Spor o tem, ali določena stvar spada v zapuščino, je zato mogoče rešiti samo na enak način za vse sodediče. To velja tako v primeru, ko je spor med sodediči na eni ter tretjimi na drugi strani, kot v primeru, ko je spor med samimi sodediči.
Bistveno je, da je bil zapustnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, to pravico pa je izgubil, ko je to stanovanje na podlagi pogodbe zamenjal za drugo stanovanje, na katerem je s tem pridobil stanovanjsko pravico. Na spornih prostorih, ki so prej predstavljali del stanovanja in jih je obdržal v uporabi za opravljanje odvetniške dejavnosti, zapustnik ni več imel stanovanjske pravice. Te prostore je imel v „trajnem“ najemu, kar je pomenilo, da je omenjena pogodba imela v tem pogledu naravo najemne pogodbe, na podlagi katere je imel pravico uporabljati te prostore. Pri tem je šlo za pravico uporabe iz obligacijskega razmerja, kar pomeni, da zapustnik ni bil nosilec pravice uporabe na stvari v družbeni lastnini, ki se je v stvarnopravnem pomenu transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, ki je bil uveljavljen v letu 1997. Zapustnik kot najemnik spornih prostorov ni mogel biti v dobri veri, zato od leta 1997 dalje tudi ni mogla teči priposestvovalna doba, ki bi lahko vodila (ob izpolnjenih ostalih pogojih) do pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.
gospodarski spor majhne vrednosti - omejeno število vlog v sporu majhne vrednosti - upoštevanje prepozne vloge - nebistvena kršitev določb pravdnega postopka - zaslišanje obeh pravdnih strank - izjeme - umik dokaznega predloga - vračunavanje obresti - vezanost na ugotovljeno dejansko stanje
Res je v 453. členu ZPP predpisano, da sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogah izven tistih, predvidenih v 452. členu ZPP, ne upošteva in da se omejitve sodišče prve stopnje ni držalo. Vendar zaradi tega pri nobeni od strank ni moglo vzbuditi dvoma v poštenost sojenja, saj je ti dve določili kršilo v prid/škodo obeh. Določilo 452. člena ZPP ni namenjeno temu, da se dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovi, pač pa pospešitvi in ekonomičnosti postopka v SMV. Teh dveh načel pa stranke v tovrstnih postopkih že davno ne upoštevajo več. Na postopkovne omejitve v SMV se stranke praviloma sklicujejo le zato, da na procesnih redukcijah dosežejo pozitivni izid zase, ne pa zaradi namenov, zaradi katerih je postopek v SMV urejen tako, kot je.
Sodišče je poseglo v opis kaznivega dejanja tako, da je za izvršitveno dejanje v celoti uporabilo edninsko obliko namesto dvojinske, kot je bila v obtožnem predlogu. Obdolženemu se torej očita, da je storil kaznivo dejanje v sostorilstvu skupaj z B. A., opis izvršitvenega ravnanja pa je v celoti v ednini. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču državnega tožilstva, da pri takšni spremembi ne gre za izpuščanje odvečnih podrobnosti, ki niso zakonski znak kaznivega dejanja, pač pa se izpuščajo okoliščine, ki so zakonski znak uporabljenega kaznivega dejanja zoper obdolženca in s tem za kršitev objektivne identitete med obtožnim predlogom in sodbo.
Prepoved prekoračitve iz šestega odstavka 285.č člena ZKP se nanaša samó na kazensko sankcijo, predlagano za kaznivo dejanje, ki je bilo priznano.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00052125
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42. ZIZ člen 273a. URS člen 22.
postopek zavarovanja z začasno odredbo - spor iz družinskih razmerij - stiki med otrokom in staršema - začasna ureditev stikov - pravica do enakega varstva pravic - varstvo koristi otroka - ugovorni postopek - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - pravica do izjave - procesno gradivo - pribava listine s strani sodišča - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Postopek, v katerem se izdaja začasna odredba, je zlasti v primeru začasnih odredb za varstvo koristi otrok usmerjen v to, da se doseže hitra vmesna sodna odločitev, vendar navedeno ne pomeni, da so udeležencem postopka na račun hitrosti postopka lahko kršene temeljne pravice.
V skladu z 273.a členom ZIZ zoper sklep o začasni odredbi za varstvo koristi otrok res ni dovoljen ugovor, če je bila (kot v obravnavani zadevi) dolžniku dana možnost, da se glede predloga za izdajo začasne odredbe izjavi pred njeno izdajo. Smisel navedene določbe je v tem, da se v primeru, ko je v postopku že vzpostavljena kontradiktornost, prepreči podaljševanje postopka zaradi dveh pravnih sredstev (ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe in pritožbe zoper sklep o ugovoru). V situaciji, ko se sodišče pred izdajo odločbe, poleg pridobitve odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe, odloči pridobiti še dodatno procesno gradivo, na katerega opre svojo odločitev, pa morajo imeti stranke možnost izjave tudi glede tega gradiva. Sodišče mora v procesu odločanja oceniti tudi te navedbe. Z drugimi besedami, če sodišče vzpostavi kontradiktorni postopek, ga mora za celotno procesno gradivo.
pripor - begosumnost - državljanstvo EU - državljan države članice Evropske unije
Glede na izsledke enotne sodne prakse je moč ugotoviti, da državljanstvo katere od članic EU ni okoliščina, ki bi negirala nevarnost v smislu 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00053475
ZKP člen 344, 344/1, 352, 352/1, 354, 354/1, 371, 371/1-7. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - sprememba obtožnice - sprememba časa storitve kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - neupoštevanje spremembe obtožnice - predmet obtožbe ni rešen v celoti - nepopolna rešitev predmeta obtožbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Četudi sodišče prve stopnje oceni, da je bila sprememba obtožnega akta nedopustna, spremenjene obtožnice ne more enostavno spregledati, saj takšne možnosti po določbah ZKP nima, temveč mora postopek nadaljevati in o spremenjeni obtožnici odločiti.
S tem, ko sodišče o spremenjeni obtožnici sploh ni odločalo, z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in je posledično zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049652
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-5, 91/3. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/2.
zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona
Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo glede na konkretni opis dejanja izvršeno dne 25. 3. 2015, kazenski pregon zanj pa bi zastaral po šestih letih od njegove storitve, torej dne 25. 3. 2021, če zastaralni rok ne bi bil podaljšan zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19.
Zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 je bil v Uradnem listu RS dne 28. 3. 2020 objavljen ZZUSUDJZ, ki je v 3. členu določil način teka rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena tega zakona je določeno, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da se je v nenujnih zadevah ustavil tudi tek zastaralnih rokov, in sicer v času od dne 29. 3. 2020 do dne 31. 5. 2020 (za 64 dni), glede na to, da je navedena določba prenehala veljati s sklepom Vlade RS (Ur. l. RS, št. 74/2020 z dne 21. 5. 2020 v zvezi z 2. členom ZZUSUDJZ). Zakon je torej določil, da roki v sodnih zadevah v tem času ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po določbi 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne sodi med nujne, zastaranje kazenskega pregona pa je upoštevajoč obrazloženo 64-dnevno zaustavitev zastaranja, nastopilo dne 28. 5. 2021. Ker kazenski pregon zaradi nastopa zastaranja ni več dopusten je pritožbeno sodišče obtožbo zavrnilo.
ZZZDR člen 106, 106/1, 106/5. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 9, 9/3.
razmerja med starši in otroki - sprememba stikov - korist mladoletnega otroka - varstvo koristi otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - izvedensko mnenje - izvedenec - otrokova želja
Otrok je osrednja osebnost pravice do stikov, njegova konkretna korist pa najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Po ZZZDR pojem „koristi otroka“ ni opredeljen pozitivno, ampak negativno; določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist: če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (prvi in peti odstavek 106. člena ZZZDR). Stike torej v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Pri tem gre za konkretno korist, za korist individualnega otroka.
URS člen 23.. ZFPPIPP člen 305, 305/1, 305/2, 305/4, 314, 314/1, 314/3, 314/5.. ZPP člen 32, 32/2, 32/2-8, 184.
prijava terjatve v stečajnem postopku - stroški upravne izvršbe - izvršilni naslov - pravnomočna upravna odločba - v stečaju prerekana terjatev - tožba na ugotovitev obstoja terjatve - sodna pristojnost - pravica do pravnega varstva - upravni spor - litispendenca - ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - sprememba tožbe
Glede na takšne okoliščine obravnavane zadeve mora biti tožeči stranki, ki je v stečajnem postopku prijavila terjatev, temelječo na izvršilnem naslovu, in ki je bila s strani upravitelja prerekana, kar pomeni, da je obstoj terjatve sporen, omogočeno, da v sodnem postopku uveljavi svojo pravico, ki jo zasleduje v stečajnem postopku, to je, da doseže poplačilo svoje terjatve.
V obravnavanem primeru gre za spor, ki izvira iz stečajnega postopka. V skladu z 8. točko drugega odstavka 32. člena ZPP so okrožna sodišča, ne glede na vrednost spora pristojna da sodijo v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom in to ne glede na to, da gre za terjatve iz 314. člena ZFPPIPP (prim. VSL sodba II Cp 933/2018).
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
pripor - ponovitvena nevarnost - subjektivni elementi - izločitev sodnika - sklep izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje
Zmotno je stališče zagovornika, da je okoliščina, da je dejanje bilo izvršeno na zahrbten način (zgolj) objektivna okoliščina. Tak način izvršitve namreč kaže na obtoženčeve izrazito negativne osebne lastnosti – okrutnost, brezčutnost in pretkanost, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje.
Sodnica je sicer res bila izločena, vendar iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, v skladu s katero sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo s katero je bilo odločeno o obtožbi, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen). Odločanje o tem, ali so razlogi za pripor še podani, pa ne predstavlja odločanja o obtožbi ali o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi. Smiselni pritožbeni očitek, da je bil senat nepravilno sestavljen, tako ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00062732
KZ-1 člen 34, 205, 205/1, 205/1-1.
kaznivo dejanje velike tatvine - poskus
Obtoženec je s silo in s pomočjo vžigalnika že uspel nekoliko odpreti vrata v ribarnico, kar pomeni, da uporabljen način odpiranja vrat ni bil že vnaprej obsojen na neuspeh. Dejstvo je le, da so ga pri dejanju zalotili policisti, zato je dejanje ostalo pri poskusu. Okoliščina, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom psihoaktivnih snovi pa ne pomeni, da obtoženec ne bi mogel odpreti vrat v ribarnico, kot smiselno trdi pritožnik.