Po drugem odstavku 132. člena ZPP lahko sodišče odredi, da se vročitev opravi po detektivu ali izvršitelju. Sodišče prve stopnje je to storilo s svojim sklepom 29. 6. 2020, in sicer zaradi obsežnih prilog, ki jih ne bi bilo mogoče pustiti v hišnem predalčniku. S tako opravljeno vročitvijo so nastali stroški, katerih višina v pritožbi ni sporna. Ker so bili torej stroški po oceni sodišča potrebni (155. člen ZPP), so del pravdnih stroškov, o katerih bo odločeno skupaj z glavno stvarjo.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00051324
ZP-1 člen 65, 65/4, 114, 114/1, 118, 118/1, 155, 155/2. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - priznanje prekrška - redni sodni postopek - dokazovanje - dopolnitev dokaznega postopka - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal.
Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050174
ZKZ člen 20, 20/1, 21, 22, 23. OZ člen 59, 59/1, 59/4.
sklenitev pogodbe - sklenitev pogodbe pod odložnim pogojem - sprejem ponudbe - izjava o sprejemu ponudbe - odložni pogoj - dvostranska pogodba - veljaven zavezovalni pravni posel - odobritev upravnega organa kot odložni pogoj - prodaja kmetijskega zemljišča - pravočasna vložitev vloge - javna ponudba - varstvo javne koristi - vrnitev kupnine - načelo vestnosti in poštenja - odškodninski zahtevek - rok za prostovoljno izpolnitev - prekluzivni rok - pravno učinkovanje - objektivni razlog
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je bila v trenutku, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, pogodba sklenjena, vendar pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. V konkretnem primeru ni sporno vprašanje, ali je bil pravni posel, ko je tožnica prejela izjavo o sprejemu ponudbe, sklenjen. Sporno je, ali že to dejstvo daje tožnici pravico do pravnega varstva, kot ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Odgovor je negativen. S sprejemom izjave o sprejemu ponudbe je bila pogodba sklenjena, vendar pravne posledice v smislu izpolnitvenih ravnanj pogodbenih strank bi nastopile, če bi pravni posel odobrila upravna enota.
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050480
SPZ člen 24, 27, 28, 95, 95/2, 97, 97/1. ZPP člen 214. OZ člen 190, 198.
tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine - posest - posredna in neposredna posest - dobroverni lastniški posestnik - uporaba stvari - uporabnina
Dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. V primeru, ko je bil posredni posestnik nedobroveren in ta okoliščina neposrednemu posestniku ni bila znana ali ni mogla biti znana, neposredni posestnik odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik. Glede na navedeno tudi za toženo stranko v tej pravdi ne more biti dvoma, da odgovarja kot dobroverni lastniški posestnik (pa tudi če bi bil MJU nedobroverno, to odločitve v tej pravdi ne bi spremenilo). Tožeča stranka je v času pred prejemom obvestila tožeče dne 19. 3. 2018 utemeljeno verjela, da je posredni posestnik (tj. MJU) dobroverni (lastniški) posestnik. Vse ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (MJU ji je izročil ključe spornega prostora in ji na ta način omogočil vstop, kasneje je v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil izločitveno pravico na sporni nepremičnini ipd.) namreč kažejo, da je to tudi res bil, in da tožena stranka za drugačen sklep ni imela nobenega utemeljenega razloga. Kot vzdrževalec stavbe oziroma tisti, ki se ukvarja s hišniškimi opravili - po njenem pravilnem materialnopravnem stališču - ob prevzemu ključev od MJU ni bila dolžna v zemljiški knjigi preverjati lastništva posameznih prostorov, v katerih opravlja svoje storitve, niti ni bila dolžna preverjati veljavnosti pogodb posameznih lastnikov teh prostorov.
hramba dokazov - hramba predmetov - dokazno gradivo - vračilo predmeta - zahteva stranke - sosporniki - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Sodišče se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na drugi odstavek 107. člena ZPP, ki določa, če priloži stranka listino v izvirniku, jo sodišče obdrži, nasprotni stranki pa dovoli, da jo pregleda. Ko sodišču listina ni več potrebna, jo na zahtevo vrne vložniku, vendar pa lahko zahteva, da priloži spisom njen prepis. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba smiselno enako, kot to določa drugi odstavek 107. člena ZPP postopati tudi z ostalimi dokaznimi gradivi in ne samo z listinami, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene teze, da ta določba velja le za listine.
pripor - utemeljen sum - nova dejstva in okoliščine
Ponovno presojo utemeljenega suma je treba opraviti, če sodišče ugotovi obstoj novih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za obstoj utemeljenega suma, le-teh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo in jih tudi pritožba ne izpostavlja, zato pritožba ne more biti uspešna v smeri izpodbijanja zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.
Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.
Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.
Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenos podjetja - sprememba delodajalca
Pritožbeno sodišče glede ugotovljene nezakonitosti oziroma fiktivnosti prenosa podjetja soglaša s sodiščem prve stopnje, da podjetje tožene stranke ni prešlo na družbo A. d. o. o., zaradi česar tudi prenos delavcev oziroma sprememba tožnikovega delodajalca ni bila skladna z zakonom.
Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj dvomesečno učinkovanje pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev, po odpovedi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter prenos skoraj vseh storitev tožene stranke in prevzem vseh delavcev tožene stranke, dokazujejo, da je bil prenos podjetja izveden fiktivno.
V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00050746
ZASP člen 22, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 2-f. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/2. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. ZPP člen 212, 286a, 286a/4, 286a/5, 339, 339/2, 339/2-8.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija - nadomestilo za uporabo - nesklepčnost zahtevka - pravna narava zahtevka - običajni honorar - začetek teka zamudnih obresti
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050289
KZ-1 člen 258.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1.
kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - oškodovanec kot tožilec - zavrženje obtožnega predloga - zakonski znaki kaznivega dejanja - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Pritožbena obrazložitev ne more nadomestiti pomanjkljivega opisa dejanja kot najpomembnejše sestavine obtožnega akta, katerega nezadostnost je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
KZ člen 77, 77/2-5, 77/2-7, 78. KZ-1 člen 191, 191/1, 375.
postopek proti mladoletnikom - nasilje v družini - mladoletni storilec - prepoved približevanja - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep
Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00049979
ZMed člen 112. OZ člen 193, 198, 344, 346, 347, 347/1. ZASP člen 81, 156, 156/2, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3.
kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - veljavnost tarife - sklepčnost tožbe - ugovor že razsojene stvari - občasne terjatve - zastaranje - identičnost sporov - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Pri določitvi primernega nadomestila je za Vrhovno sodišče pomembno, da se zaradi enakega obravnavanja strank, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi in predvidljivosti, v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila. Kljub temu je stališče, da se tarifa 0,198 EUR uporablja v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, omililo (relativiziralo) na način, da tarifa ne velja, če katera od strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna (ker je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka). Navedeno velja razumeti v smeri, da argument pravne enakosti in varnosti (predvidljivosti) ne sme postati podlaga za arbitrarnost.