zavrženje nerazumljive in nepopolne vloge - opis kaznivega dejanja - obvezne sestavine zasebne tožbe
Velja stroga določenost opisa kaznivega dejanja (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), kateri mora biti podan v obliki strnjenega opisa konkretnega historičnega dogodka (konkretni dejanski stan) in v zadostni meri ločen od obrazložitve obtožnega akta.
zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba - skupno premoženje - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev
S predlagano začasno odredbo je tožnica izrecno predlagala zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v točki 1 tožbenega izreka, v katerem zahteva ugotovitev, da skupno premoženje pravdnih strank obsega nepremičnino parc. št. 1173/3 k.o. ..., ID ..., in premične stvari: osebni avto Renault Modus ter dva kmetijska traktorja (IMT in Same Silver) ter da sta deleža obeh pravdnih strank enaka (za vsakega ½ celote). Tožnica pa v točki 2 tožbenega izreka predlaga civilno delitev skupnega premoženja tako, da ji toženec plača 42.000,00 EUR, glede na njene tožbene navedbe je to denarna vrednost v točki 1 izreka opredeljene ½ skupnega premoženja. Tožnica zahteva delitev skupnega premoženja že v tej pravdi, torej cilj te pravde ni kasnejša delitev skupnega premoženja, temveč že delitev v tej pravdi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine glede na terjatev iz tožbenega zahtevka, ki jo želi zavarovati tožnica, služi temu, da bo pravno stanje nepremičnin omogočalo izvršitev morebitne ugodilne sodbe.
Z morebitno ugodilno sodbo bo izvedena civilna delitev (2. točke tožbenega, oziroma sodbenega izreka), tožnica s tožbenim predlogom ne zasleduje vzpostavitve solastnine na predmetni nepremičnini, ampak s tožbenim predlogom o glavni stvari (točka 2 tožbenega zahtevka) zasleduje izplačilo denarne vrednosti njenega polovičnega deleža na skupnem premoženju.
Zato predlagana začasna odredba ni ustrezna, ne more služiti namenu zavarovanja, morebitna odtujitev ali obremenitev predmetne nepremičnine nima vpliva na tožničino nedenarno terjatev iz točke 1 tožbenega izreka. Njenemu zahtevku v tem delu bo, oziroma je lahko ugodeno kljub toženčevemu razpolaganju s predmetno nepremičnino.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.
Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen.
Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami.
Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj.
Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke.
V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določeno tudi v sedmem odstavku 124. člena ZIL-1 glede varstva zaupnih podatkov strank. Vsi členi se med sabo dopolnjujejo in so sistemsko skladni z 219b. členom ZPP.
Prodaja izdelkov iz enakega/podobnega materiala in enakega/podobnega izgleda lahko privede do tega, da se ustvari ali utegne ustvariti zmeda v javnosti glede izvora blaga. Vendar pa slednje ni kar samoumevno. Izdelki tožene stranke so označeni z znamko Pikaluna. Oznake so dovolj velike, da jih nihče ne more spregledati. Izdelki tožeče stranke pa so označeni z njeno blagovno znamko Lelosi. Znamki sta povsem različni in ju potencialni kupci ne morejo povezati ali zamenjati. Prav znamka pa ima v prvi vrsti funkcijo, da označi izvor blaga. Znamka tožene stranke se dovolj razlikuje od znamke tožeče stranke, da ni podana verjetnost, da bi bil povprečni potrošnik lahko zmeden glede izvora blaga ene ali druge stranke, ki je označeno z različnima znamkama.
ZDKG člen 7, 7/2. ZD člen 61, 61/1, 64, 64/1, 210, 210/2, 210/2-1.
dedovanje zaščitene kmetije - prevzemnik zaščitene kmetije - merila za določitev prevzemnika zaščitene kmetije - napotitev dedičev na pravdo - izpodbijanje oporoke - manj verjetna pravica dediča
Sodišče je pri odločitvi pravilno upoštevalo usposobljenost obeh dedičev za kmetijsko dejavnost, dosedanje izkušnje in pripravljenost za delo na kmetiji ter pravilno ugotovilo, da je B. B. bolj primeren za prevzem zaščitene kmetije. Je namreč že lastnik manjše kmetije in ima neposredne izkušnje z vodenjem kmetijskega gospodarstva ter status kmeta, izkušnje F. F. pa so omejene na pomoč pri kmetiji (v mladih letih) in pred kratkim opravljen tečaj. Ob upoštevanju statusa kmeta pri B. B. in njegovih neposrednih izkušenj z vodenjem kmetijskega gospodarstva na eni strani ter dejstva, da se neposredne izkušnje F. F. nanašajo na pomoč in na obdobje pred 30 leti (po poklicu je medicinska sestra in dela kot dipl. medicinska sestra v patronažni službi), že dosedanje izkušnje tehtnico nagnejo na stran B. B., kljub pripravljenosti (tudi) F. F. za delo na kmetiji.
Vrhovno sodišče RS je glede prstnega odtisa že v letu 1996 sprejelo drugačno odločitev, v kateri je odtis ročnega znamenja, kadar so razlog zanj določene ovire, ki onemogočajo podpis (in ne nepismenost), izenačilo s podpisom.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - napačna opravilna številka
Čeprav je tožeča stranka na dopolnitev tožbe navedla napačno opravilno številko, zaradi česar je bila ta vložena v drug spis, je treba šteti, da je dopolnitev tožbe vložila pravočasno.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051167
ZKP člen 129, 129.a, 402, 402/3. ZIKS-1 člen 82.
nadomestna izvršitev kazni zapora - prekinitev prestajanja kazni - prestajanje zaporne kazni - specialni povratnik - delo v splošno korist
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po njeni oceni bi bilo smiselno, da bi obsojenka na prostosti v času, ko bi ji bilo prestajanje enotne zaporne kazni trinajst let in šest mesecev zapora prekinjeno, opravila delo v splošno korist in bi tako prestala po zadnji sodbi izrečeno kazen dveh let zapora, torej da bi v času prekinitve zaporne kazni, ki bi bila namenjena urejanju razmer in pomoči njeni družini, na predlagan način prestala drugo zaporno kazen. Takšnemu predlogu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Prekinitev prestajanja zaporne kazni obsojencu po 82. členu ZIKS-1 iz razloga, ker je nujno potrebna njegova pomoč družinskemu članu zaradi hujše bolezni, ali iz razloga, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, je namenjena takšni pomoči in skrbi, ne pa temu, da obsojenec ta čas posveti prestajanju druge kazni.
V točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izpovedb pravdnih strank in zaslišanih prič ter listinskih dokazov (priloge A4), opravilo primerjavo teh izvedenih dokazov ter ugotovilo njihovo medsebojno ujemanje glede odločilnega spornega dejstva o tem, da je tožnica oktobra 2017 preko svoje hčere, to je toženčeve partnerke, tožencu izročila 3.000,00 EUR kot posojilo, toženec pa ji posojenega denarja ni vrnil. V točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo tudi dejstva o načinu toženčevega sodelovanja v postopku in nato v točkah 12, 13 ter 14 obrazložitve navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožnici in zaslišanim pričam in zakaj ni verjelo tožencu. Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena izvedenih dokazov skladna z določbo 8. člena ZPP, zgoraj povzete pritožbene navedbe in očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, zato niso bistvene za odločitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - RAZLASTITEV - STEČAJNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00050460
ZFPPIPP člen 323, 323/2, 323/3, 342, 342/5, 347, 347/2-2, 347/3. ZUreP-2 člen 200, 200/4. ZZK-1 člen 68, 68/1, 243, 243/1, 243/1-1. OZ člen 39. ZIZ člen 272.
Upravitelj kot strokovnjak ve oziroma bi moral vedeti, da bi moral ob vsakem podaljšanju najemnega razmerja od sodišča hkrati zahtevati izdajo soglasja k sklenitvi (podaljšanju) predkupne pravice. Ni logično sprejemljivo, da bi šlo le za malomarnost upravitelja, ki je izdajal zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi katerega je dolžnik predlagal izbris in nato ponoven vpis predkupne pravice v zemljiško knjigo. Če bi veljala logika, da je predkupna pravica ustanovljena dokler traja najemno razmerje v skladu z 11. členom Najemne pogodbe, sklenjene za določen čas enega leta, ne bi bilo treba zemljiški knjigi predlagati izbris vknjižene predkupne pravice in nato ponoven vpis. Podaljševala bi se le najemna pogodba, predkupna pravica bi ostala vpisana v zemljiški knjigi.
Na dolžnikovo vpletenost v zlorabo stečajnega postopka kaže že to, da dolžnik ni v okviru svoje trditvene podlage zatrjeval nobenega življenjsko razumnega in prepričljivega pojasnila, zakaj ni podvomil, da bi upravitelj moral pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi katerega je dolžnik sam predlagal vpis predkupne pravice v zemljiški knjigi, ne samo prvič ampak tudi za vsako nadaljnje podaljšanje predkupne pravice zahtevati od sodišča izdajo sklepa o soglasju k podaljšanju predkupne pravice.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo četrti odstavek 200. člena ZUreP-2. Gre za kogentno pravilo, ki je prepovedovalo pravni promet s spornimi nepremičninami brez soglasja razlastitvenega upravičenca in kot sankcijo kršitve te prepovedi določalo ničnost pogodbe.
Na prvi pogled izbira prodaje nepremičnin z nezavezujočim zbiranjem ponudb, po dveh neuspešnih javnih dražbah, kaže na razumnost upraviteljeve odločitve. Vendar pa v povezavi z vsemi opisanimi okoliščinami in vedenjem, da je bila v zemljiški knjigi v dolžnikovo korist vpisana predkupna pravica in verjetnostjo dolžnikovega interesa po nakupu nepremičnin, bi bila bolj logična izbira načina prodaje z javno dražbo. Ta namreč tudi, če predkupni upravičenec izkoristi predkupno pravico omogoča drugemu ponudniku zviševanje cene nepremičnin (2. točka drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP). Način prodaje z nezavezujočim zbiranjem ponudb to možnost izključuje (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP).
Izbrisna tožba je samostojen pravni institut, kjer mora biti v konkretnem dejanskem stanju izpolnjen zakonski dejanski stan prvega odstavka 243. člena ZZK-1 in lahko izbrisno tožbo, to je zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica iz materialnopravnega razloga je bila zaradi te vknjižbe kršena.
Upnik je uveljavljal, da bi morala biti prodajna pogodba sklenjena z njim in ne z dolžnikom kot (predkupnim) upravičencem. Zatrjeval je ničnost pogodbe, ker je bila ta sklenjena brez pravne podlage (39. člen OZ). S tem je uveljavljal kršitev obligacijske pravice. Upnik je torej utemeljeno uveljavljal zavarovanje nedenarne terjatve, ki se bo kasneje izrazila tudi v izbrisni tožbi.
Po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 243. člena ZZK-1 se v primeru uspeha z izbrisno tožbo znova vpiše lastninska ali izvedena pravica v korist prejšnjega imetnika (odsvojitelja).
plačilo odškodnine - trditvena in dokazna podlaga - oprostitev plačila sodne takse - odvetniški stroški v ponovljenem postopku
Določilo 2. in 7. člena ZPP se nanaša le na dejanske navedbe pravdnih strank, na katere je sicer sodišče vezano, ne pa na pravne zaključke sodišča.
Glede na določila ZOdvT je tožnik v ponovljenem postopku upravičen ponovno do nagrade za narok, ne pa tudi do nagrade za postopek, ker se ta všteje v prejšnjo nagrado za postopek. Tar. št. 3210 ZOdvT opredeljuje nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari in v zvezi s postopkom z rednimi pravnimi sredstvi. Nadzorstvena pritožba ne predstavlja rednega pravnega sredstva zoper odločbo o glavni stvari. Tožnik plačila sodnih taks ni bil oproščen z odločbami Organa za brezplačno pravno na podlagi ZBPP, ampak s sklepoma predmetnega sodišča na podlagi določb ZST-1.
Pri predlogu za ustavitev izvršilnega postopka oziroma umiku predloga za izvršbo gre v celoti za preklic zahteve za sodno varstvo. Poledica tega je, da upnik po umiku predloga za izvršbo ne more več uspešno priglasiti nadaljnjih izvršilnih stroškov.
JAVNI RED IN MIR - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL00051324
ZP-1 člen 65, 65/4, 114, 114/1, 118, 118/1, 155, 155/2. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
zahteva za sodno varstvo - odločanje o zahtevi za sodno varstvo - priznanje prekrška - redni sodni postopek - dokazovanje - dopolnitev dokaznega postopka - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal.
Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.
obnova kazenskega postopka - zavrnitev zahteve za obnovo postopka - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - novo dejstvo oziroma nov dokaz - oprostilna sodba
V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o vsebinski povezanosti predhodnega kaznivega dejanja in kaznivega dejanja pranja denarja pa je le dodati, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 9437/2009 z dne 27. 8. 2020 obsojenega F. B. oprostilo očitka pomoči B. K. pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti zaradi izostale konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju (1. točka 358. člena ZKP), ne pa zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (3. točka 358. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za odločitev v obravnavani zadevi ugotovitev obstoja predhodnega kaznivega dejanja ni odvisna od pravnomočne obsodilne sodbe sodbe za tako dejanje, pač pa zanjo zadošča opredelitev objektivnih dejstev njegove izvršitve, pri čemer ni mogoče prezreti, da je B. K., ki je storilec predhodnega kaznivega dejanja, za slednje pravnomočno obsojen.
Pri nepravi spremembi tožbe je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka. Zato je ugovor zastaranja tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo.
Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.
KZ člen 77, 77/2-5, 77/2-7, 78. KZ-1 člen 191, 191/1, 375.
postopek proti mladoletnikom - nasilje v družini - mladoletni storilec - prepoved približevanja - vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep
Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.