skupno starševstvo - uporaba materialnega prava - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - potrebe otroka - prosti preudarek - ocena potreb - vrednotenje - obrazložitev - korist mladoletnega otroka
Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.
Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.
zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje pridržanja - izvedensko mnenje
Glede na ugotovljeno udeleženkino nekritičnost do njenega bolezenskega stanja ni razlogov, da bi bilo trajanje njenega zadržanja krajše od običajno potrebnega časa za stabilizacijo stanj pacientov, kakršna je tudi udeleženka.
Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.
Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa, ki mora biti plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Skladno z določbami ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje z listinskimi dokazili oziroma z ustreznimi potrdili o plačilu.
garancija - pavšalen ugovor - načelo koncentracije postopka - načelo pospešitve postopka - roki in naroki - podaljšanje roka - preložitev naroka - vrnitev v prejšnje stanje - potek glavne obravnave - pripravljalni narok - razlog za preložitev naroka - upravičen razlog za preložitev naroka - COVID-19 - dokazi in izvajanje dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - opravičen izostanek z naroka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti.
Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 2020 preložiti. Izjema bi bila podana le v primeru, če bi bili izkazani opravičljivi zdravstveni ali drugačni nujni razlogi na strani zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa takšni razlogi v predlogu za preložitev naroka niso bili niti navedeni.
Zakoniti zastopnik, ki ni uspešno opravičil svojega izostanka z naroka, se je s tem prostovoljno odrekel možnosti izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so ugovori tožene stranke ostali tudi nekonkretizirani. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če te ne navedejo konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala (212. in 213. člen ZPP).
Tožena stranka na narok ni pristopila, tako da se z njenega vidika že iz tega razloga ni mogel uresničiti namen pripravljalnega naroka, kot izhaja iz prvega odstavka 279.c člena ZPP. Po navedeni določbi bi imela stranka na pripravljalnem naroku možnost, da s sodiščem in nasprotno stranko odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, dopolni svoje trditve in pravna naziranja, predlaga izvedbo nadaljnjih dokazov ter se o njih izjaviti in si prizadeva za sklenitev sodne poravnave. To pa pomeni, da izid postopka, tudi če ne bi bilo uveljavljene kršitve, ne bi bil drugačen. Po presoji pritožbenega sodišča zato očitana kršitev 279.c člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049484
ZDen člen 73. ZUP člen 43.
denacionalizacijski postopek - odškodnina v obliki obveznic - odškodnina po ZDen - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - možnost sodelovanja v postopku - pravica do izjave
Ker je bila nasprotna udeleženka obveščena, da pred upravnim organom teče denacionalizacijski postopek tudi glede dela nepremičnine, ki ga je mogoče vrniti v naravi, in to še pred izdajo odločb o vračilu, pa v njem svoje udeležbe ni priglasila, je sodišče na upravni odločbi vezano.
Glede na to, da je bilo v sporni zadevi odprto vprašanje, ali gre za znanstvenoraziskovalno nalogo, pa tudi ali je bila pravilno vnešena v COBISS, po stališču pritožbenega sodišča ni šlo za primer, da bi lahko tožena stranka o zadevi odločila po skrajšanem postopku. Tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, da bi lahko pojasnil razloge v zvezi s samo nalogo oziroma objavo naloge. Nenazadnje se ta pomanjkljivost vidi že v tem, da je celo drugostopenjski organ ob presoji pritožbe ugotovil, da je bila obrazložitev organa prve stopnje neustrezna, sam pa je nato kljub taki pomanjkljivosti iz drugih razlogov tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožniku je bilo tako šele tekom sodnega postopka omogočeno, da je dokazoval, da gre za znanstvenoraziskovalno nalogo. V tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pomanjkljivosti pri vodenju upravnega postopka. V novem postopku bo namreč potrebno omogočiti stranki, da je slišana v postopku ter da se sporna vprašanja razčistijo v smeri, kot je to nakazalo sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
ZFPPIPP člen 69, 69/2-4, 302, 302/1, 302/2. ZIZ člen 62, 62/4.
preizkus terjatev v stečajnem postopku - pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršilni naslov - prerekana terjatev - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - stečajni dolžnik
Upnik je v prijavi terjatve navedel in dokazoval, da temelji prijavljena terjatev na pravnomočnem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnikova terjatev torej temelji na izvršilnem naslovu, zato se zanjo uporablja pravilo iz 302. člena ZFPPIPP.
Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050060
KZ-1 člen 47, 135, 135/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 371, 371/2, 391.
grožnja - pravica do obrambe - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokaza - relevanten dokaz - izpovedba priče (oškodovanca) - zagovor obdolženca - element ogroženosti in prestašenosti - denarna kazen - prošnja za obročno plačilo - stroški kazenskega postopka
V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.
začasna odredba - določitev stikov - ogroženost otroka - sporno dejansko stanje - korist mladoletnega otroka - dolgoročna korist - kratkoročna korist
Zaradi koristi otrok je treba takoj razširiti stike tudi na način, da otroka prespita pri predlagateljici, ker bo v nasprotnem primeru prišlo do odtujitvenega sidroma, zato je tudi izkazana huda ogroženost otrok, ki zahteva takojšnje ukrepanje z začasno odredbo, da se zavarujejo koristi otrok.
Neutemeljena je pritožbena teza, da iz razloga, ker že stiki preko dneva niso pripeljali do bistvenih sprememb v odnosu med otrokoma in predlagateljico, stiki otrok s predlagateljico, da bi otroka pri njej prespala, niso v njuno korist.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00053142
ZOR člen 200, 200/1. ZPŠOIRSP člen 12, 12/1. ZPP člen 154, 154/2.
odškodnina zaradi izbrisa - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - izbrisani - socialni transferji - možnost zaposlitve - izgubljeni dobiček (zaslužek) - vzročna zveza - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - glavnica in zamudne obresti - omejitev teka zakonskih zamudnih obresti v izreku sodbe - pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine - povračilo stroškov glede na uspeh v pravdi - vsaka stranka krije svoje stroške postopka
Tožnik je imel še leto in pol od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (vse do 1. 7. 1993) prijavljeno obrt. Od 1. 7. 1994 do 30. 12. 1996, torej še vedno v obdobju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pa je imel status samostojnega kulturnega delavca. To seveda pomeni, da statusa obrtnika ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prav tako ga očitno izbris ni oviral pri pridobitvi statusa samostojnega kulturnega delavca. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano premoženjsko škodo.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da razmejevanje in ločeno obravnavanje posameznih oblik nepremoženjske škode, nastale zaradi izbrisa, ni ustrezno zaradi njihove podobnosti, medsebojne prepletenosti in pogojenosti negativnih posledic. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni izrecno opredeljevalo do posameznih oblik nepremoženjske škode, ampak je vse posledice, nastale zaradi izbrisa, obravnavalo enotno, pri tem pa ga pri odločanju (v primeru, da tožnik razčleni in specificira posamezne oblike nematerialne škode) omejuje le skupni zahtevani znesek odškodnine.
V sodni praksi je bilo sprejeto stališče, da je glede na naravo zadev, v katerih se oškodovancem prisoja ustrezno zadoščenje za krivice, ki so jih pretrpeli zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, primerno, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške, tudi če tožnik uspe z manj kot polovico zahtevka.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00052032
ZVEtL člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1.
skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - izvedensko mnenje
Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člena ZVEtL-1, ki jih sodišče pri ugotovitvi obsega upošteva enakovredno, saj jih zakon primeroma našteva, kar sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
Ker je znesek odškodnine, ki je bil tožniku prisojen, v obravnavani zadevi nižji od zneska, ki ga je s tožbo zahteval, o prekoračitvi ni mogoče govoriti.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - smrt stranke med postopkom - ustavitev postopka
Ni sporno, da je A. A. umrl, zato ga ni več mogoče postaviti pod skrbništvo, kot je jasno obrazložilo sodišče prve stopnje in zaradi česar je ravnalo edino pravilno in zakonito, ko je predmetni pravdni postopek, ki se je vodil izključno zaradi skrbništva, ustavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
KZ-1 člen 20, 20/2, 122, 122/1. ZKP člen 385, 445a, 445a/2, 445d.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - sostorilstvo - povzročitev poškodbe - skupno delovanje več oseb - odločba o kazenski sankciji
Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.