ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sprememba sklepa - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo
V predmetni zadevi je pri odgovoru na vprašanje, kdaj je pri tožeči stranki nastala ugotovljena invalidnosti prišlo s strani izvedenskega organa do nejasnega odgovora. Sodišče je pravilno zahtevalo izjasnitev izvedenskega organa, saj bi bil lahko kot datum invalidnosti pravilen ali datum v delu izvedenskega mnenja, ko omenja datum 11. 11. 2019, ali pa datum od zadnje ocene IK prve stopnje. Dvom o datumu invalidnosti je sodišče moralo odpraviti, vendar je nadaljnje poizvedovanje sodišča pri izvedenskemu organu posledica njegovega nejasnega odgovora, kar bi moral izvedenski organ ob potrebni skrbnosti ugotoviti in odpraviti že ob izdelavi izvedenskega mnenja.
Po oceni pritožbenega sodišča je tako neutemeljeno priznanje nagrade in stroškov v višini 215,94 EUR, saj gre za podajo odgovora, ki bi moralo biti pravilno oblikovano že v osnovnem izvedenskem mnenju z dne 15. 3. 2021.
ZKP člen 144, 144-1, 216, 216/3, 219. URS člen 36, 36/4.
izločitev dokazov - hišna preiskava - dokazni standard - razlogi za sum - osumljenec - navzočnost prič pri hišni preiskavi - solemnitetna funkcija - načelo ekonomičnosti postopka
Položaj osumljenca nastopi takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je oseba storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. To je najnižji dokazni standard, za katerega zadostuje, da temelji na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Izjava D. D. policistom, da je droga v stropu od C. C., izpolnjuje navedeni kriterij dokaznega standarda razlogov za sum. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za nepreverjeno informacijo, saj za obstoj razlogov za sum ni potrebno, da bi bila informacija preverjena.
KZ-1 člen 20, 20/2, 122, 122/1. ZKP člen 385, 445a, 445a/2, 445d.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - sostorilstvo - povzročitev poškodbe - skupno delovanje več oseb - odločba o kazenski sankciji
Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052136
ZPP člen 154, 154/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZPSPP člen 15, 24, 26, 26/1, 27, 27/1, 28, 28-2, 29, 29/2, 29/3, 30. OZ člen 301, 301/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 18-2(3), 19, 19-1.
sodna odpoved najemne pogodbe - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov - enostransko odstopno upravičenje - najemna pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - izročitev poslovnega prostora - primopredaja - opustitev sodelovalne dolžnosti - odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha - vrednost spora
Iz trditvene podlage v tožbi izhaja, da naj bi bili toženki (najemnika) v zamudi s plačilom najemnine že več kot dva meseca od dneva, ko ju je tožeča stranka (najemodajalec) na to opomnila. Tožeča stranka je torej zahtevek za izpraznitev in izročitev utemeljevala s sklicevanjem na krivdne razloge iz druge alineje 28. člena ZPSPP, na podlagi katerih najemodajalec že z enostransko odstopno izjavo doseže prenehanje najemne pogodbe. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, že iz tega razloga ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na sodno odpoved najemne pogodbe. Poleg tega sta toženki ugovarjali, da gre za najemno pogodbo sklenjeno za čas treh let (z možnostjo podaljšanja vsakokrat za leto dni). Pri pogodbi sklenjeni za določen čas pa v določbah ZPSPP ni predvidena možnost prenehanja najemnega razmerja z odpovedjo (in odpovednim rokom leta dni), temveč zakon določa, da preneha najemna pogodba s potekom časa, za katerega je bila sklenjena.
V primeru krivdnih razlogov na strani nasprotne stranke lahko vsaka od strank odstopi od pogodbe z enostransko izjavo, s katero se pogodba razdre brez sodne intervencije. Ker sta najemnika tekom tega postopka poslovne prostore sama prostovoljno izpraznila, sta tožečo stranko utemeljeno pozvala, da sodeluje pri njihovi primopredaji dne 24. 3. 2018. Za samo izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov ni bistveno, kakšni razlogi so najemnika vodili k tej odločitvi. Toženki kot najemnika sta zato tožeči stranki kot najemodajalki pravilno ponudili izpolnitev svoje obveznosti izročitve izpraznjenih poslovnih prostorov, ne glede na to, na čigavi strani so bili podani razlogi za odstop od pogodbe. Očitek, da primopredaja ni bila opravljena v skladu s 30. členom ZPSPP, ker pri njej tožeča stranka ni sodelovala, je tako neutemeljen, saj je bila to njena odločitev. Najemodajalca ni mogoče prisiliti k temu, da sodeluje pri izročitvi izpraznjenega poslovnega prostora. Gre namreč za njegovo sodelovalno dolžnost, ki ni iztožljiva, vendar pa zaradi nje preneha dolžnikova zamuda (prvi odstavek 301. člena OZ).
Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
URS člen 43, 43/1, 43/2. ZVDZ člen 7, 7/1, 7/2, 7/3.
odvzem volilne pravice - delni odvzem poslovne sposobnosti
Zakonski pogoj za poseg v eno temeljnih ustavnih pravic za udeleženko - predlagateljico, ni izpolnjen. Poslovna sposobnost ji namreč ni v celoti odvzeta, pač pa le delno.
kaznivo dejanje nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - dokazna presoja - pogojna obsodba
Njeno izpovedbo je potrebno ocenjevati kot celoto, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo 10 let, zato takšno manjše razhajanje v njeni izpovedbi, podani na glavni obravnavi, ob upoštevanju njenih prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornik.
prisilno pridržanje na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - trajanje pridržanja - izvedensko mnenje
Glede na ugotovljeno udeleženkino nekritičnost do njenega bolezenskega stanja ni razlogov, da bi bilo trajanje njenega zadržanja krajše od običajno potrebnega časa za stabilizacijo stanj pacientov, kakršna je tudi udeleženka.
Sodišče prve stopnje je navkljub ugotovitvi, da je obdolženec, ki je sicer urejena oseba, očitana kazniva dejanja storil, utemeljeno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivih dejanj in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, kar je narekovalo izrek oprostilne sodbe po 4. točki 358. člena ZKP. Pri tem je upoštevalo kot objektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (na pasji razstavi pred štirimi leti, ki sta jo obdolženec in oškodovanec zelo angažirano in resno doživljala) in kot subjektivni kriterij druge okoliščine, v katerih so bila dejanja storjena (obdolženčeve osebne okoliščine, predvsem njegovo zelo slabo zdravstveno stanje).
Že sodišče prve stopnje je prepričljivo in utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec s svojimi izjavami presegel normalno mejo spoštljive komunikacije, zato je tudi ugotovilo, da je storil protipravno, kaznivo dejanje, vendar pa zaradi že pojasnjenih okoliščin ni primeren izrek obsodilne sodbe.
Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa, ki mora biti plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Skladno z določbami ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje z listinskimi dokazili oziroma z ustreznimi potrdili o plačilu.
Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.
ZPP člen 274.. ZDSS-1 člen 72, 72/1, 75, 112, 112/1, 112/2, 112/9.
zavrženje tožbe - zamuda roka - nedopustna tožba
Iz listin v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je tožba, poimenovana pritožba, in naslovljena na toženi zavod, vložena zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 4. 2021, ne da bi bilo sploh zatrjevano ali dokazovano, da je bilo izčrpano redno pravno sredstvo v predsodnem upravnem postopku. Tožba v tem delu zato ni dopustna in je ob pravilni uporabi 75. člena ZDSS-1 zakonito zavržena.
Enako velja za tožbo, poimenovano pritožba, naslovljeno na toženi zavod in 26. 5. 2021 odstopljeno prvostopenjskemu sodišču, ko je 30 dnevni rok za vložitev izpodbojne tožbe že potekel. Na podlagi listinske dokumentacije sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila dokončna odločba z dne 7. 4. 2021 (izdana v zvezi s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 5. 3. 2021) tožnici vročena 14. 4. 2021, da je rok za vložitev tožbe začel teči 15. 4. 2021 in se iztekel 14. 5. 2021, ko bi tožba morala biti vložena pri sodišču ali najpozneje tega dne priporočeno oddana na pošto, da bi bila pravočasna (1. in 2. odstavek 112. člena ZPP).
ZFPPIPP člen 69, 69/2-4, 302, 302/1, 302/2. ZIZ člen 62, 62/4.
preizkus terjatev v stečajnem postopku - pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršilni naslov - prerekana terjatev - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve - stečajni dolžnik
Upnik je v prijavi terjatve navedel in dokazoval, da temelji prijavljena terjatev na pravnomočnem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnikova terjatev torej temelji na izvršilnem naslovu, zato se zanjo uporablja pravilo iz 302. člena ZFPPIPP.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Za odločitev v sporni zadevi je torej bistveno prepričljivo izvedensko mnenje, da iz izvida z dne 11. 5. 2020 pa tudi 28. 5. 2020 izhaja izboljšanje zdravstvenega stanja, vendar zdravstveno stanje še ni bilo tako izboljšano, da bi bil tožnik zmožen opravljati svojo dejavnost. Datum 20. 6. 2020 pomeni oceno, kdaj naj bi se zdravstveno stanje glede na pretekli trend izboljševanja popravilo v taki meri, da bi bil tožnik ponovno zmožen opravljati svojo dejavnost. Kot je bilo že pojasnjeno, gre za strokovno oceno, ki jo poda izvedenec glede na celoten potek dogodkov. V tem primeru tako nikakor ni mogoče govoriti o subjektivni spekulaciji oziroma da naj mnenje ne bi bilo strokovno utemeljeno.
lastništvo nepremičnine - predlog za zavarovanje - identifikacijski podatki o dolžniku in upniku - trditveno in dokazno breme
Sodišče ugodi upnikovemu predlogu za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na dolžnika. Lastništvo nepremičnine sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pri tem o predlaganem zavarovanju odloči na podlagi podatkov, ki jih v takšnem predlogu navede upnik. Trditveno in dokazno breme o izpolnjenju pogojev za izdajo sklepa o zavarovanju denarne terjatve je na upniku. Čeprav upnica spremembe dolžnikovega osebnega imena v predlogu za zavarovanje denarne terjatve ni zatrjevala, pa bi sodišče prve stopnje – glede na to, da EMŠO in rojstni datum zemljiškoknjižnega (so)lastnika v zavarovanje predlaganih nepremičnin ni vpisan, se pa ujema z dolžnikovim bivališčem – upnico ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ moralo pozvati k dodatnim pojasnilom oziroma k dopolnitvi predloga za zavarovanje tako, da bi lahko preizkusilo lastništvo v zavarovanje predlaganih nepremičnin.
skupno starševstvo - uporaba materialnega prava - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - potrebe otroka - prosti preudarek - ocena potreb - vrednotenje - obrazložitev - korist mladoletnega otroka
Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.
Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.
Okoliščina, da se lahko na omenjeno obliko neveljavnosti (v skladu z 92. členom OZ) sklicuje vsaka zainteresirana (torej tudi tretja) oseba in da nanjo sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne izključuje uporabe procesnega pravila (iz drugega odstavka 181. člena ZPP), da mora biti za dopustnost tožbe na ugotovitev ničnosti, v posledici katere sodišče o ničnost odloči v izreku odločbe (ki postane pravnomočen), zatrjevan in izkazan pravni interes.
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).