povrnitev stroškov odvetniškega zastopanja - odvetniška tarifa - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - postopek proti mladoletnikom
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o priglašeni nagradi in stroških pritožnika, pri čemer je glede celotne priglašene nagrade zaključilo, da le-ta v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pritožniku pripada v polovični višini. Navedeno določbo, po kateri je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po odvetniški tarifi, pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo glede vseh priglašenih postavk. Pritrditi je namreč zagovorniku, da mu, upoštevaje dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti predložil pooblastilo za zastopanje, za navedeno procesno dejanje pripada celotna nagrada v višini 300 točk in ne zgolj v višini 150 točk, kot mu je to priznalo sodišče prve stopnje.
Stroški so v postopku proti mladoletnikom urejeni v posebni določbi, to je v 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku med drugim določa, da stroški postopka, če je sodišče izreklo mladoletniku vzgojni ukrep, obremenjujejo proračun, oškodovanec pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Citirana določba, ki je v razmerju do splošnih določb o stroških kazenskega postopka (od 92. do 99. člena ZKP) specialna, ne razlikuje med vrstami stroškov (kot to na primer 96. člen ZKP), pač pa opredeljuje stroške postopka, zaradi česar je mogoče zaključiti, da zajema vse stroške kazensko mladoletniška postopka, torej tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenega zagovornika. Povedano drugače, ZKP v posebnih določbah glede stroškov kazensko mladoletniškega postopka ne razlikuje med stroški, ki so nastali z zastopanjem po uradni dolžnosti, in stroški, ki so nastali z zastopanjem po pooblastilu. Kritje stroškov iz proračuna pa ni niti časovno omejeno (na primer s pravnomočno končanim postopkom proti mladoletniku kot to recimo zakon sicer določa za obvezno obrambo v kazenskem postopku (četrti odstavek 70. člena ZKP)). Zaradi navedenega je potrebno zagovorniku priznati tudi nagrado za procesna dejanja, ki jih je po pravnomočno končanem kazensko mladoletniškem postopku opravil na podlagi pooblastila, in sicer v celotni višini kot mu pripada po Odvetniški tarifi. Posledično tako pritožniku, namesto z izpodbijanim sklepom priznanih 1140 točk, pripada skupna nagrada v višini 1290 točk.
vpis spremembe družbenika v sodni register - aktivna legitimacija - ničnost pravnega posla - pridobitev poslovnega deleža
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo očitke nepodane aktivne legitimacije predlagatelja, ta ima pravni interes predlagati vpis na podlagi pravnomočne sodbe, kjer je bil tožnik, medtem ko sta bila toženca pritožnika ter bi bilo glede na različne interese nerealno pričakovati, da bi vpis predlagal subjekt vpisa, s priznanjem pravnega interesa predlagatelju je sodišče izvrševalo pravico do pravnega varstva po pravnomočni sodbi, z vpisom lastnega poslovnega deleža bo predlagatelj dejansko pridobil večji upravljavski vpliv in več glasovalnih pravic, namen sodnega registra kot javne knjige je vpis ter objava podatkov o pravno pomembnih dejstvih, zato ima predlagatelj kot družbenik pravni interes za uskladitev registrskega stanja z dejanskim stanjem. Za čistopis družbene pogodbe in vpis na njegovi podlagi ni potreben sklep skupščine, kot ga s sklicevanjem na obrazložitev sodbe zahtevata pritožnika, ker je predlagatelj z vpisom saniral protipravno stanje, do katerega je prišlo ravno zaradi delitve lastnega poslovnega deleža brez sklepa skupščine subjekta vpisa.
skupno starševstvo - uporaba materialnega prava - razmerja med starši in otroki po razpadu izvenzakonske skupnosti - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev preživnine za otroka - potrebe otroka - prosti preudarek - ocena potreb - vrednotenje - obrazložitev - korist mladoletnega otroka
Po ZZZDR je sodna praksa dopuščala skupno skrbništvo le v primeru, če sta s tem soglašala oba starša, vendar toženka spregleda, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sicer uporabilo materialnopravne določbe ZZZDR, da pa je podlago za skupno varstvo in vzgojo pravilno utemeljilo na določbah 54. in 56. člena Ustave ter pravilno zaključilo, da je skupno varstvo in vzgoja prvenstvena oblika, kadar o tem odloča sodišče.
Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe ni določno opredelilo glede višine mesečnih potreb otrok in so v tem delu izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je to procesno kršitev sodišča prve stopnje lahko samo odpravilo, ker pravdni stranki na zaslišanju nista znali navesti, kakšni so stroški preživljanja otrok. Pravilen pa je bil pristop sodišča prve stopnje, ko je mesečne potrebe otrok določilo glede na življenjske izkušnje in po prostem preudarku, kar pomeni, da je ta dejstva ugotavljalo na podlagi izkustvenih in logičnih pravil, vendar bi sodišče prve stopnje moralo v obrazložitvi sodbe vsaj okvirno navesti, kako je ovrednotilo posamezne mesečne preživninske potrebe otrok, še posebej iz razloga, ker jih je toženka v svojih navedbah opredeljeno navedla.
Okoliščine primera prepričljivo potrjujejo, da kljub slabi komunikaciji med pravdnima strankama in kljub dejstvu, da starša rušita avtoritete drug drugemu tudi v prisotnosti otrok, kot je to ugotovila tudi izvedenka, režim stikov, kot ga je določilo sodišče v sodbi, poteka nemoteno in v zadovoljstvo otrok.
garancija - pavšalen ugovor - načelo koncentracije postopka - načelo pospešitve postopka - roki in naroki - podaljšanje roka - preložitev naroka - vrnitev v prejšnje stanje - potek glavne obravnave - pripravljalni narok - razlog za preložitev naroka - upravičen razlog za preložitev naroka - COVID-19 - dokazi in izvajanje dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - opravičen izostanek z naroka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti.
Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 2020 preložiti. Izjema bi bila podana le v primeru, če bi bili izkazani opravičljivi zdravstveni ali drugačni nujni razlogi na strani zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa takšni razlogi v predlogu za preložitev naroka niso bili niti navedeni.
Zakoniti zastopnik, ki ni uspešno opravičil svojega izostanka z naroka, se je s tem prostovoljno odrekel možnosti izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so ugovori tožene stranke ostali tudi nekonkretizirani. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če te ne navedejo konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala (212. in 213. člen ZPP).
Tožena stranka na narok ni pristopila, tako da se z njenega vidika že iz tega razloga ni mogel uresničiti namen pripravljalnega naroka, kot izhaja iz prvega odstavka 279.c člena ZPP. Po navedeni določbi bi imela stranka na pripravljalnem naroku možnost, da s sodiščem in nasprotno stranko odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, dopolni svoje trditve in pravna naziranja, predlaga izvedbo nadaljnjih dokazov ter se o njih izjaviti in si prizadeva za sklenitev sodne poravnave. To pa pomeni, da izid postopka, tudi če ne bi bilo uveljavljene kršitve, ne bi bil drugačen. Po presoji pritožbenega sodišča zato očitana kršitev 279.c člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.
ZKP člen 144, 144-1, 216, 216/3, 219. URS člen 36, 36/4.
izločitev dokazov - hišna preiskava - dokazni standard - razlogi za sum - osumljenec - navzočnost prič pri hišni preiskavi - solemnitetna funkcija - načelo ekonomičnosti postopka
Položaj osumljenca nastopi takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je oseba storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. To je najnižji dokazni standard, za katerega zadostuje, da temelji na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Izjava D. D. policistom, da je droga v stropu od C. C., izpolnjuje navedeni kriterij dokaznega standarda razlogov za sum. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za nepreverjeno informacijo, saj za obstoj razlogov za sum ni potrebno, da bi bila informacija preverjena.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00052032
ZVEtL člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1.
skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - postopek za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - ugovor javnega dobra - grajeno javno dobro - izvedensko mnenje
Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člena ZVEtL-1, ki jih sodišče pri ugotovitvi obsega upošteva enakovredno, saj jih zakon primeroma našteva, kar sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.
Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
kaznivo dejanje nasilja v družini - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - dokazna presoja - pogojna obsodba
Njeno izpovedbo je potrebno ocenjevati kot celoto, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je od tega dogodka vendarle minilo 10 let, zato takšno manjše razhajanje v njeni izpovedbi, podani na glavni obravnavi, ob upoštevanju njenih prejšnjih izpovedb, niti ni odločilno za presojo, kot to zmotno meni zagovornik.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.
začasna nezmožnost za delo - izvedensko mnenje
Za odločitev v sporni zadevi je torej bistveno prepričljivo izvedensko mnenje, da iz izvida z dne 11. 5. 2020 pa tudi 28. 5. 2020 izhaja izboljšanje zdravstvenega stanja, vendar zdravstveno stanje še ni bilo tako izboljšano, da bi bil tožnik zmožen opravljati svojo dejavnost. Datum 20. 6. 2020 pomeni oceno, kdaj naj bi se zdravstveno stanje glede na pretekli trend izboljševanja popravilo v taki meri, da bi bil tožnik ponovno zmožen opravljati svojo dejavnost. Kot je bilo že pojasnjeno, gre za strokovno oceno, ki jo poda izvedenec glede na celoten potek dogodkov. V tem primeru tako nikakor ni mogoče govoriti o subjektivni spekulaciji oziroma da naj mnenje ne bi bilo strokovno utemeljeno.
Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vidika pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (pri čemer tožeča stranka in družba A., d. d. nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu), je omenjeno dejstvo rezultiralo v nezmožnosti izpolnjevanja Pogodbe z dne 1. 12. 2009 za toženo stranko. Zaradi izločitve tožničinih avtocistern iz prometa (ki sta bili edini cisterni, s katerima je tožeča stranka opravljala prevoze za toženo stranko po Pogodbi z dne 1. 12. 2009), tožeča stranka ni mogle več izpolnjevati Pogodbe, v tem delu pa prevozov za A., d. d. ni mogla opravljati niti tožena stranka. Ko je sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve zaključilo, da je tožeča stranka sama povzročila naknadno nemožnost izpolnitve, je torej v nasprotju s pritožbenimi očitki materialno pravo uporabilo pravilno.
sposobnost biti stranka v postopku (ministrstvo) - stranka postopka - nedovoljena pritožba - pravica do pritožbe - Republika Slovenija
Pritožba je med drugim nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. V konkretnem primeru je upnik v predlogu za izvršbo kot dolžnika označil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, tudi izdana sklepa (tako sklep o izvršbi kot izpodbijani sklep) se nanašata na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje pri izdaji sklepov prezrlo, da ministrstvo nima lastnosti pravne osebe in zato tudi nima sposobnosti biti stranka v postopku, pa to še ne pomeni, da ima pravico do pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki ga je sodišče izdalo ob odločanju o ugovoru ministrstva, Republika Slovenija, ki je sicer pravna oseba, ni pa stranka tega postopka in se izpodbijani sklep nanjo tudi ne nanaša.
Stečajnega postopka namreč ni mogoče končati, ne da bi premoženje dolžnika dobilo novega titularja. Tudi v tem primeru bi moral biti glede vrstnega reda spoštovan drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP.
Ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora ali pritožbe plačana sodna taksa, ki mora biti plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse. Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Skladno z določbami ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje z listinskimi dokazili oziroma z ustreznimi potrdili o plačilu.
Ob zavedanju, da mu zaradi izgube vozniškega dovoljenja grozi tudi izguba zaposlitve in s tem sredstev za lastno preživljanje ter oteženo izpolnjevanje drugih življenjskih potreb ter dejstva, da je sodišče storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, bi bilo od storilca pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov.
Preklica odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče obravnavati ločeno od izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo prenehala zgolj zaradi storitve prekrška v preizkusni dobi, temveč zato, ker je v obdobju dveh let dosegel in presegel 18 kazenskih točk, nato pa kljub dodatni priložnosti, da ohrani veljavno vozniško dovoljenje, ki mu je bila dana z odložitvijo izvršitve tega ukrepa, pogojev odložitve ni spoštoval.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.
premestitev - sklep o premestitvi - premestitev na drugo delovno mesto - obrazložitev razloga - premestitev na delo v drug kraj
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je bila tožnikova premestitev izvedena na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki v konkretnem primeru zaradi premestitve v drug kraj in na drugo delovno mesto predstavljata medsebojno povezana razloga, ki bi ju morala toženka obrazložiti že v izpodbijanem sklepu o premestitvi oziroma najkasneje v izpodbijanem sklepu drugostopenjskega organa. Toženka je v izpodbijanem sklepu o premestitvi obrazložila poslovni razlog po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (četudi je pri tem izostala izrecna navedba, da gre za poslovni razlog - to je navedel šele drugostopenjski organ), medtem ko je obrazložitev razloga po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU v izpodbijanem sklepu povsem izostala.
Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90, 98, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.