ZKP člen 144, 144-1, 216, 216/3, 219. URS člen 36, 36/4.
izločitev dokazov - hišna preiskava - dokazni standard - razlogi za sum - osumljenec - navzočnost prič pri hišni preiskavi - solemnitetna funkcija - načelo ekonomičnosti postopka
Položaj osumljenca nastopi takoj, ko obstajajo razlogi za sum, da je oseba storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. To je najnižji dokazni standard, za katerega zadostuje, da temelji na nekih dejstvenih opornih točkah oziroma konkretnih okoliščinah, četudi zgolj oddaljenih indicih. Izjava D. D. policistom, da je droga v stropu od C. C., izpolnjuje navedeni kriterij dokaznega standarda razlogov za sum. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je šlo zgolj za nepreverjeno informacijo, saj za obstoj razlogov za sum ni potrebno, da bi bila informacija preverjena.
URS člen 22.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZPP člen 5.. ZPIZ-2 člen 63, 63/3.
ugotavljanje invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic - izvedenski organ
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovi trditvi, da kot „svoj poklic“ sprejema samo poklic „strojnika težke gradbene mehanizacije“ in ker je bilo v sporu ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za „strojnika težke gradbene mehanizacije“, je upravičen do razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti in do priznanja delnega nadomestila oziroma poklicne rehabilitacije. Sodišče se je v 7. točki obrazložitve sodbe, ob podrobni opredelitvi del, ki jih je tožnik opravljal v svoji delovni karieri, ustrezno opredelilo še do njegove izobrazbe, dodatne usposobljenosti in znanj, ki jih je pridobil ter zaključilo, da tožnikov poklic tvori vse navedeno. Tožnik ima končanih 7 razredov osnovne šole, kar pomeni, da nima pridobljene izobrazbe, ki bi mu ožila obseg delazmožnosti z ugotavljanjem katera dela, upoštevajoč telesne in duševne zmožnosti še zmore opravljati. Potencialni obseg del, ki jih lahko opravlja zavarovanec brez izobrazbe je tako abstraktno zelo širok. Ta potencialno širok obseg del zavarovancu ožijo njegove duševne in telesne zmožnosti. In vse našteto je izvedenski organ pri izvedovanju upošteval.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00052133
ZVPot člen 24, 24/1. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. OZ člen 86, 119, 119/1. ZPP člen 286, 286/2, 339, 339/2, 350, 350/2.
kreditna pogodba - ničnost kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - dobra vera in poštenje - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - oderuškost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - prepozne navedbe - uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preizkus sodbe po uradni dolžnosti
V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V skladu s 3. členom Direktive 93/13 velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
Nasprotovanje dobri veri, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v pričujoči zadevi, ni podano.
Zakaj je napačno stališče sodišča prve stopnje, da so bile prepozne pritožničine navedbe o vrsti tečaja, ki se uporabi za izračun protivrednosti obveznosti tožnice, pritožnica ne pojasni - ne navede, kje (do prvega naroka glavne obravnave; prim. 286. člen ZPP) je podala te navedbe ali, v čem bi bili razlogi, ki bi opravičevali kasnejše navajanje dejstev, kar pa bi morala storiti, da bi lahko dosegla preizkus pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Morebitna kršitev pravil o prekluziji namreč ni ena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kar od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so pravočasne navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo oziroma v čem so razlogi iz drugega odstavka 286. člena ZPP in kje jih je pritožnik navedel.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.
začasna odredba - nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - otrok s posebnimi potrebami - nujnost izdaje začasne odredbe
Ugotovljeno je, da se starša ne moreta dogovoriti o tem, katero osnovno šolo bo otrok obiskoval, da je otrok vpisan v dve šoli in da starša med seboj le stežka ali sploh ne komunicirata in je tudi skrb za sina urejena na način, da med njima ne pride do srečanj ali pogovorov. Ker ni bilo pričakovati, da bi se starša sporazumela o pomembnem vprašanju, odločitve pa ni mogoče odložiti, je bila potreba po odločitvi sodišča v zadostni meri izkazana.
zapuščinski postopek - prehod zapuščine na dediča - premoženje zapustnika ob smrti - prehod lastninske pravice - skupna lastnina - delitev zapuščine - dediščinska skupnost - plačilo stroškov - plačilo stanovanjskih stroškov - vsebina sklepa o dedovanju - dedni dogovor - vsebina in obseg dednega dogovora - realizacija dogovora
Zapuščinski postopek je pravna pot za vzpostavitev kontinuitete v pravnih razmerjih umrle osebe; ali nekoliko poenostavljeno povedano: odloča se o tem, komu pripade premoženje zapustnika (pokojnika). V zapuščinskem postopku sodišče ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Stroški v zvezi s stanovanjem, ki so nastali po materini smrti, niso stroški, ki bi bremenili zapustnika oziroma zapuščino, temveč gre za stroške, ki so nastali v zvezi s premoženjem, ki je v skupni lasti dedičev (145. člen ZD). Sodediči so do delitve zapuščine (kar se je v konkretnem primeru zgodilo z dednim dogovorom) skupni lastniki (72. člen SPZ) podedovane stvari in morajo svoja razmerja v zvezi z upravljanjem, uporabo, pa tudi stroški takšne skupnolastne stvari urejati v skladu z določbami SPZ o skupni lastnini.
Prevzem stvari oziroma izpraznitev stanovanja ter kleti ni zadeva, ki bi jo bilo upravičeno in dolžno reševati sodišče v zapuščinskem postopku, temveč gre za izvedbo (realizacijo) dednega dogovora. Pritožbeno sodišče se strinja, da bi bilo zelo koristno, če bi se v okviru dednega dogovora določil in tudi zapisal tak rok, vendar zapuščinsko sodišče po eni strani ne more strank prisiliti, da se dogovorijo o tem, pa drugi strani pa tudi nima pristojnosti, da bi rok določilo samo, saj ne gre za odločanje o zadevah, ki so predmet zapuščinskega postopka. Če pritožnik meni, da sodedinja neupravičeno zadržuje njegove stvari ali da jih je odtujila ali poškodovala, bo moral varstvo svojih pravic uveljaviti v drugem postopku, saj zapuščinski postopek ni predviden za reševanje tovrstnih zadev (premoženjskopravnih sporov med živimi).
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - smrt stranke med postopkom - ustavitev postopka
Ni sporno, da je A. A. umrl, zato ga ni več mogoče postaviti pod skrbništvo, kot je jasno obrazložilo sodišče prve stopnje in zaradi česar je ravnalo edino pravilno in zakonito, ko je predmetni pravdni postopek, ki se je vodil izključno zaradi skrbništva, ustavilo.
vpis spremembe zastopnika v sodni register - sklep skupščine - pridobitev poslovnega deleža
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je poslovodja bistveno prepozno upošteval zahtevo manjšinskega družbenika, kar je enako, kot da je ni upošteval oziroma jo zavrnil. Se pravi zahteve manjšinskega družbenika ni sprejel.
V tem primeru so bili pritožniki seznanjeni s pravnomočno sodbo in v trenutku njenega prejema, kar je bilo vsaj ob vročitvi zahteve manjšinskega družbenika, je bila izpodbita domneva imetništva M. L. nično pridobljenega poslovnega deleža.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050060
KZ-1 člen 47, 135, 135/1. ZKP člen 18, 18/1, 95, 95/4, 371, 371/2, 391.
grožnja - pravica do obrambe - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokaza - relevanten dokaz - izpovedba priče (oškodovanca) - zagovor obdolženca - element ogroženosti in prestašenosti - denarna kazen - prošnja za obročno plačilo - stroški kazenskega postopka
V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.
ZPP člen 154, 154/2, 155, 163, 163/4, 205, 206, 369.
sklep o odmeri stroškov - vložena revizija - predlog za prekinitev postopka - ovira za odločanje - suspenzivni učinek - ločitev uspeha po temelju in višini - novejša sodna praksa
Vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka (369. člen ZPP) in zakon tudi ne določa, da bi bila vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka v smislu četrtega odstavka 163. člena ZPP.
Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050092
ZP-1 člen 66, 66/2.
zahteva za sodno varstvo - dovoljeni pritožbeni razlogi - dejansko stanje - vožnja pod vplivom alkohola
Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in lahko presoja le, ali je glede na take ugotovitve pravilno uporabljen materialni predpis, ki določa prekršek oziroma če so pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali so izkazane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter pravilnosti odločitve o izrečenih sankcijah.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Ob zavedanju, da mu zaradi izgube vozniškega dovoljenja grozi tudi izguba zaposlitve in s tem sredstev za lastno preživljanje ter oteženo izpolnjevanje drugih življenjskih potreb ter dejstva, da je sodišče storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, bi bilo od storilca pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov.
ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.
V postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška sodišče ugotavlja zgolj to, kdaj je začela teči in kdaj bi se iztekla preizkusna doba, ali je storilec v tem času storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu, ter ali je odločba (plačilni nalog, odločba ali sodba prekršku), s katero so storilcu izrečena kazenske točke v cestnem prometu, postala pravnomočna. V kolikor so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prve stopnje dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
zaključek glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - posebna pritožba
Pravica strank predlagati izločitev je po 72. členu ZPP časovno omejena. Stranka mora zahtevo za izločitev podati takoj, ko izve za izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave oziroma do izdaje odločbe. Toženec v pritožbi navaja, da glavna obravnava ni bila opravljena 26. 3. 2021 in tega dne naj tudi ne bi bila končana, kar pa ne drži. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je navedenega dne glavna obravnava bila opravljena v prisotnosti toženca, na njej so se izvajali dokazi in bil sprejet sklep, da delna sodba izide pisno. Vse, kar toženec navaja v pritožbi glede razlogov za izločitev sodnice, bi moral navajati na naroku 26. 3. 2021.
Toženec v pritožbi ne trdi, da bi na naroku – po tem, ko sodišče njegovemu predlogu za preložitev ni ugodilo in mu ni dovolilo navedb v zvezi z brezplačno pravno pomočjo – zahteval tudi izločitev sodnice ter želel navajati razloge za tak predlog. To pa pomeni, da je njegova vloga – zahteva za izločitev sodnice z dne 29. 3. 2021 – prepozna.
Več kot očitno je, da sta starša - nasprotna udeleženca, že 8 let vpletena v konflikten starševski odnos. CSD je dne 25. 11. 2020 opravil oceno ogroženosti družine, iz katere je razvidno, da visoko konflikten starševski odnos resno ogroža psihosocialni razvoj ml. otrok, pri obeh starših se prepoznava stiska, starša pa ne zmoreta najti pravega načina ali pomoči, preko katere bi lahko razreševala svoje notranje konflikte, jezo, zamere in razmejila partnerski konflikt od starševskega.
S takšnim ravnanjem oba starša ogrožata koristi otrok, teh pa tudi ni mogoče zavarovati brez posega v njuno starševsko skrb, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ukrep omejitve starševske skrbi potreben.