PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050536
ZCes-1 člen 2, -2-24, 2-25, 2-30. ZPrCP člen 46, 46/6, 46/6-2. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (2000) člen 17, 17-4.
zahteva za sodno varstvo - prometni znak - javna pot - prekoračitev hitrosti
Ker ima odseka 992291 in 992292 status javne poti in s tem javne občinske ceste, ne more biti nobenega dvoma, da gre pri stičiščih teh odsekov z regionalno cesto za križišči, kar ima za posledico razveljavitev s prometnim znakom določene omejitve hitrosti.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00050092
ZP-1 člen 66, 66/2.
zahteva za sodno varstvo - dovoljeni pritožbeni razlogi - dejansko stanje - vožnja pod vplivom alkohola
Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in lahko presoja le, ali je glede na take ugotovitve pravilno uporabljen materialni predpis, ki določa prekršek oziroma če so pravilno uporabljene materialne določbe ZP-1, ali so izkazane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter pravilnosti odločitve o izrečenih sankcijah.
ZDR-1 člen 2, 2/2, 71, 71/1, 128, 128/1, 128/2.. ZDCOPMD člen 3, 3/1.
nadurno delo - plačilo za nadurno delo - voznik - pobotni ugovor
Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.
Sodišče prve stopnje je postopek, ki se nanaša na vračilo plačanega po pravnomočni ugodilni sodbi, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, v ponovljenem postopku pa je bila izdana pravnomočna zavrnilna sodba, glede katere je vložena ustavna pritožba, prekinilo do odločitve o ustavni pritožbi. Obrazložilo je, da bi bilo nesmotrno in neekonomično izvesti predmetni postopek in tožencu naložiti vračilo plačanega, saj v primeru uspeha z ustavno pritožbo (kar bi pomenilo drugačno odločitev o predhodnem vprašanju) vračilo ne bo potrebno.
Po pravilnem opozorilu pritožbe je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso, v kateri je jasno zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka.
nepogodbena odškodninska odgovornost - neobstoj vzročne zveze - usklajeno ravnanje - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pavšalne pritožbene navedbe - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Sodišče se je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank. Za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (nedopustnost ravnanja, škoda, pravno relevantna vzročna zveza in krivda). Na podlagi tega dejstvo, da ena izmed predpostavk ni podana, pomeni, da tudi obstoja odškodninske odgovornosti ni mogoče utemeljiti.
Toženka je ves čas vedela, da sredstva, ki jih je dva dni pred smrtjo in na dan smrti zapustnika dvignila z njegovega računa, niso njena, zato ni mogla biti v dobri veri najkasneje ob smrti zapustnika 11. 12. 2013, od takrat dalje pa je obresti obračunala tožeča stranka.
Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.
Sodišče prve stopnje je pri sprejeti odločitvi spregledalo obstoj obdolženčeve nedosegljivosti državnim organom naše države in s tem zadržanosti zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1.
kaznivo dejanje grožnje - protipravnost ravnanja - naznanitev kaznivega dejanja - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - zavrnitev zahtevka
Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti toženčevega ravnanja v smeri, da je slednji ob naznanitvi kaznivega dejanja grožnje (prvi odstavek 135. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1) vedel, da tožnik tega kaznivega dejanja ni storil.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2012 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00049421
ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve obveznosti - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe - nemogoča izpolnitev - pravno odločilna dejstva - povrnitev škode - pritožba oškodovanca - premoženjsko stanje storilca
Po povedanem bo torej prvo sodišče moralo v ponovljenem postopku obsojenčeve premoženjske razmere presojati celostno in sicer za ves čas od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 1. 12. 2017) in posebej kritično ocenjevati njegova razpolaganja z vsem svojim premoženjem (motornimi vozili, odpravnino v višini 12.229,00 EUR, nepremičnine, ki jih je sinu odsvojil za nizko kupnino) in ne le za čas, ko mu je bil določen nov rok za izpolnitev obveznosti.
Storilec je s storitvijo hujšega prekrška v času preizkusne dobe izkazal, da pričakovanje sodišča, da bo v bodoče dosledno upošteval cestnoprometne predpise in ne bo ponavljal prekrškov (na čemer temelji sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ni bilo utemeljeno.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - ugotavljanje dejstev mimo trditev - kršitev pravil pravdnega postopka - pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu - nedovoljeno širjenje trditvene podlage - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nekonkretizirane navedbe - višina tožbenega zahtevka
Samoiniciativno širjenje trditvene podlage stranke s strani sodišča oziroma opiranje sodbe na dejstva, ki jih stranka ni zatrjevala, lahko pomeni kršitev pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), vendar gre v tem primeru za t. i. relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ni zakonsko predviden pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Do enakega zaključka pridemo, če bi ugotavljanje nezatrjevanih dejstev šteli kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno naziranje, da gre v tem primeru za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zmotno, saj ne gre za to, da bi sodbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih – teh dejstev je glede na pritožbene navedbe celo preveč oziroma so med njimi tista, ki jih sodišče ne bi smelo ugotavljati.
Obseg trditvenega in dokaznega bremena v pravdi je odvisen tudi od obsega in konkretiziranosti navedb nasprotne stranke.
Ker toženec v konkretnem primeru ni specificirano izpodbijal višine zahtevka, ni bilo nujno, da tožnica poda bolj podrobne trditve v zvezi z višino, zato je tudi nepomembno, ali je sodišče prve stopnje v zvezi s tem samoiniciativno ugotavljalo nezatrjevana dejstva.
Pavšalnost in nekonkretiziranost ugovorov je posledica dejstva, da je toženec izginil, ne da bi pristojnim organom prijavil svoje dejansko prebivališče, zato začasna zastopnica (ki o zadevi ne ve nič, saj ji je toženčevo izginotje onemogočilo posvet s stranko) objektivno ni mogla podati bolj določnih ugovorov, če je želela spoštovati načelo resnicoljubnosti.
Ob zavedanju, da mu zaradi izgube vozniškega dovoljenja grozi tudi izguba zaposlitve in s tem sredstev za lastno preživljanje ter oteženo izpolnjevanje drugih življenjskih potreb ter dejstva, da je sodišče storilcu odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v pričakovanju, da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov, bi bilo od storilca pričakovati, da v bodoče ne bo ponavljal prekrškov.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 90, 98, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, tako da je ukinila tožnikovo delovno mesto in prenesla njegove naloge na druge zaposlene. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na ostale zaposlene pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1 zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Skladno z ustaljeno sodno prakso se lahko za reorganizacijo z ukinitvijo delovnega mesta delodajalec odloči tudi, če ni hkrati podan ekonomski razlog v smislu slabšega poslovanja, v smotrnost take odločitve delodajalca pa se sodišče ne more spuščati, saj je delodajalec pristojen organizirati delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo dela tudi spreminjati, lahko tudi zaradi racionalizacije poslovanja z namenom optimizacije poslovnih stroškov.
V postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve hujšega prekrška sodišče ugotavlja zgolj to, kdaj je začela teči in kdaj bi se iztekla preizkusna doba, ali je storilec v tem času storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu, ter ali je odločba (plačilni nalog, odločba ali sodba prekršku), s katero so storilcu izrečena kazenske točke v cestnem prometu, postala pravnomočna. V kolikor so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prve stopnje dolžno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
začasna odredba - ugovor zoper začasno odredbo - lastninska tožba (rei vindicatio) - vpis pravic v zemljiško knjigo - močnejša pravica - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda
Tožeča stranka je pridobila nepremičnino na podlagi prodajne pogodbe in je vložila ZK predlog za vpis lastninske pravice. V zemljiški knjigi je še vpisan prodajalec. Tretja oseba, ki zaseda sporno nepremičnino, se ne more sklicevati, da tožeča stranka ni lastnik sporne parcele in da zato nima zahtevkov po 92. členu SPZ. Tožena stranka ni izkazala nobenih pravic na sporni nepremičnini in zaseda brez pravnega naslova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00056590
OZ člen 190, 197. SZ-1 člen 23, 23/4, 30, 30/2, 71. ZPP člen 451, 453, 458.
spor majhne vrednosti - omejeno navajanje dejstev in predlaganje dokazov - omejeni pritožbeni razlogi - plačilo stroškov upravljanja - obratovalni stroški in stroški upravljanja - stanovanjska soseska - terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš - upravljanje soseske - skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - upravljanje s skupnim delom več večstanovanjskih stavb - odsotnost pogodbene podlage - obogatitveni zahtevek - neupravičena obogatitev - zmotna uporaba materialnega prava - predpostavke verzijskega zahtevka - odsotnost odločilnih razlogov - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica plačila ne more zahtevati niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. in 197. člen OZ), ker naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja tožnici priznati kakršnokoli plačilo. Čeprav je tožnica ravnala samovoljno, je treba preprečiti neupravičeno obogatitev tožencev. Ni res, da bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (190. člen OZ). Še posebej pa verzijski zahtevek ureja 197. člen OZ (izdatek za drugega), ki določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Tožnica je navajala, da sta bila toženca na njen račun neupravičeno obogatena, ker sta imela zagotovljene določene storitve (npr. ogrevanje), ne da bi za to plačala potrebne stroške obratovanja in vzdrževanja. Ker je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, po katerem je že a priori zavrnilo uporabo navedenega instituta, dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljalo. Ni ugotavljalo predpostavk obogatitvenega zahtevka, to je obogatitve, prikrajšanja na škodo drugega, vzročne zveze ter odsotnosti pravnega temelja, in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.