Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu, dokumentov na USB ključku, Projekta z dne 17. 10. 2013, primopredajnega zapisnika ter računov v povezavi s tožbenimi navedbami tudi sodišče ugotavlja, da tožnica ni izkazala povezave med predmetom Pogodbe z dne 9. 12. 2012, Projektom z dne 17. 10. 2013 ter računi za RR storitve.
Ugotavljanje dejanskega stanja je podvrženo načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, kar pomeni, da je tudi na strani davčnega organa, da si aktivno prizadeva za njegovo popolno in pravilno ugotovitev.
Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala.
Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.
Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZPPreb-1 upravna enota v primeru, če ugotovi, da se je posameznik stalno odselil z območja Republike Slovenije, posamezniku odjavi stalno prebivališče in v register stalnega prebivališča vpiše naslov v tujini, če ji je znan oz. državo, v katero se je odselil posameznik. Sodišče sodi, da je dejansko stanje v konkretnem primeru glede uradne prijave stalnega bivališča v Sloveniji po 1. točki 6. člena ZDoh-2 pravilno ugotovljeno.
Tako razlog za tožnikov bančni račun v Sloveniji ne more biti zgolj praktične narave, kot to navaja pritožbeni organ, marveč prejeta pokojnina na tožnikov bančni račun v Sloveniji tudi po mnenju sodišča nedvomno predstavlja vir za tožnikovo preživetje, kar tudi sicer navaja tudi tožnik in s tem ekonomsko vez s Slovenijo. Poleg navedenega ocena davčnega organa, da slovenska EMŠO številka, slovenska davčna številka in telefonska številka v Sloveniji ne predstavlja takšnih rezidenčnih vezi, ki bi pretehtale v razmerju do osebnih interesov, ki so pri tožniku izkazani v razmerju do tuje države v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni v ničemer pojasnjena. V dokaznem postopku je pri presoji obstoja zakonsko določenih pogojev rezidentsva po 5. točki 6. člena ZDoh-2 potrebno pretehtati in povsem konkretno presoditi težo, ki se priznava posameznemu dejstvu glede na konkreten primer oz. v odvisnosti od konkretnih okoliščin.
Tudi okoliščina, da je bil tožnik v osebnem stečaju, kjer je bilo odločeno o odpustu obveznosti, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj na terjatve, ki se izterjujejo v predmetni zadevi, odpust ne učinkuje.
Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo spornih dveh prejemkov. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka. Posledično tudi ni ugotovil "sui generis" dohodka oz. prejemka, ki bi omogočil uporabo obdavčitve na uporabljeni pravni podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.
Tožnik je svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo.
Do izbrisa družbe iz sodnega registra in s tem do njenega prenehanja je prišlo po volji tožnice kot njene edine družbenice. Prav to pa je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice in s tem dejstvo, da je tožnica postali hkrati upnica in dolžnica, kar pomeni, da je terjatev družbe in s tem obveznost tožnice iz naslova posojilnih razmerij ob izbrisu in zaradi izbrisa brez likvidacije prenehala ter da je bila s tem pridobljena premoženjska korist, ki se po določbah citiranih davčnih predpisov (ZDoh-2 in ZDDPO-2) obdavči kot dividende in s tem kot dohodek iz kapitala, od katerega se obračuna in plača dohodnina.
V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.