ZUP člen 43, 129, 129/1, 129/1-2. ZDavP-2 člen 59, 59/1.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davčni obračun - obračun davčnega odtegljaja - stranski udeleženec
Ob upoštevanju prvega odstavka 59. člena ZDavP-2 se v primerih, ko se plačilo davka opravi na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka kot zavezancem za davek in davčnim organom in ne med davčnim zavezancem in davčnim organom. V davčnih zadevah, v katerih določen davek ni bil plačan za davčnega zavezanca se po ugotovitvi dodatne obveznosti plačnika davka v postopku DIN praviloma izvede ustrezen postopek dodatne odmere tega davka samemu davčnemu zavezancu. Gre za dva ločena postopka, v katerih odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDoh-2 člen 90, 90/3. ZDavP-2 člen 74, 74/4.
davek od dohodkov pravnih oseb - prodaja lastnih deležev - izplačilo dividend - izogibanje plačilu davka
Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.
ZDavP-2 člen 101, 101/1. ZUS-1 člen 52. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 30, 37, 37/2.
odpis davčnega dolga - dohodki davčnega zavezanca - nova dejstva in novi dokazi
Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.
Nova dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja s premoženjem
Razlogi, ki jih v zvezi s pričakovano davčno obveznostjo vsebuje obrazložitev izpodbijanega sklepa, so v zadostni meri pojasnjeni, v njih pa se povzemajo ugotovitve, zbrane v postopku davčnega nadzora, iz katerih izhaja, da je tožnik dosegel obdavčljiv promet 50.000,00 EUR v mesecu marcu 2020 z izdajo računa 5/2020 z dne 10. 3. 2020. Pričakovana davčna obveznost, kot jo je ugotovil davčni organ v postoppku davčnega nadzora, obstoji, tožnik pa s povsem pavšalnimi ugovori tega ni uspel izpodbiti, ter presega 50.000,00 EUR.
Tožeča stranka je pred izdajo izpodbijanega akta imela možnost izjave in predložitve dokazov, pa tega ni storila. V upravnem sporu se ni udeležila naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila, da bi na njem lahko pojasnila, čemu dokazil ni predložila pravočasno, zato je sodišče štelo, da so dokazi v upravnem sporu predloženi prepozno in so zato nedovoljeni.
Denarne kazni, izrečene po ZUP, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. Davčni organ postopka po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoj - neporavnane davčne obveznosti - druge denarne nedavčne obveznosti
Uredba o izvajanju ukrepa odpravljanje zaraščanja na kmetijskih zemljiščih med drugim določa, da mora vlagatelj ob oddaji vloge na javni razpis izpolnjevati tudi pogoj v 11. točki 5. člena Uredbe, in sicer da ima lahko ob oddaji vloge na javni razpis do 50 EUR neporavnanih davčnih obveznosti do države. Nedavčnih obveznosti do države ali občine javni razpis in Uredba ne omenjata, zato upravni organ ni imel podlage, da termin davčnih obveznosti razširi tudi na neplačane nedavčne obveznosti.
Del plače za poslovno uspešnost je sicer v pogodbah pogosto poimenovan kot trinajsta ali štirinajsta plača ali božičnica, vendar pa samo poimenovanje, v konkretnem primeru kot trinajsta plača, z ozirom na zakonsko besedilo še ne pomeni, da gre za del plače za poslovno uspešnost, temveč gre tudi po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 za del plače za poslovno uspešnost samo, če je tako posebej dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi in so hkrati v avtonomnih aktih delodajalca določeni tudi kriteriji, po katerih se ugotavlja uspešnost njegovega poslovanja. Takšnega dogovora in takšnih vsebin v konkretnem primeru ni zaslediti niti jih tožnik ne zatrjuje. Zato ima po presoji sodišča prav toženka, ko ugotavlja, da v konkretnem primeru že prvi pogoj za davčno ugodnost iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ni izpolnjen in v posledici obravnavano izplačilo kot drugo vrsto plačila iz zaposlitve utemeljeno vključi v davčno osnovo za obračun dohodnine.
izogibanje davčnim obveznostim - prikrito izplačilo dobička - davek od dohodka iz kapitala - prodaja poslovnega deleža
Četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju. Če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Navedena zakonska določba vzpostavlja pravno podlago za spregled nastale davčne obveznosti, hkrati pa pomeni podlago za vzpostavitev nove davčne obveznosti, kakršna bi nastala v primeru, če nedovoljenega davčnega izogibanja ne bi bilo.
Če se ugotovi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, gre za nedovoljeno davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Gre za primere oblikovanja vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Prav s tem pa nastane enemu od subjektov, udeleženem v taki umetni shemi, davčna korist, ki šteje za neupravičeno, saj je nasprotna temeljnemu namenu zakonodajalca, ki je za določeno vrsto pravnih poslov predvidel obdavčenje, ki bi nastopilo ob odsotnosti nedovoljenega davčnega izogibanja.
Družbeniki so tudi po presoji sodišča na zgoraj opisan način preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene družbe A., d. o. o., ki so jo lastniško in upravljavsko obvladovali, ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo tožničinega dobička, s čimer so dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.
davek na dodano vrednost (DDV) - obnova postopka - obnovitveni razlog - nova dejstva in novi dokazi
O novih dejstvih in dokazih lahko govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oziroma so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novega dejstva ali dokaza ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.
davek od dohodka pravnih oseb - davčno priznani stroški - Vodila (Smernice) OECD - pomanjkljiva dokazna ocena - pomanjkljiva obrazložitev - nepopolno dejansko stanje
Sodišče torej kot sklepno ugotavlja, da je v postopku DIN glede davčnega priznavanja stroškov Licence dejansko stanje v bistvenih elementih ostalo neraziskano, saj davčni organ ni v zadostni meri obravnaval in se tudi ni dokazno opredelil do tistega dela tožnikovih navedb in dokazov, s katerimi je utemeljeval postopno spreminjanje in naraščanje kompleksnosti IT storitev, s tem pa tudi funkcije izvajalca storitev, kar vse bo potrebno dopolniti v ponovljenem postopku. V tem postopku bo davčni organ, glede na potek postopka, odločil, ali za ugotovitev dejanskega stanja potrebuje strokovno pomoč izvedenca (kot to trdi tožnik), tožniku pa bo ponovno zagotovljena pravica do izjave.
Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera sodišče sodi, da odgovor na vprašanje ustreznosti dokaznega bremena za storitve z nizko dodano vrednostjo ni potreben, saj tožnik, tudi po oceni sodišča, s svojimi dokazili spornih storitev ni uspel dokazati niti na način, kot je v Smernicah določeno primeroma za storitev obdelave plačilne liste (prejšnja točka).
Razlog, zaradi katerega se je sodišče odločilo za odpravo izpodbijane odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2018, je v dejstvu, da je FURS v informativnem izračunu dohodnine upoštevala tožnikovega sina kot vzdrževanega družinskega člana za prva dva meseca v letu 2018, ni pa tega upoštevala v izpodbijani odločbi. Zakaj te olajšave, ki jo je upoštevala v informativnem izračunu, ni upoštevala v izpodbijani odločbi, pa ni primerno pojasnila.
davek na dodano vrednost (DDV) - dokazovanje - popravek odbitka DDV
Skladno s 68. členom ZDDV-1 mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, popravek pa mora davčni zavezanec opraviti, če se po opravljenem obračunu spremenijo dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska za odbitek, kot na primer odpovedi nakupov in znižanja cen.
V obravnavani zadevi je davčni organ tožniku dodatno odmeril DDV na podlagi 68. člena ZDDV-1, ker tožnik ni opravil popravka odbitka DDV, ker so se po opravljenem obračunu spremenili dejavniki, ki so bili uporabljeni pri določitvi zneska odbitka, na podlagi ugotovitev, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in imajo podlago v upravnih spisih.
Po povedanem tožnik za svoje trditve v postopku ni predložil nobenih dokazov, s katerimi bi potrdil svoje navedbe, niti ni predlagal za svoje trditve nobenih dokaznih predlogo. Na podlagi trditev tožnika in odsotnosti dokaznih predlogov tožnika v davčnem postopku po presoji sodišča ni bilo mogoče sprejeti drugačne odločitve od izpodbijane.
V tem upravnem sporu ostaja po presoji sodišča neizpodbito, kar sta ugotovila davčni organ in toženka in na čemer je utemeljena izpodbijana odločba: da so bile pogodbe o finančnem leasingu s strani leasingodajalca razdrte v letu 2014; da izjava o odstopu od pogodb ni bila preklicana; da je bila opravljena primopredaja poslovnih prostorov po primopredajnem zapisniku z dne 30. 12. 2016; da je banka tožniku na tej podlagi izdala 17 dobropisov, ki jih je tožnik prejel 3. 1. 2017; da tožnik prejetih dobropisov ni vključil v svoj obračun DDV-O za januar 2017; da je bil tožnik seznanjen z zneski DDV, za katere nima pravice do odbitka.
ZDavP-2 člen 88. ZDDV-1 člen 10. ZDPN-2 člen 4, 4/1. ZUP člen 274.
davčni postopek - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - izredna pravna sredstva - nadzorstvena pravica - očitna kršitev materialnega predpisa - kršitev materialnega predpisa
Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve.
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.
dohodnina - odmera dohodnine - odpis terjatev - davčni odtegljaj - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - pomanjkljiva obrazložitev - napačna uporaba materialnega prava
Tožnik je že v davčnem postopku ugovarjal, da ni prejel nobenega dohodka, tudi v naravi ne in da ne gre za odpust dolga v višini 30.379,05 EUR, tudi ne gre zmanjšanje tožnikove obveznosti. Tožnik je zatrjeval, da sporni znesek 30.379,05 EUR predstavlja znižanje kredita za višino valutnih tveganj oz. tečajnih razlik (zaradi nihanja tečaja SCF glede na EUR) na višino poštene tržne vrednosti in da ne gre za odpis dolga ter tudi ne za dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen ZDoh-2, sploh pa ne za dohodke, prejete v naravi. Valutna tveganja oz. tečajne razlike pa niso predmet obdavčenja.
Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih ugovorov, da izhaja sporni znesek 30.379,05 EUR iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je tožnik prejel kredit v denarju in ga mora tudi vrniti v denarju, če pa ga vrne z diskontom (odpis preostanka kredita), določen znesek v denarju ne bo plačan. Tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja navedba, da gre za: "odpis preostanka kredita s strani družbe A.". Torej je navedeni znesek izkazan v denarju in ne gre za dohodek, prejet v naravi, za katerega je šele potrebno ugotavljati tržno vrednost, zato je davčni organ napačno uporabil materialno pravo in sicer deveti odstavek 16. člena ZDoh-2.
V primeru obravnavane pogodbe z naslovom "Izročilna pogodba po 546. členu OZ", gre vsaj delno za odplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi. Odplačnost izročitve po navedeni izročilni pogodbi pa predstavlja bistveno okoliščino za odločitev v zadevi. Zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, ki dovoljuje odlog za ugotavljanje davčne obveznosti v primeru neodplačne izročitve kapitala po obravnavani izročilni pogodbi, saj si je v zameno za prenos premoženja tožnik izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev, kar tudi pomeni, da ni prisoten darilni namen oziroma da ne gre za neodplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova - ustavitev davčne izvršbe
Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen (četudi v času odločanja o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi), se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.
V primeru obravnavane pogodbe z naslovom "Izročilna pogodba po 546. členu OZ", gre vsaj delno za odplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi. Odplačnost izročitve po navedeni izročilni pogodbi pa predstavlja bistveno okoliščino za odločitev v zadevi. Zato po presoji sodišča ni mogoče uporabiti določbe 1. točke drugega odstavka 100. člena ZDoh-2, ki dovoljuje odlog za ugotavljanje davčne obveznosti v primeru neodplačne izročitve kapitala po obravnavani izročilni pogodbi, saj si je v zameno za prenos premoženja tožnik izgovoril pravico do nasprotnih dajatev oziroma izpolnitev, kar tudi pomeni, da ni prisoten darilni namen oziroma da ne gre za neodplačno izročitev kapitala po izročilni pogodbi.
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
izvršba - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče uveljavljati ugovorov, s katerimi stranka izpodbija izvršilni naslov. Enako velja za sodni postopek, tožnica izvršilnega naslova namreč prav tako ne more izpodbijati s tožbo upravnem sporu, vloženo zoper sklep o izvršbi.
Široka interpretacija uporabe izrednih pravnih sredstev ni skladna s 158. členom Ustave. Ta zahteva restriktivno razlago določb procesnih predpisov, ki urejajo izredna pravna sredstva, torej tudi 88. člena ZDavP-2. Spreminjanje dokončnih in pravnomočnih odločb namreč zmanjšuje zaupanje v pravo, zato se izredna pravna sredstva umeščajo v sistem za zagotovitev sanacije le najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Poseg v tak položaj je lahko dovoljen le v primeru tako hudih pravnih napak ali neenotne uporabe prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti predstavljalo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi presegel meje pravne sprejemljivosti. Zato po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča takšnega posega tudi v davčnem postopku ne more predstavljati vsakršna kršitev materialnega prava, ampak zgolj kršitev, ki je očitna.
Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.
Po ustaljeni sodni praksi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona, kadar se predpis lahko tolmači oziroma razume na več načinov, organ pa svojo odločitev opre na eno od možnih razlag.