dohodnina - odmera dohodnine - povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški - povračilo stroškov za službeno potovanje - dnevnice za delo na službeni poti
Po presoji sodišča je za odločitev v tej zadevi ključna opredelitev, ali je tožnik od svojega delodajalca prejemal povračilo stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot trdi sam, ali pa povračila stroškov v zvezi z delom, na čemer svojo odločitev temelji toženke, ki je v drugostopenjski odločbi dopolnila skopo obrazložitev izpodbijane prvostopenjske odločbe. Da bi bilo to mogoče za konkretni primer opredeliti, bi bilo po presoji sodišča treba izhajati primarno iz določil pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenil tožnik z nemškim delodajalcem, nato pa tudi iz dokazil v zvezi s posameznim izplačilom, pri čemer bi bilo treba tudi upoštevati mednarodne elemente, prisotne v tej zadevi, in morebitne implikacije glede uporabe (tujega) prava, ki iz tega izhajajo. Glede navedenega pa razlogi izpodbijane odločbe, kljub dopolnitvi na drugi stopnji, ne kažejo, da bi bilo dejansko stanje glede tega vprašanja popolno ugotovljeno, nadalje pa teh razlogov tudi ni mogoče preizkusiti, saj iz njih ne izhaja, na katere dokaze je oprt sklep o dejanskem stanju.
davek od dohodkov iz dejavnosti - akontacija davka - neporavnane davčne obveznosti - statusno preoblikovanje - litispendenca - zloraba pravic
Iz spisov jasno sledi, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo kot v zadevi št. DT 4210-4842/2018, na katero s sklicuje tožeča stranka, temveč da gre za dva, med seboj ločena oziroma samostojna postopka. V zadevi, na katero se tožnica sklicuje, gre namreč za odmero letne dohodnine, medtem ko gre v konkretnem primeru za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in je torej vrsta davka in s tem predmet odločanja v navedenih zadevah različen.
Na ničnost posla in fiktivnost računa se je po neprerekanih navedbah tožene stranke začela sklicevati šele v davčnem postopku, ko je ugotovila, da ji grozi davčna obveznost. Takšno ravnanje tožnice pa je po presoji sodišča v opreki z načelom vestnosti in poštenja, ki zavezuje stranke postopka, in ki zato ne more biti deležno sodnega varstva. Stranka namreč s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si namreč ne sme privoščiti, da bi "začel znova" odpirati vprašanja, kot da bi se do določenega trenutka ne zgodilo nič, saj je to očitna zloraba pravic.
izvršba - davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V obravnavanem primeru je bil izdan sklep o davčni izvršbi na podlagi veljavnega izvršilnega naslova, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, na kar je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan, in tega tožnik tudi ne prereka. Samega izvršilnega naslova pa tožnik v tej zadevi ne more izpodbijati. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Sodišče v upravnem sporu glede davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.
Po uveljavitvi novele ZDoh-2R status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO. To po presoji sodišča velja tudi za zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO. V konkretnem primeru pa takšen postopek celo že teče (kot pojasnjuje tožnik, je zanj v teku tudi že postopek obnove odmere dohodnine, ki je bil prekinjen zarači začetka postopka skupnega dogovora). Tako ni več omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije in s tem za status v smislu ZDoh-2, kot je to veljalo pred spremembo zakona.
davek od dohodka iz kapitala - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor
Glede na izhodišča, sprejeta v sodni praksi v zvezi z razlago četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Toženka ne opredeli, iz katerih dokumentov oz. drugih dokazov izpelje sklep, da v konkretnem primeru ne gre za službene poti. Obenem pa tudi ne drži, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo da je bil na službeno pot napoten iz Slovenije. Iz dokumentov, priloženih tožbi, izhaja, da je tožnik v Švico oz. Nemčijo pripotoval s Ptuja. Zato sodišče pritrjuje tožniku, da toženka ni ugotavljala, kje je tožnik dejansko prebival.
davčni inšpekcijski postopek - nadzor blagajniškega poslovanja - izrek upravne odločbe
Takšna odločba, kot je izpodbijana, ne zadosti kriteriju po prvem odstavku 2. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, po katerem je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po presoji sodišča namreč iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve 31. člena ZDavP-2), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Davčni nadzor posameznega področja poslovanja pa se zaključi, enako kot druge vrste davčnih nadzorov, med drugim z ureditveno odločbo. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek, dosežen pri specializirani agenciji Organizacije združenih narodov (OZN) - dohodek iz zaposlitve - pokojnina - pokojninska renta - prostovoljno pokojninsko zavarovanje
V predmetni zadevi tožnikov dohodek temelji na tožnikovem nekdanjem zaposlitvenem statusu pri OZN, ki narekuje vzpostavitev zavarovanja, kjer se sklad UNJSPF plemeniti skozi investiranje (naložbeni sklad), kar priznava tudi toženka, zavarovanje pa se hkrati financira tudi s plačevanjem prispevkov delodajalca in delavca. Navedeno po mnenju sodišča predstavlja ustreznico kolektivnemu prostovoljnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tudi tožnikova navedba, da plačevanje v sklad UNJSPF za zaposlene pri OZN ni obvezno, ampak je skladno z vsakokratnim dogovorom zaposlenega pri OZN, pri čemer določeni zaposleni pri OZN do tega niti niso niti upravičeni, po presoji sodišča kaže na to, da ne gre za dohodek iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja. Toženka tudi ne zanika, da se lahko dohodek iz sklada UNJSPF izplača kot mesečno izplačilo, upravičenci pa imajo možnost, da izberejo tudi drugačen način izplačila in da lahko takoj prejmejo polno pokojnino ali pa 1/3 pokojnine takoj, ostalo pa kot rento. Navedeno po presoji sodišča kaže na to, da obravnavani dohodek tožnika po vsebini ni del obveznega pokojninskega zavarovanja, temveč je lahko opredeljen le kot dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-7. ZUP člen 238, 238/3.
davek od drugih dohodkov - prenos lastništva na vozilu - neodplačen pravni posel - drug dohodek - davčni odtegljaj - pravna narava pogodbe - prekluzija
Tožnik zaradi nevložitve pripomb na zapisnik oziroma zaradi svoje neaktivnosti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni prekludiran, da ugovarja odločitvi davčnega organa nasploh, kar velja tako za pritožbeni postopek kot za postopek upravnega spora. Prekludiran je, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, kot pravilno navaja toženka, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati pravni in dejanski presoji dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
Tožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava in dokazno oceno davčnega organa glede pravne kvalifikacije pogodbe o najemu, ko navaja, da je šlo v predmetni zadevi za poslovni najem (operativnem leasingu) vozila, katerega namen po njegovem izteku ni v odkupu vozila, ki je predmet uporabe, temveč je v sami uporabi vozila, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, in nasprotuje dokazni oceni davčnega organa, da je šlo za finančni najem. Kakšna je pravna narava konkretne pogodbe pa je vprašanje uporabe materialnega prava in ne zgolj dejanskega stanja. Glede tega pa se toženka ni izrekla.
davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od drugih dohodkov - prikrito izplačilo dobička
Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi.
Vrhovno sodišče je jasno razmejilo druge dohodke (11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2) od prikritega izplačila dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2). Pojasnilo je, da med prikrito izplačilo dobička poleg izplačil, ki temeljijo na dvostransko obveznostnem razmerju med družbo in družbenikom, spadajo tudi plačila za sredstva in storitve, če sredstva niso bila prevzeta ali storitve niso bile opravljene, kot tudi zagotovitev vseh oblik sredstev in opravljanje storitev brez plačila. Gre za primere, ko de facto obstoji samo enostranska obveznost družbe oziroma je lahko bila z navideznim pravnim poslom dogovorjena nasprotna obveznost družbenika. Po določbi 7. točke 74. člena ZDDPO-2 je prikrito izplačilo dobička vsakršno nadomestilo, ki ga družba zagotovi družbeniku, ki ne temelji na formalni odločitvi organa o upravljanju o delitvi dobička.
V zvezi s predlagano odpravo odločbe bi bilo tudi po presoji sodišča potrebno izvesti ugotovitveni postopek glede presoje zatrjevanih dejstev, ki jih tožnik v vlogi za odpravo po nadzorstveni pravici navaja, torej bi bilo to možno ugotoviti le s preverjanjem dejanskega stanja v zadevi. V zadevi ne gre za očitno kršitev materialnega zakona. Z nadzorstveno pravico namreč ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi se šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljalo tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava, kot to želi tožnik.
davek od dohodka iz kmetijstva - član kmečkega gospodinjstva - kmečko gospodinjstvo
Za to, da posameznik sodi v kmečko gospodinjstvo po določbi drugega odstavka 69. člena ZDoh-2, je odločilno stalno bivanje na skupnem naslovu. Tudi jezikovno pojem „gospodinjstvo“ kaže na skupnost ljudi, ki prebivajo skupaj, pri čemer ni nujno, da te posameznike vežejo sorodstvene vezi. Za odločitev torej niso relevantna dejstva, kot so bivanje v stanovanjski enoti na podlagi najemne pogodbe, kakor tudi ne plačevanje stroškov tekočega vzdrževanja stanovanjske enote.
davčni inšpekcijski nadzor - davčni obračun - obračun davčnega odtegljaja - plačnik davka - stranski udeleženec - priznanje lastnosti stranke v postopku - pravna korist - pravica do izjave
Tožnika utemeljeno opozarjata, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnikov glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnikov kot zavezancev za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnika, ne bosta imela možnosti, da se udeležujeta postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja.
davčna izvršba - izvršilni naslov - naknadna sprememba izvršilnega naslova - stroški postopka
Davčni organ bi moral ob upoštevanju drugega odstavka 152. člena ZDavP-2 stroške davčne izvršbe, kamor v konkretnem primeru spadajo stroški izdaje sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 30 dni od dneva, ko je davčni organ ugotovil, da izvršba ni bila upravičena do plačila, povrniti tožniku, v kolikor so bili ti stroški že poravnani. V obravnavanem primeru se je namreč kasneje izkazalo, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan neupravičeno, zaradi česar po presoji sodišča v takem primeru tožnik ni tisti, ki bi moral plačati stroške davčne izvršbe.
dohodnina - drug dohodek - dohodek iz kapitala - prikrito izplačilo dobička
4. točka prvega odstavka 90. člena ZDoh-2 določa, da se kot prikrito izplačilo dobička štejejo izplačila, kot so določena v ZDDPO-2, konkretno so določena v 7. točki 74. člena. Kot je razsodilo Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 3/3023 z dne 13. 9. 2023, pa že iz besedila določbe 7. točke 74. člena ZDDPO-2 izhaja, da zajema tudi enostranske obveznosti. Prav enostranske obveznosti (oziroma izplačila brez obveznosti vračila oziroma druge proti dajatve) družbe A. A. do tožnika pa so bile ugotovljene v obravnavani zadevi. Glede uporabe materialne razlage 7. točke 74. člena ZDDPO-2 (v povezavi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2), kot jo je podalo VSRS v navedenem sklepu, pa sodišče ugotavlja, da jo je potrebno uporabiti tudi za nepravnomočno zaključene zadeve, kot je obravnavana, in ne šele za obdavčljive dogodke po tej odločitvi VSRS (četudi gre v delu za razširitev dosedanje razlage tega prava s strani VSRS), kot to meni tožena stranka. Gre namreč za vprašanje pravilne razlage materialnega prava, na katerem temelji izpodbijana odločba.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. ZDDV člen 46. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79, 79/2, 79/3. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 138, 138/1.
davčni postopek - davčni inšpekcijski postopek - prekluzija dokazov
Po presoji sodišča je potrebno drugi odstavek 140. člena ZDavP-2 (dokazna prekluzija), ki opredeljuje pojem zamude pri predložitvi novih dokazov, restriktivno razlagati. Zapisnik DIN je namreč procesni akt, izdan v davčnem postopku v katerem se dejansko stanje šele ugotavlja in s katerim se davčnega zavezanca seznani z dotedanjimi ugotovitvami DIN. Davčni zavezanec je v dokazni zamudi z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov po izdanem zapisniku DIN le v primeru posebnih okoliščin in sicer, če podani razlogi kažejo na zlorabo pravice, ki bi lahko privedla do izgube davčnih prihodkov. Davčni organ ne presoja podrobne vsebinske (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni pa so so tisti razlogi, pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank). Če davčni zavezanec ni bil seznanjen s celotnim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil davčni organ, pred izdajo zapisnika, to samo po sebi predstavlja opravičljiv razlog za navajanje dejstev in predložitev dokazov v pripombah na zapisnik. Le v primeru, da je bil davčni zavezanec še pred izdajo zapisnika seznanjen z ugotovljenim dejanskim stanjem davčnega organa in mu je bila v postopku v celoti zagotovljena pravica do izjave (načelo zaslišanja stranke), nastopi dolžnost davčnega zavezanca po navajanju dodatnih opravičljivih razlogov za zamudo pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka - rok za obnovo postopka - začetek teka roka - sklep o obnovi postopka - obrazložitev sklepa
Po izrecni določbi petega odstavka 89. člena ZDavP-2 teče šestmesečni rok za začetek obnove postopka po uradni dolžnosti, kot je to v konkretnem primeru, od dneva sestave zapisnika v tem (DIN) postopku. Izrecno je namreč določeno, da se v primeru, ko gre za ugotavljanje dejstev in dokazov v DIN, šteje, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Gre, kot rečeno, za določbo, ki je izrecne narave in ki pomeni izjemo oziroma odstop od splošnega pravila iz prvega odstavka istega člena.
Pri sklepu o obnovi postopka po uradni dolžnosti je predvideno le, da se z njim odloči o obnovi postopka. Sodišče meni, da je iz izpodbijanega sklepa razviden razlog za obnovo postopka, ter dejstva in okoliščine, iz katerih se sklepa, da je podan zakoniti razlog za obnovo postopka.
RTV prispevek - plačilo RTV prispevka - potrdilo o izvršljivosti - razveljavitev potrdila o izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - dvom v pravilnost vročitve - obvestilo o prispelem pismu - fikcija vročitve - kontradiktoren postopek
Glede na dejstvo, da je tožnik že v upravnem postopku izkazal dvom o vročitvi odločbe RTV oziroma, da ni prejel obvestila o pošiljki, tožena stranka ni izvedla ugotovitvenega postopka in s tem ni zagotovila kontadiktornosti postopka.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - odmera dohodnine - stroški prevoza - stroški prevoza na delo - davčna osnova - zaposlitev pri tujem delodajalcu
Vrhovno sodišče je na revizijsko vprašanje odgovorilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma „običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da imamo v Sloveniji sistem, ko se stroški pri odmeri dohodnine upoštevajo, njihovo upoštevanje se sicer lahko omeji, vendar je to pridržano zakonodajalcu. V okvir 45. člena ZDoh-2, ki posebej ureja upoštevanje stroškov prevoza na delo in z dela za zavezance, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za delo v tujini, kamor nesporno sodijo stroški, ki nastanejo pri prevozu na delo in z dela od prebivališča v tujini, pa sodijo tudi stroški prevoza od mesta opravljanja dela v tujini do zavezančevega prebivališča v Sloveniji.